Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zlom stegnenice, pretres možganov, psihoorganski sindrom, posttravmatska osebnostna spremenjenost .

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode plačati 11.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2003 do plačila in ji povrniti 1.041.948 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je za telesne bolečine prisodilo 6.000.000 SIT, za strah 1.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še nadaljnjih 200.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.1.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.1.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in zamudne obresti od 11.500.000 SIT od 1.1.2002 do 27.1.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz naslova nepremoženjske škode je tožnici za pretrpljene telesne bolečine prisodilo 4.700.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 6.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 SIT, skupaj 11.700.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.300.000 SIT. Navaja, da je odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jih je utrpela, prenizka. Podrobno opisuje potek zdravljenja in poudarja, da bo telesne bolečine trpela do konca svojega življenja. Sodišči sta premalo ovrednotili dejstvo, da je intenziven strah doživljala vse od nesreče in v času celotnega zdravljenja. Ni jasno, ali si bo glede na ugotovitve ginekologov v zvezi s težavami pri porodu lahko ustvarila družino. Zaradi posledic nezgode je bila primorana izbrati si drug poklic in spremeniti način preživljanja prostega časa. Njene aktivnosti na vseh področjih življenja so se bistveno zmanjšale.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (4.700.000 SIT), strah (500.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (6.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 3. do 7. strani sodbe in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. in 4. strani sodbe).

Vse posamezne okoliščine konkretnega primera, ki jih tožeča stranka po nepotrebnem ponavlja in izpostavlja, sestavljajo del konkretnega dejanskega stanu sodb sodišč prve in druge stopnje, sodišče druge stopnje pa jim je dalo tudi ustrezno težo. Trditve tožeče stranke, ki odstopajo od dejanskega stanja, ugotovljenega na nižjih stopnjah sojenja, pa je treba odkloniti že iz razloga, ker pomenijo nedovoljen poskus spreminjanja dejanskega stanja na revizijski stopnji (npr. revizijska trditev, da je tožnica trpela intenziven strah vse od nesreče, je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo, da tik po nesreči zaradi nezavesti in stanja šoka strahu ni mogla občutiti).

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., 45/08).