Jedro

Ker tožnica ni bila lastnica nepremičnin, na katerih je bil izveden postopek parcelacije, tudi ni izkazala, da bi morala sodelovati v tem postopku kot stranka, kar pomeni, da ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, s tem pa tudi ne upravičenosti do vložitve predloga za obnovo tega postopka po 1., 2. in 4. točki 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1864/96-16 z dne 18.2.1999

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.9.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Območne geodetske uprave K., Izpostave Š.L. z dne 11.5.1996, s katerim je prvostopni organ predlog tožnice za obnovo mejno ugotovitvenega postopka in parcelacije, končanega z odločbo Geodetske uprave Občine Š.L. z dne 5.1.1994, zavrgel na podlagi 2. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot vložen po neupravičeni osebi. V izpodbijani sodbi prvostopno sodišče navaja, da tožnica ni bila stranka v mejno-ugotovitvenem postopku, katerega obnovo zahteva, in tudi ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, vpisanih v vložku št. 278 k.o. G., ki so bile predmet mejno-ugotovitvenega postopka in parcelacije. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnica ni izkazala lastninske pravice na teh nepremičninah, saj je iz upravnih spisov razvidno, da so nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, prešle v roke tretjih oseb - prizadete stranke S.H. že pred izdajo sklepa o dedovanju, na katerega se sklicuje tožnica.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, odločbi tožene stranke in organa prve stopnje odpravi ter samo odloči, da se dovoli obnova postopka, zaključenega z odločbo Območne geodetske uprave K., Izpostave Š.L. z dne 5.1.1994, v katerem bi imela tožnica položaj stranke, in da se vzpostavi zemljiško stanje na dan 27.4.1982. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep o dedovanju ni dokaz, da bi bila tožnica upravičena do vložitve predloga za obnovo postopka. Tožnica je bila s tem sklepom razglašena za dedinjo po pokojnem očetu A.Č., umrlem dne 27.4.1982, in je zato od tedaj dalje tudi lastnica obravnavanih nepremičnin do polovice. Dedna pravica je močnejša od pravnega posla in je vpis dediča v zemljiški knjigi le deklaratorne narave. Čeprav je S.H. v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnica, to ni, ker ni mogla pridobiti od nelastnika nekaj, česar tudi sam ni imel. Geodetska uprava Občine Š.L. je po njenem mnenju razveljavila njeno dediščino z neupravičenim in nezakonitim posegom v nepremičnine, katerih lastnica je. Nepravilnosti z izmerami spornih parcel so se začele že tedaj, ko je S.B., ki je zapuščino po njenem pok. očetu dobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, to premoženje prodal S.H. Podrobneje navaja nepravilnosti pri parcelacijah spornih nepremičnin, ki jih je potrebovala S.H. za pridobivanje lokacijske dokumentacije za nameravano gradnjo na spornih nepremičninah.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka S.H. predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnica v postopku odmere zemljišč, ki so v dejanski in formalni lasti S.H., ne more biti stranka. Sklep o dedovanju je tožnici dal možnost, da od dejanske in formalne lastnice v določenem roku zahteva svojo dedno pravico. Tožnica dediščinske tožbe ni vložila v zakonitem 3-letnem roku oziroma vse do danes, saj je sklep o dedovanju postal pravnomočen z odločbo Višjega sodišča v L. z dne 10.11.1993, in zato ne more v nedogled omejevati pravic S.H., ki je nepremičnino pridobila s pravnim poslom od zemljiškoknjižnega lastnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali obstojijo zatrjevani obnovitveni razlogi iz 1., 2., 4. in 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Iz upravnih in sodnih spisov pa je razvidno, da je tožnica utemeljevala le obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86 in zahtevala, da se ji kot stranki omogoči udeležba v mejno ugotovitvenem postopku in parcelaciji nepremičnin, vpisanih v vložku št. 278 k.o. G. Po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86 se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, katerega želi obnoviti.

Stranka v upravnem postopku pa je po določbi 49. člena ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Iz upravnih spisov izhaja, da se je postopek parcelacije, ki ga želi obnoviti tožnica, začel na predlog zemljiškoknjižne lastnice parcele - prizadete stranke S.H. V mejno ugotovitvenem postopku, v postopku parcelacije in v drugih postopkih na področju zemljiškega katastra lahko namreč po 5. členu Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat) kot stranke sodelujejo le lastniki ali imetniki pravice uporabe v teh postopkih obravnavanih nepremičnin. Upravni organ je tudi po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi izpiska iz zemljiške knjige pravilno ugotovil, da tožnica ni bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, na katerih je bil izveden mejno-ugotovitveni postopek in parcelacija, in da tudi ni izkazala verjetnosti, da bi bila lastnica teh nepremičnin na podlagi odločbe državnega organa, ki bi ji omogočal zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice, pa ta še ni bila v zemljiški knjigi izvedena. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi morala sodelovati v mejno ugotovitvenem postopku in parcelaciji kot stranka, kar pomeni, da ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, s tem pa tudi ne upravičenosti do vložitve predloga za obnovo tega postopka po 1., 2. in 4. točki 249. člena ZUP/86. Izpodbijana sodba je zato pravilna in zakonita.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se po svoji vsebini ne nanašajo na položaj tožnice kot stranke v postopku oziroma druge uveljavljane obnovitvene razloge.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.