Jedro

Delavcu mora biti priznana invalidnost po odločbi pristojnega zavoda pred dokončno opredelitvijo za presežnega delavca, zato ne zadostuje zgolj spremenjena delovna zmožnost za pridobitev lastnosti varovane osebe v smislu določbe 36d. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep delavskega sveta z dne 29.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi nujnih operativnih razlogov in sklep odbora za ugovore z dne 13.9.1991, s katerim je bil ugovor zavrnjen kot neutemeljen. Ugotovilo je, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje dne 8.4.1992, ampak ji še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo in jo razporediti k opravljanju del in nalog, ki jih je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja ter ji za čas, ko ni delala, izplačati pripadajoči osebni dohodek skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih akontacij osebnega dohodka do plačila, ob pogojih sklenjene prisilne poravnave, ji obdobje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter za isto obdobje plačati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Obenem pa je sklenilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka njene pooblaščenke odvetnice v višini 51.790,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delavka B.K. imela v času uvrščanja delavcev med trajno presežne delavce priznano le spremenjeno delovno zmožnost po sklepu ZPIZ z dne 25.1.1991, opr. št. I-... in da ji je bila šele dne 4.5.1992 priznana invalidnost III. kategorije po sklepu ZPIZ, opr. št. I ... ter zato pri ugotavljanju presežnih delavcev ne bi smela biti pravno varovana oseba, ki ji delovno razmerje preneha le z njenim soglasjem. S takim pravim stališčem se tožena stranka ne strinja, ker smatra, da je pravno pravilno ravnala v obravnavanem primeru, saj je tej delavki nastala invalidnost že prej, to je v času, ko je bil zaradi njenega poslabšanja zdravstvenega stanja in zmanjšanja delovne sposobnosti uveden postopek za ugotovitev invalidnosti in je le počasen postopek pred invalidsko komisijo razlog, da ji je bila priznana invalidnost šele leta 1992. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, poleg tega pa po uradni dolžnosti tudi glede absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in glede na tako dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo ne dvomi, soglaša tudi s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je bistvena in odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica po temeljnem kriteriju delovne uspešnosti ocenjena s 65 točkami, delavka B. K. pa s 45 točkami in zavzelo pravilno pravno stališče, da mora biti delavki določena invalidnost po odločbi pristojnega zavoda oz. skupnosti pred dokončno opredelitvijo za presežnega delavca, ne pa kasneje in da ne zadostuje že spremenjena delovna zmožnost za pridobitev varovane osebe po določilu 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim pisnim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu. Delavka B. K. pa je postala invalid III. kategorije šele od 1.4.1992 dalje (dokaz: B/24), zato ni bila pravno varovana oseba po 36.d členu ZDR v času opredelitve tožnice za trajno presežno delavko.

Na podlagi take odločilne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito razveljavilo izdana sklepa tožene stranke z dne 31.7.1991 in 4.9.1991, zato tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Iz teh razlogov niso utemeljeni pritožbeni razlogi tožene stranke in je zato izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).