Jedro

V skladu z načelom formalnosti postopka odloča zemljiškoknjižno sodišče v zemljiškoknjižnem postopku o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče torej ne sme niti poizvedovati, kakšni morebitni v poštev prihajajoči naslovi za vknjižbo, ki bi lahko preprečili sporni vpis, še lahko obstajajo, razen če ne gre za že prej predlagane zemljiškoknjižne vpise, ko pa mora spoštovati načelo vrstnega reda in še manj lahko presoja pravilnost oziroma zakonitost pravnomočne sodne odločbe oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je podlaga za vpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odredi se izbris nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa pri parc. štev. X1, k.o. L. m., in pri parc. št. X2, k.o. L.m..

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot nedovoljen ugovor T. d.d. zoper sklep istega sodišča Dn. štev. 6317/2000 z dne 13.1.2009 in vzdržalo izpodbijani sklep v veljavi.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo T. d.d.. Predlaga, da se pritožbi ugodi in spremeni sklep tako, da se zavrne zemljiškoknjižni predlog in se odloči, da se vpis ne opravi ter hkrati dovoli izbris vpisa, ki je bil opravljen na podlagi izpodbijanega sklepa o vpisu in izbris zaznambe nepravnomočnosti tega sklepa o vpisu in vpis zaznambe o zavrnitvi vpisa. Poudarja, da kot je razvidno iz zemljiške knjige, je bil sklep 1281/1996 izdan na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 21.9.1993 opr. štev. Nz 47/96 (Nz 130/93) in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 468/94, z dne 21.12.1995. Kot je pritožnik navedel že v ugovoru in pritožbi, pa prav iz teh sklepov sledi, da sporni nepremičnini parc. štev. X1 in X2, obe k.o. L. M., nista postali last W. F. in W. V., vsakega do ene polovice, zaradi česar je izpodbijani sklep v celoti neutemeljen. Kot je nadalje razvidno iz odločbe Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana Center št. 464/-38/81 – 04/SP z dne 23.12.1981 in odločbe cit. Občine Ljubljana Center št. 4643-38/81-04/GM z dne 2.10.1992, je imelo na 231/500 parc. štev. X2, k.o. L. M. od dne 18.5.1974, ko je stopil v veljavo Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, pravico uporabe in razpolaganja T. p.T.. To podjetje je s pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe cit. solastninski delež, ki v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v stavbi v L. M.4/ C.M. t. 2, z dne 17.8.1991 vložilo kot ustanovni vložek v prizadetega udeleženca. V skladu z določbo 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih je prešla pravica uporabe na poslovnih prostorih na T.. Že iz odločbe Sekretariata za občo upravo je razvidno, da je bil prenos izveden za celotne poslovne prostore. Ker stavba dejansko stoji na dveh parcelah, tako na parceli X2 kot na parceli X1, dejstvo, da navedena odločba pomotoma ni navedla tudi parcele X1, ne pomeni, da T. ni pridobila dela poslovnega prostora, ki sega na območje parcele X1, saj gre za pridobitev pravice uporabe na podlagi zakona, ki se pridobi izvenknjižno, odločba pa je poslovne prostore, na katerih je bila prenešena pravica uporabe, natančno določila, tako z izmero kot z idealnim deležem, ki ga ti prostori predstavljajo v celotni stavbi. Zato ni pomembno, da je T. v zemljiško knjigo vpisala imetništvo pravice uporabe na 213/500 le pri parceli štev. X2. Poslovni prostori so navedeni tudi v cenitvenem elaboratu. Ker pogodba o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe predstavlja zakonit pravni naslov za pridobitev lastninske pravice je tudi nastopila dobroverno in zakonito posest in navedene poslovne prostore priposestvovala dne 14.8.2001. S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. Nz 47/96, z dne 21.9.1993 in sklepom Vrhovnega sodišča, opr. štev. II Ips 468/94, z dne 21.12.1995 ni bila vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev, zato je bila vknjižba lastninske pravice na nepremičnini vpisani v zemljiško knjigo neveljavna in sicer v delu, ki presega 213/500. Udeleženci denacionalizacijskega postopka so bili o navedenih dejstvih obveščeni in zato niso dobroverni. Ker navedeni solastninski delež ni bil sestavni del zapuščine, tudi ni bil predmet dedovanja. Zato ima prizadeti udeleženec pravni interes, da se ne vpiše lastninska pravica na solastninskem deležu v korist predlagateljev, saj je imetnik solastninskega deleža prizadeti udeleženec. Obstaja tudi dodatni pravni interes, da zapustnik ni mogel razpolagati z navedeno nepremičnino, medtem ko dediči po vpisu lastninske pravice lahko razpolagajo in bi zato lahko v primeru dobroverne tretje osebe, ki bi se zanesla na zemljiško knjižno stanje, tudi učinkovito izvedli prodajo solastninskega deleža, ki je last prizadetega udeleženca.

Pritožba ni utemeljena.

Zemljiškoknjižni postopek je strogo formalen postopek, v katerem ni mogoče razpravljati o obstoju ali neobstoju pravic, ki jih podatki zemljiške knjige ne odražajo. Zato se pritožnica, neutemeljeno še v pritožbi sklicuje na lastninsko pravico, ki naj bi jo pridobila na podlagi pravnega posla, priposestvovanja, pa tudi sodnih odločb - v vseh naštetih primerih podlag, ki pa kot sicer navaja tudi sama - niso bile zemljiškoknjižno realizirane. V zemljiškoknjižnem postopku obstaja več pravil, ki pritožnici preprečujejo uspeh v tem zemljiškoknjižnem postopku, še posebej tudi ob izostanku ustrezno vloženih tožb v pravdnem postopku, v katerem bi lahko poskušala doseči podlago za vknjižbo zatrjevane pravice. V skladu z načelom formalnosti postopka odloča zemljiškoknjižno sodišče v zemljiškoknjižnem postopku o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče torej ne sme niti poizvedovati, kakšni morebitni v poštev prihajajoči naslovi za vknjižbo, ki bi lahko preprečili sporni vpis, še lahko obstajajo, razen če ne gre za že prej predlagane zemljiškoknjižne vpise, ko pa mora spoštovati načelo vrstnega reda (kar pa kot izhaja iz podatkov spisa ni konkretni primer) in še manj lahko presoja pravilnost oziroma zakonitost pravnomočne sodne odločbe oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je podlaga za vpis (glej določbo 6. točke 1. odstavka 40. člena ZZK-1). Zato v tem postopku tudi ni pomembna niti dobrovernost oz. slabovernost predlagatelja vknjižbe ali njegovih vknjiženih pravnih prednikov kot tudi seveda ne dobrovernost prizadetih tretjih oseb, katerih pravice niso oziroma niso več vpisane v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je vsa nanizana pravila dosledno upoštevalo, ko je vknjižilo udeležence – dediče kot imetnike lastninske pravice na predmetnih nepremičninah – na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni prej vknjiženi zapustnici.

Pritožnica se torej tudi v tej pritožbi ponovno neutemeljeno sklicuje na lastninsko pravico, ki naj bi jo imela na predmetnih nepremičninah. Kot izhaja iz dejansko pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, oprtih na listine v spisu, so udeleženci J. W., F. W. in A. W. z izpodbijanim sklepom dosegli vpis solastninske pravice na predmetnih nepremičninah (parc. štev. X1 in parc. štev. X2, k.o. L.-m.) v zemljiški knjigi od svoje pravne prednice V. (W.) N., ki je bila pred sporno vknjižbo prav tako na podlagi - pravnomočnega - zemljiškoknjižnega sklepa vpisana v zemljiški knjigi na parc. štev. X1 do ene polovice, na parc. štev. X2.S pa do 287/1000, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. „D“ II D 1039/94, z dne 13.1.2000, drugačne pritožbene trditve pa so v nasprotju s takšnimi podatki spisa. Zemljiškoknjižno sodišče je bilo torej dolžno takšen pravnomočni sklep o dedovanju realizirati dosledno tako - kot se glasi. Pritožnica se tako ne more sklicevati na to, da naj bi pridobila predmetno nepremičnino na podlagi vložka njene pravne prednice T. p. T., ki je imela „pravico uporabe in razpolaganja“, na podlagi pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe, na podlagi katere naj bi bil nanjo prenešen solastninski delež predmetne nepremičnine, ki v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v stavbi v L. M. 4/ C.M. t. 2, kot ustanovni vložek. Prav tako ob uvodoma povedanem nimajo nobenega učinka v tem postopku odločbe Občine Ljubljana Center, citirane v pritožbi, kot tudi ne sklep Vrhovnega sodišča, opr. štev. II Ips 468/94, z dne 21.12.1995, kot tudi niso pomembni učinki 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter zatrjevana neveljavnost prej izvršenih vknjižb in nedobrovernost dedičev, na kar se pritožnica še sklicuje v pritožbi. Navkljub v pritožbi izpostavljenim pogodbam in odločbam, s katerimi naj bi bili dediči prav tako seznanjeni, je namreč ostala pravnomočno vknjižena na predmetnih nepremičninah njihova pravna prednica v omenjenih solastnih deležih, pravnomočni sklep o dedovanju po njej - v okviru teh solastnih deležev pa je tako bil nujna posledica zgoraj nanizanih pravil zemljiškoknjižnega postopka. Ker niti omenjena vknjižba na pravno prednico niti sklep o dedovanju na dediče nista bila v ustreznih sodnih postopkih izpodbijana kot neveljavna oziroma nista bila izpodbita, ju je moralo upoštevati zemljiškoknjižno sodišče tudi v tem postopku.

Pritožba torej ni utemeljena in jo je potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom ZNP).