Jedro

Ker tuji carinski organi v desetmesečnem roku niso posredovali odgovora na poizvedovanje o izvoru blaga, je po presoji sodišča carinski organ imel v določbi šeste točke 32. člena Protokola 7 pravno podlago za zavrnitev upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga ter s tem za naknadni obračun uvoznih dajatev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbi Carinskega urada Maribor, št. 4242-301/2007-2 z dne 24. 9. 2007 in Ministrstva za finance, št. DT-498-1-744/2007 z dne 27. 11. 2009 odpravita, razen v delu, ki se nanaša na naknadni obračun uvoznih dajatev po carinski deklaraciji št. K4-57682 z dne 22. 10. 2002 (zadnja alinea 1. točke izreka odločbe Carinskega urada Maribor).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20% DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor odločil, da je tožnica dolžna za blago sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah št. K4-30583, K4-61064, K4-61069, K4-53484, K4-62284, K4-55281, K4-1621, K4-2735, K4-13776 in K4-57682 plačati uvozne dajatve v skupnem znesku 11.475,66 EUR. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-498-1-744/2007 z dne 27. 11. 2009. V obrazložitvah odločb upravna organa navajata, da je tožnica kot carinski deklarant in prejemnik blaga sprostila v prost promet po navedenih ECL različna oblačila. Pri carinjenju je uveljavljala preferencialne carinske stopnje, ki veljajo za blago z madžarskim in turškim poreklom, zato carina ni bila obračunana. V postopku naknadnega preverjanja v skladu s Protokolom 7 Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini – CEFTA je Generalni carinski urad madžarskim carinskim organom poslal v preverjanje večje število dokazil o poreklu izvoznikov A. Kft., B. Kft. in C. Kft. Ker je desetmesečni rok za odgovor, ki bi ga morali spoštovati madžarski carinski organi, potekel, so tako bili izpolnjeni pogoji, da se na podlagi 6. točke 32. člena Protokola 7 zavrne upravičenost za preferencialno obravnavo uvoženega blaga po spornih deklaracijah. Na podlagi navedenega je Carinski urad Maribor izdal več odločb o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki pa so bile v pritožbenem postopku odpravljene in vrnjene v ponoven postopek, ker stranka ni bila seznanjena z overjenimi prevodi dopisov madžarskih carinskih organov. V ponovljenem postopku je Carinski urad Maribor tožnico seznanil z relevantnimi listinami ter jo pozval, da dostavi pripombe. Na navedeni poziv pa tožnica ni odgovorila, zato je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo, ki jo je utemeljil na točki a) prvega odstavka 154. člena CZ. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo preferencialne carinske stopnje, tožnica pa tudi ni predložila drugih prepričljivih dokazov o poreklu blaga, zato gre za situacijo, ko je carinski dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ, to je zaradi neizpolnjevanja katerega od pogojev za prepustitev blaga v določen postopek. V takšnem primeru nastane carinski dolg v trenutku, ko je bilo blago prepuščeno v določen carinski postopek, torej že ob sprejemu spornih carinskih deklaracij. Tudi po stališču sodne prakse uveljavljanje ugodnejše carinske stopnje na podlagi izjave o poreklu blaga, za katero se naknadno ugotovi, da je bila izdana neupravičeno, predstavlja ravnanje, ki je zajeto v točki a) prvega odstavka 154. člena CZ. Tožen stranka je v svoji odločbi tudi zavrnila ugovor, da je bil zastaralni rok prekoračen. Carinski dolg je v obravnavani zadevi nastal v dneh od 19. 6. 2001 do 22. 10. 2002, v prvotnih postopkih pa so bile izdane prvostopne odločbe v dneh od 2. 9. 2004 do 15. 9. 2004, torej pred iztekom pet letnega roka, znotraj katerega lahko po določbi četrtega odstavka 154. člena CZ carinski organ uveljavi pravico do naknadne odmere na temelju točke a) prvega odstavka istega člena. Ker pritožbe zoper odločbe ne zadržijo izvršbe, to pomeni, da je bil z vročitvijo teh odločb tožnici carinski dolg odmerjen. Ne glede na to, da so bile te odločbe odpravljene in je bila v ponovnem postopku izdana druga prvostopna odločba, je bil carinski dolg obračunan pravočasno. Odprava in vrnitev zadeve v ponovni postopek namreč nima za posledico, da carinski dolg sploh ni bil obračunan in da je tako potekel pet letni rok za naknadni obračun na podlagi 154. člena CZ. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse, npr. v zadevah št. U 417/2006 in U 213/2006. V zvezi s podrednimi pritožbenimi navedbami pa tožena stranka navaja, da iz dokumentov zadeve, kakor tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Generalni carinski urad že predhodno v zvezi z računom številka 35 z dne 24. 10. 2001 dobavitelja A. Kft. zaprosil madžarske carinske organe za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izjave o poreklu blaga. V tistem primeru so madžarski carinski organi ugotovili, da je bila izjava dana neupravičeno. Z navedenim je bila tožnica seznanjena in se kasneje na izdano odločbo ni pritožila. Obstoj utemeljenega dvoma v resničnost preferencialnega statusa blaga je bil potrjen tudi glede carinskih deklaracij št. K4-65510, K4-65513 in K4-65514. Navedena dejstva tako utemeljujejo obstoj upravičenega dvoma v dokazila o poreklu blaga.

Tožnica v tožbi ugovarja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo ter da so bila kršena pravila postopka. Nesporno je, da so bile v zvezi s sprostitvijo blaga po obravnavanih carinskih deklaracijah izdane odločbe, na podlagi katerih carine in DDV ni bilo treba plačati. Vse odločbe so postale pravnomočne, s čimer je tožnica pridobila pravico, da blago prepusti v promet oz. z njim razpolaga. Institut pravnomočnosti je ustavna kategorija, zato je treba izjeme interpretirati restriktivno. Carinski zakon sicer res daje pravico, da se naknadno preverja komercialna, tehnološka in druga dokumentacija in da carinski organ svoje odločitve spremeni, vendar je v obravnavanem primeru to storil preširoko. Carinski organ je preveril le nekatere pošiljke blaga dobaviteljev C. Kft., B. Kft. in A. Kft. iz Madžarske, vendar predmet naknadnega preverjanja ni bila nobena izmed pošiljk, ki so predmet tega postopka. Carinski organ je torej sklepal, da zaradi nepravilnosti pri nekaterih pošiljkah (K4-65510/2002, K4-65513/2002, K4-65514/2002, ki pa niso predmet tega postopka) to velja za vse pošiljke istega dobavitelja, torej da ne ustrezajo predložnim deklaracijam. Takšno ravnanje je nezakonito, saj se rezultatov preverjanja posamičnih izjav o poreklu ne more pavšalno raztegniti na vse dobave. Ugotovljeno dejansko stanje torej ni podprto z nobenim dokazom oz. je carinski organ preuranjeno sklepal, da je bilo tudi v spornih pošiljkah blago obremenjeno s takšnimi pomanjkljivosti. Nezakonito ravnanje z blagom bi moralo biti ugotovljeno in dokazano, ne pa da se je predpostavljalo na podlagi indicev. Prav tako meni, da bi moral carinski urad odločbo izdati v roku enega leta in ne v roku pet let. Ne glede na to pa je tudi pet letni rok že potekel. Ker je bila prvotna odločba s strani drugostopnega organa odpravljena, ni postala pravnomočna, zato ne more imeti materialnih ali procesnih učinkov. Prvostopni organ je postopek zgolj začel, medtem ko zakon zahteva izdajo odločbe, ki mora biti pravnomočna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici vrniti znesek 11.475,66 EUR. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

Predmet spora se nanaša na naknadni obračun carinskega dolga na podlagi 154. člena Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95 in spremembe, CZ) za carinsko blago, ki je bilo prijavljeno v carinski postopek z uveljavljanjem preferencialne obravnave.

Po določbi prvega odstavka 154. člena CZ se naknadni obračun carinskega dolga lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom (točka a); če že nastali carinski dolg ni bil obračunan (točka b) ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti (točka c). Okoliščine, ali je v določenem primeru carinski dolg nastal, se presojajo glede na določbe od 143. do 149. člena CZ. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Po mnenju sodišča pa je v obravnavani zadevi rok, v katerem lahko carinski organ naknadno odmeri carinski dolg na pravni podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena CZ, torej v primeru, ko je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, že pretekel (razen v primeru, ki se nanaša na naknadni obračun po ECL K4- 57682 z dne 22. 10. 2002). Naknadni obračun carinskega dolga se v skladu z navedeno točko lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Res je bilo v tej zadevi že odločeno s prvostopnimi odločbami, izdanimi v času od 2. 9. 2004 do 15. 9. 2004, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene. V ponovnem postopku so bile s sklepom z dne 24. 9. 2007 navedene zadeve združene, tega dne pa je bilo v zadevi ponovno odločeno z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Določba prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj (ex tunc), to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem stanju stvari pa je potekel tudi petletni rok od nastanka carinskega dolga (ta je nastal v času od 19. 6. 2001 do 19. 3. 2002), po preteku tega roka pa ni več pravne podlage za naknadni obračun carinskega dolga po točki a) prvega odstavka 154. člena CZ (izpodbijana odločba je bila izdana dne 24. 9. 2007). Tudi sklicevanje tožene stranke na sodno prakso upravnega sodišča (U 213/2006 in U 417/2006) ne daje podlage za drugačno stališče, saj je šlo v teh zadevah za naknadni obračun carinskega dolga po točki c) prvega odstavka 154. člena CZ, sodišče pa je pojasnjevalo svoje stališče v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah CZ, ki je prvoten enoletni rok podaljšal na tri leta. Petletni rok za naknadni obračun carinskega dolga iz točke a) prvega odstavka 154. člena CZ pa se ni spreminjal in je bil že v osnovnem zakonu enako določen. Ker je petletni rok za naknadni obračun carinskega dolga pretekel, ni več podlage za takšen obračun, kot je bil napravljen z izpodbijano prvostopno odločbo. Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v zadevah št. I U 735/2009, II U 443/2009 in I U 1913/2009. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba v odpravljenem delu nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) odpraviti. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je v tem obsegu odpravilo tudi drugostopno odločbo.

V zvezi z naknadnim obračunom uvoznih dajatev po ECL K4-57682 z dne 22. 10. 2002 pa je sodišče ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je bila izpodbijana odločba v zvezi z navedeno carinsko deklaracijo izdana pred iztekom pet letnega zastaralnega roka iz četrtega odstavka 154. člena CZ. Po presoji sodišča pa so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori, da je carinski organ neutemeljeno in brez relevantnih dokazov, ki bi se nanašali na sporno zadevo, odrekel upravičenost za preferencialno obravnavo spornega blaga. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je Generalni carinski urad madžarskim carinskim organom poslal v naknadno preverjanje izjave o poreklu blaga na 174 računih izvoznikov A. Kft., B. Kft. in C. Kft., med njimi tudi račun št. 33 z dne 21. 10. 2002, ki ga je tožeča stranka priložila ECL K4-57682. Postopek preverjanja pristnosti in natančnosti izjav na računih ureja Protokol 7 k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini. Ta v 32. členu določa, da se dokazila o poreklu blaga naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov. Po določbi šestega odstavka navedenega člena pa, če v primeru upravičenega dvoma ni odgovora v desetih mesecih od datuma zahteve za preverjanje, carinski organ zavrne upravičenost za preferencialno obravnavo. Ker je v obravnavanem primeru carinski organ na podlagi postopkov preverjanja carinskih deklaracij K4-65510, K4-65513 in K4-65514 ugotovil, da zatrjevano poreklo blaga ni dokazano, je zato upravičeno sklepal, da obstaja utemeljen dvom v dokazila o poreklu blaga, ki so predmet tega postopka. Z ozirom na to, da madžarski carinski organi v desetmesečnem roku niso posredovali odgovora na poizvedovanje, je tudi po presoji sodišča carinski organ imel v določbi šeste točke 32. člena Protokola 7 pravno podlago za zavrnitev upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga po računu št. 33 z dne 21. 10. 2002 prodajalca B. Kft. ter s tem za naknadni obračun uvoznih dajatev. Glede na navedeno je izpodbijana odločba v tem delu pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na naknadni obračun uvoznih dajatev po ECL K4 57682 z dne 22. 10. 2002 zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V tožbi je tožeča stranka postavila tudi zahtevek na povrnitev zneska 11.987,71 €. Ker bi odločitev o tem pomenila podaljšanje postopka v upravnem sporu, glede tega dela zahtevka sodišče tožečo stranko v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotuje, da ga uveljavi v pravdi, kolikor seveda ne pride do sporazumne izvensodne rešitve tega vprašanja med strankama.

Ker je sodišče tožbi delno ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).