Jedro

Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ni mogoče začasno zadržati pravnih posledic izdaje odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, ker te nastanejo po samem ZUreP-1. Z začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 ni mogoče prepovedati gradnje, saj ta ni sporno razmerje v tem upravnem sporu, temveč je v tem upravnem sporu sporno razmerje uvedba razlastitvenega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka) in odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks za začasno odredbo pridržalo do odločitve o tožbi (2. točka izreka). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločbe Upravne enote Kranj z dne 21.7.2006, s katero je bil na podlagi 1. odstavka 100. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS 110/02 in 8/03-popr.) uveden razlastitveni postopek za razlastitev nekaterih njegovih nepremičnin, ker po njih poteka kategorizirana javna cesta, do izdaje pravnomočne odločbe. Tožena stranka pa je zavrnila njegovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo s svojo odločbo z dne 14.11.2006, zoper katero je tožnik hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe vložil tožbo na upravno sodišče. Sodišče prve stopnje je izdajo predlagane začasne odredbe, v delu, ki se nanaša na zadržanje izvršitve odločbe o uvedbi razlastitve, zavrnilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ker z 2. in 3. odstavkom 100. člena ZUreP predpisanih pravnih posledic uvedbe razlastitvenega postopka, ki nastopijo z vročitvijo prvostopne odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka strankam, z začasno odredbo ni mogoče odlagati. Predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ustavitev gradnje, pa je prvostopno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, ker predlagani ukrep začasne drugačne ureditve spornega pravnega razmerja (v tem primeru je sporno pravno razmerje uvedba razlastitvenega postopka) presega to sporno razmerje, saj je usmerjen v preprečitev gradnje, ki pa je odločba o uvedbi razlastitvenega postopka v smislu dovolitve ne ureja. Dovoljenje za pripravljalna dela oziroma za dela, zaradi katerih je razlastitev predlagana, je namreč predmet samostojnega upravnega postopka (101. oziroma 102. člen ZUreP), v teh postopkih pa je razlastitvenemu zavezancu zagotovljeno samostojno pravno varstvo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Glede na očitek sodišča prve stopnje, da predloga za začasno odredbo ni konkretiziral, meni, da sodišče tudi ni navedlo, kako konkreten bi moral biti predlog za odložitev odločbe o uvedbi postopka razlastitve. V tem delu je izpodbijani sklep zato neobrazložen in arbitraren. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da izpodbija sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo, in da se zato prvostopno sodišče neutemeljeno sklicuje na to, da je ta zaznamba že izvedena. Meni, da je z začasno odredbo mogoče zadržati nastop pravnih posledic uvedbe razlastitvenega postopka. Meni, da se določba 1. odstavka 104. člena ZUreP-1 izrecno nanaša zgolj na morebitno nesuspenzivnost pritožbe zoper odločbo o razlastitvi, in da te določbe ni mogoče razširiti tudi na odločbo o uvedbi postopka razlastitve. Zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Po mnenju tožnika je posledica dokončne odločbe o uvedbi postopka razlastitve tudi ta, da lahko upravni organ s postopkom nadaljuje, in sicer v primeru nesuspenzivnosti pritožbe že pred dokončnostjo, sicer pa po dokončnosti in pred pravnomočnostjo odločbe o uvedbi postopka razlastitve. To pa pomeni, da lahko razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico in posest na obravnavanih nepremičninah že pred pravnomočno odločitvijo o zakonitosti odločbe o uvedbi postopka razlastitve, kar pa pomenilo nezakonit poseg v tožnikove ustavne pravice, in sicer v lastninsko pravico, ki jo varuje Ustava RS (URS) v 33. členu in v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo varuje 25. člen URS, ter nepopravljivo oziroma težko popravljivo škodo tožniku. Predmet odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka so vsa tožnikova zemljišča, pri čemer pa je razvidno, da cesta ne poteka po vseh teh zemljiščih, temveč le po njihovem delu, torej javna korist ni izkazana za vsa obravnavana tožnikova zemljišča, kar pa pomeni neustaven poseg v njegovo lastninsko pravico. Prvostopni organ je tudi prezrl, da Mestna občina Kranj, ni razlastitveni upravičenec po 93. in 94. členu ZUreP-1, prav tako je prezrl, da so nekatera od obravnavanih zemljišč v prostorskih aktih MOK določena kot kmetijska zemljišča in ne kot zemljišča za gradnjo cest. Glede povračila stroškov postopka se sklicuje na posebno določbo 4. odstavka 104. člena ZUreP-1. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo pa je odgovorila Mestna občina Kranj (MOK) - prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Navaja, da v celoti vztraja pri svojem predlogu za razlastitev, pritrjuje izdanim odločbam upravnih organov in izpodbijanemu sklepu prvostopnega sodišča. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

Ni utemeljen pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi predstavljala tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker da sodišče prve stopnje ni navedlo, kako konkreten bi moral biti predlog za izdajo začasne odredbe, da bi do njene izdaje prišlo. Prvostopno sodišče je kot nekonkretizirano zavrnilo le navedbo glede škode, ki naj bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega prvostopnega upravnega akta. Navedba tega razloga pa ni bila niti potrebna, saj odločitev ne temelji na tem razlogu. Predlog za izdajo začasne odredbe je namreč prvostopno sodišče zavrnilo v delu, ki se nanaša na uvedbo razlastitve, zato, ker se z začasno odredbo ne da začasno zadržati pravnih posledic, ki nastanejo s izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka po samem ZUreP-1; v delu, ki se nanaša na začasno odložitev gradnje, pa zato, ker gradnja ni predmet spornega pravnega razmerja, ki je v tem primeru uvedba postopka razlastitve. Zato po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi očitana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

Kako je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirati težko popravljivo škodo, pa je odvisno od vsebine spornega razmerja in posledic, ki iz njega lahko nastanejo za predlagatelja. Zato je ta škoda od primera do primera drugačna. V vsakem primeru pa je dokazno breme za zatrjevano težko popravljivo škodo na strani tožnika.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in stališču prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ni mogoče začasno zadržati nastopa pravnih posledic izdaje odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka iz 3. odstavka 100. člena ZUreP-1, to je prepoved prometa z nepremičninami, za katere je začet razlastitveni postopek, saj te pravne posledice nastopijo po samem ZUreP-1 z vročitvijo prvostopne odločbe o začetku razlastitvenega postopka strankam. Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 se namreč po presoji pritožbenega sodišča lahko zadrži le izvršitev izpodbijanega akta. Ker pa nastop pravnih posledic iz 3. odstavka 100. člena ZUreP-1 (prepoved prometa) ne nastane z izvršitvijo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, in tudi ne z vpisom začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo (2. odstavek 100. člena ZUreP-1), temveč na podlagi določbe 3. odstavka 100. člena ZUreP-1 samega v trenutku vročitve odločbe strankam, nastopa zakonskih pravnih posledic ni mogoče začasno zadržati z začasno odredbo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopnega sodišča, da začasne odredbe ni mogoče izdati v zvezi z začasno predlagano ustavitvijo gradnje, kar je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1. V tem delu namreč predlagana začasna ureditev spornega pravnega razmerja (v tem primeru je sporno pravno razmerje uvedba razlastitvenega postopka) presega to sporno razmerje. Predlog je namreč usmerjen v preprečitev gradnje, ki pa je odločba o uvedbi razlastitvenega postopka v smislu dovolitve ne ureja. Dovoljenje za pripravljanja dela oziroma za dela, zaradi katerih je razlastitev predlagana, je namreč predmet samostojnega upravnega postopka (101. oziroma 102. člen ZUreP-1), v teh postopkih pa je razlastitvenemu zavezancu zagotovljeno samostojno pravno varstvo.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da bi lahko bile obravnavane nepremičnine razlaščene še preden se bo postopek zakonito začel, če bi upravni organ nadaljeval razlastitveni postopek pred pravnomočnostjo odločbe o njegovi uvedbi. Razlastitev tožnikovih nepremičnin je namreč stvar posebnega postopka in posebne odločbe (102. člen ZUreP-1), zoper katero pa ima tožnik samostojna pravna sredstva v upravnem postopku in v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče pa pritožbene ugovore o neobstoju javne koristi in o nepravem razlastitvenem upravičencu zavrača kot neupoštevne v zadevi začasne odredbe, saj se nanašajo na presojo zakonitosti odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka v zvezi s tožnikovo tožbo, o čemer pa prvostopno sodišče še ni odločalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnikova pritožbena navedba, da je pravna podlaga za povračilo stroškov upravnega spora podana v 4. odstavku 105. člena ZUreP-1, ni utemeljen. V navedeni določbi so s stroški v zvezi z razlastitvijo mišljeni stroški iz 2. odstavka 105. člena ZUreP-1, to so selitveni stroški razlaščenca, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostale nepremičnine, ne pa stroški sodnega postopka. O stroških upravnega spora se odloča po določbah 25. člena ZUS-1, če pa ta posameznega vprašanja v zvezi s stroški ne ureja, pa na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 z uporabo ustreznih določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Odločitev o pritožbi zajema tudi odločitev o povračilu stroškov postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka v upravnem sporu (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).