Jedro

Sodišče je po določilu 53. in 54. člena Zakona o izvršilnem postopku razpisalo narok in dolžnico napotilo na pravdo. Slednja se je sprva držala navodila, vendar kasneje ni vztrajala toliko časa, da bi bilo s pravnomočno odločbo ali sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov, pojasnjeno sporno dejstvo, marveč je po podpisu izvensodne poravnave umaknila tožbo. Ker torej ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da bi dolžničina terjatev prenehala (8. točka 50. člena Zakona o izvršilnem postopku), je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zavrnilo ugovor.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo sklep o izvršbi, kateremu je dolžnica ugovarjala, češ da je terjatev izpolnila v sodni poravnavi določenem roku. Ker je šlo za sporno dejstvo, je po naroku dne 2.3.1992 sodišče napotilo dolžnico na pravdo o nedopustnosti izvršbe.

Dolžnica je pravočasno vložila tožbo, vendar jo je kasneje umaknila.

Ker je sklep o umiku postal pravnomočen dne 16.6.1993, je sodišče v izvršilni zadevi dne 30.11.1993 sklenilo, da se zavrne dolžničin ugovor proti sklepu o izvršbi z dne 26.11.1991. Proti temu sklepu se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila dolžnica, ki predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je bila res napotena na pravdo, toda med postopkom, ki je tekel pod sta se pravdni stranki 13.5.1993 izvensodno poravnali. Upnik se je obvezal, da bo predlagal ustavitev izvršilnega postopka In 307/91, tožnica pa se je obvezala izročiti 500 nemških mark in violino ter umakniti tožbo v pravdnem postopku. Medtem ko je dolžnica svojo obveznost v celoti izpolnila, pa upnik svoje obveznosti ni izpolnil. Zato dolžnica prilaga izvod izvensodne poravnave z dne 13.5.1993 in sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določila postopka, ker ni pregledalo pravdnega spisa, sicer bi moralo to poravnavo videti in upoštevati. Po njenem bi moralo sodišče upnika pozvati, da se glede na poravnavo izjasni o umiku predloga, saj spornega razmerja med strankama ni več.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano pritožbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je uporabilo po pooblastilu iz 14. člena Zakona o izvršilnem postopku. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek, saj je po prejemu ugovora po določilu 53. in 54. člena Zakona o izvršilnem postopku razpisalo narok in dolžnico napotilo na pravdo. Slednja se je sprva držala navodila, vendar kasneje ni vztrajala toliko časa, da bi bilo s pravnomočno odločbo ali sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov, pojasnjeno sporno dejstvo, marveč je po podpisu izjave umaknila tožbo. Ker torej ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da bi dolžničina terjatev prenehala (8. točka 50. člena Zakona o izvršilnem postopku), je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo ugovor.

Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni pregledalo pravdnega spisa, ni videlo izjave z dne 13.5.1993 in je ni upoštevalo. Toda navedba je zmotna, saj je prvostopenjsko sodišče dne 4.10.1993 po določilu 52. člena Zakona o izvršilnem postopku upnikovega pooblaščenca pozvalo, naj se izjasni o tej izjavi in o morebitnem umiku izvršilnega predloga, vendar slednji od prejema dne 6.10.1993 do izdaje izpodbijanega sklepa dne 30.11.1993 ni odgovoril, torej ni predlagal ustavitve izvršilnega postopka. V kolikor upnik ni pravilno ravnal, bo moral trpeti stroške, dolžnica pa bo lahko v novi pravdi ali z nasprotno izvršbo zahtevala vrnitev tistega, kar ji je bilo v izvršbi odvzeto.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi samo ni našlo kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.

Pri odločanju je uporabilo določila Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ št. 20/78-27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).