Jedro

76. člen EZ dopušča tudi popolno ustavitev dobave električne energije. Le v primeru, da bi popolna ustavitev ogrozila življenje in zdravje odjemalca in oseb, ki z njim prebivajo, sistemski operater ne sme ustaviti dobave energije pod količino, ki je glede na okoliščine (letni čas, bivalne razmere, kraj prebivanja, premoženjsko stanje ...) nujno potrebna, da se takšno ogrožanje prepreči. O tem pa ne odloča po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženki nerazdelno plačata odškodnino v višini 2.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je še naložilo, da prvi toženki plača 897,16 EUR, drugi toženki pa 619,15 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Po mnenju pritožnice je sodišče zmotno uporabilo takrat veljavni 76. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ko je pritrdilo toženkama, da je nujna oskrba z elektriko pogojena s predložitvijo dodatnih dokazil, saj zgolj slabo premoženjsko stanje ne zadošča. Opozarja na svoje trditve glede vsebine drugega odstavka 76. člena EZ. Zmotno je tudi materialnopravno stališče, da tožnica in njen mož do nujne oskrbe nista bila upravičena, ker nista vložila prošnje. Takšnega določila EZ ni vseboval. Takšna določba, ki jo vsebuje veljavni EZ-1, je verjetno v nasprotju s 34. členom Ustave. Večina oseb, ki obvestilo prejme, prošnje ne zna sestaviti, denarja za odvetnika pa nimajo. Tudi če bi kakšen pravilnik takšno določbo vseboval in za nujno oskrbo postavljal dodatne pogoje, ne more ožiti zakonskih pravic oziroma postavljati strožjih ali dodatnih zahtev, kot jih določa zakon. Obveznost toženk je zato bila, da zagotavljata nujno dobavo električne energije. Dobavo bi lahko kvečjemu zmanjšali, ne pa ustavili. Popolna ustavitev dobave ni bila skladna z zakonom in je bila zato protipravna. Meni, da je določilo 76. člena EZ jasno: dobavo je v primeru neplačila mogoče omejiti, ne pa popolnoma ustaviti. To je v civilizirani družbi edino sprejemljivo, saj morajo imeti vsi državljani dostop do osnovnih dobrin, potrebnih za preživetje, ne glede, ali so jih zmožni plačati.

3. Obe toženki sta na pritožbo odgovorili. Menita, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da je bila med prvo toženko, ki je nastopala kot dobavitelj električne energije, in odjemalcem S. R., 9. 7. 2012 sklenjena Pogodba o dobavi električne energije za odjemno mesto na naslovu N. Z isto pogodbo se je A. S., mož tožnice, zavezal prvi toženki dobavljeno električno energijo plačevati. Sestavni del sklenjene pogodbe so bili Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji SODO) in Splošni pogodbeni pogoji družbe P., d. d., za dobavo električne energije gospodinjskim odjemalcem in malim poslovnim odjemalcem (v nadaljevanju Splošni pogoji družbe P.). Prva toženka je električno energijo po tej pogodbi začela dobavljati 1. 8. 2012. Zaradi neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova dobavljene električne energije je prva toženka odjemalcu in plačniku poslala več opominov, zadnjega dne 17. 4. 2013, ki sta ga prejela 23. 4. 2013. V njem sta bila (ponovno) pozvana na plačilo dolga ter opozorjena, da bo toženka sicer odstopila od pogodbe. Prva toženka je, saj plačila niti po opominu ni prejela, o odstopu od pogodbe obvestila SODO oziroma drugo toženko.(1) Druga toženka se je 24. 5. 2013 z dopisom obrnila na odjemalca S. R. in ga seznanila, da je prejela obvestilo dobavitelja o odstopu od Pogodbe o dobavi električne energije ter z možnostjo uveljavljati zahtevo po nujni oskrbi na podlagi drugega odstavka 76. člena EZ. S tem obvestilom je bil seznanjen tudi plačnik A. S. Ne odjemalec ne plačnik se na drugo toženko nista obrnila s prošnjo za nujno oskrbo z električno energijo. Druga toženka je zaradi odpovedane Pogodbe o dobavi električne energije ustavila dobavo 31. 7. 2013. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako povzetih dejstev zaključilo, da v ravnanju prve toženke ni zaslediti protipravnosti, saj je pogodbo o dobavi električne energije odpovedala po dogovorjenem postopku odpovedi zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani odjemalca oziroma plačnika. Z dobavo električne energije na merilno mesto je prenehala šele po razvezi pogodbe. Protipravnosti ni zasledilo niti v ravnanju druge toženke, saj je slednja dobavo električne energije na naslov na N., ustavila skladno s predpisi, to je 76. členom EZ in Splošnimi pogoji SODO. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), je tožbeni zahtevek zoper obe toženki že zaradi pomanjkanja prve predpostavke zavrnilo.

7. Odločitev je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene očitke, s katerimi pritožnica utemeljuje trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

8. V zvezi s tem najprej ugotavlja, da iz vsebine pritožbe ni mogoče jasno razbrati, za kakšno razlago 76. člena EZ se tožnica pravzaprav zavzema. Kljub takšni nejasnosti,(2) bo pritožbeno sodišče na pritožbo skušalo odgovoriti.

9. Stališče tožnice, da 76. člen EZ v nobenem primeru ne dopušča popolne ustavitve dobave električne energije, pač pa zgolj zmanjšanje dobave, je zmotno. Pritožnica spregleda prvi odstavek 76. člena EZ, ki določa primere, ko sistemski operater uporabniku omrežja lahko (popolnoma) ustavi prenos ali distribucijo električne energije. Do tega lahko pride med drugim tudi v primeru kot je bil konkretni (če uporabnik omrežja nima dobavitelja, sistemski operater pa mu pred ustavitvijo pošlje obvestilo z dodatnim rokom, v katerem lahko uporabnik svojo obveznost izpolni)(3).

10. Le v primeru, da bi popolna ustavitev ogrozila življenje in zdravje odjemalca in oseb, ki z njim prebivajo, sistemski operater ne bi smel ustaviti dobave energije pod količino, ki je glede na okoliščine (letni čas, bivalne razmere, kraj prebivanja, premoženjsko stanje ...) nujno potrebna, da se takšno ogrožanje prepreči (drugi odstavek 76. člena). Popolna ustavitev je torej ob izpolnjenih pogojih, ki jih določa prvi odstavek 76. člena EZ, pravilo, nujna oskrba pa izjema, ki se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Pri tem SODO morebitne upravičenosti do nujne oskrbe ne presoja po uradni dolžnosti. Po 53. členu Splošnih pogojev SODO se o upravičenosti do nujne oskrbe odloča le v primeru, če odjemalec v roku 14 dni po prejemu obvestila o ustavitvi dobave oziroma odklopu, predloži dokazila, da bi bila ob odklopu ogrožena življenje in zdravje odjemalca in oseb, ki z njim prebivajo. Odjemalec (ali pa katera od drugih prizadetih oseb) bi bil torej drugi toženki dolžan predložiti ustrezna dokazila, ki bi ji omogočala, da na podlagi 54. člena Splošnih pogojev presodi upravičenost do nujne oskrbe v smislu drugega odstavka 76. člena EZ. Da bi bilo to storjeno, pa v postopku ni bilo niti zatrjevano.

11. Takšna določila Splošnih pogojev SODO v ničemer ne ožijo zakonskih pravic in ne postavljajo strožjih ali dodatnih zahtev za nujno oskrbo, pač pa zakonsko določbo (s tem, ko določajo obveznost odjemalca, da predloži dokazila in s tem, ko dajejo SODO pristojnost, da opravi presojo upravičenosti do nujne oskrbe z upoštevanjem predloženih dokazil in ostalih okoliščin) zgolj konkretizirajo v smeri postopka za uveljavitev pravice, ki jo daje zakon. V določilih Splošnih pogojev SODO pritožbeno sodišče ne ugotavlja niti nasprotja z Ustavo, konkretno z njenim 34. členom, ki ga pritožnica utemeljuje z zapletenostjo postopka. Ne samo, da postopek za uveljavitev upravičenja do nujne oskrbe ni zapleten, ampak je povsem enostaven. Zadošča namreč zgolj kratek dopis z zahtevo po nujni oskrbi, ki so mu priložena v obvestilu navedena dokazila.

12. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da gre pri Splošnih pogojih SODO, kljub imenu, ki bi kazal na pogodbo, za predpis z naravo splošnega akta. Splošni pogoji so namreč sprejeti na podlagi direktnega pooblastila v 70. členu EZ, zanje pa je potrebno tudi soglasje Vlade RS po predhodni pridobitvi mnenja Agencije za energijo. Splošni pogoji so objavljeni v Uradnem listu (Ur. l. št. 126/2007 s kasnejšimi spremembami). Ne gre torej za splošne pogoje v pomenu 120. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), niti za pravilnik, ki ga omenja pritožnica v pritožbi. Splošni pogoji SODO kot splošni akt zato sodišče zavezujejo enako kot zakon. Njihovo uporabo bi sodišče lahko zavrnilo zgolj v primeru, če bi ugotovilo, da nasprotujejo Ustavi ali zakonu (exceptio illegalis). Takšnega nasprotja pa pritožbeno sodišče, kot je bilo pojasnjeno, ni ugotovilo.

13. Ker so bili torej za ustavitev dobave električne energije izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 76. člena EZ in druga toženka, kljub opozorilu uporabnika in plačnika na to možnost, ni prejela dokazil o upravičenosti do nujne oskrbe, ni ravnala protipravno, ko je dobavo elektrike popolnoma ustavila.

14. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Oba odgovora na pritožbo, ki sta bila vložena s strani toženk, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebna za odločitev. Stroške, ki so toženkama v zvezi s tem nastali, zato nosita sami.

Op. št. (1): Po neprerekanih trditvah prve toženke je bila koncesija za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije dodeljena družbi SODO, d. o. o., zanjo pa na geografskem območju spornega merilnega mesta, po 23.a členu EZ, naloge izvaja druga toženka.

Op. št. (2): Tako v uvodu pritožbe najprej opozarja na po njenem mnenju zmotno stališče toženk, po katerem za nujno oskrbo ne zadošča zgolj slabo premoženjsko stanje, ampak še dodatno izpolnjevanje pogojev, kar bi kazalo na to, da sama meni drugače in torej trdi, da je do nujne oskrbe upravičen vsak, ki elektrike ni zmožen plačati. Vendar pa opozarjanje na lastne trditve v tožbi, v katerih povzema vsebino drugega odstavka 76. člena EZ, nakazuje, da vendarle soglaša s tem, da je ustavitev dobave dopustna, če s tem ne pride do ogrožanja življenja in zdravja odjemalca in oseb, ki z njim prebivajo, upoštevajoč v tej določbi naštete okoliščine. Vsemu povzetemu pa nasprotuje nadaljnja trditev, da popolna ustavitev dobave v primeru, če dobavljena elektrika ni plačana (ne glede na to, ali so uporabniki plačila zmožni ali ne) in ne glede na to, ali je prošnja za nujno oskrbo vložena ali ne, ni dopustna.

Op. št. (3): V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je prva toženka zaradi neplačil odstopila od Pogodbe o dobavi električne energije, ki je bila sklenjena za merilno mesto na naslovu N. Ker je kot dobaviteljica, v skladu s 105. členom Splošnih pogojev SODO, drugo toženko o odstopu tudi obvestila, se s potekom odpovednega roka ni več štela za dobaviteljico za to merilno mesto, hkrati pa se je štelo, da za to merilno mesto ni sklenjena pogodba o dobavi (primerjaj 105. člen v zvezi s 101. členom Splošnih pogojev SODO). Izpolnil se je torej pogoj za ustavitev dobave električne energije po osmi alineji prvega odstavka 76. člena EZ. Druga toženka je odjemalca, skladno s prvim odstavkom 76. člena EZ o predvideni ustavitvi tudi obvestila (s tem pa je bil seznanjen tudi plačnik) in ga opozorila, s čim lahko ustavitev dobave prepreči (priloga B11). Pritožnica v postopku ni zatrjevala in tega ne trdi niti v pritožbi, da bi odjemalec ali plačnik (ali pa sama) poskrbela za preklic odstopa od pogodbe.