Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točki 2 Uredbe, ki določa pravilo o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj, kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino, npr. telo ali premoženje), ne pa tudi nadaljnje ali posredne škode. Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in tožeča stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 3. 2016 odločilo, da je za odločitev o sporu pristojno sodišče Republike Slovenije. S popravnim sklepom z dne 7. 4. 2016 pa je popravilo sklep z dne 11. 3. 2016 tako, da je v uvodu naziv Okrajno sodišče v Mariboru nadomestilo z nazivom Okrožno sodišče v Mariboru.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper oba sklepa.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 11. 3. 2016 uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep izdalo Okrajno sodišče v Mariboru, čeprav je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložil tožbo na Okrožno sodišče v Mariboru, ki je pozvalo toženko, da na tožbo odgovori. Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pa ni bil uveden noben postopek zoper toženko, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan s strani nepristojnega sodišča. Hkrati pa mu očita tudi vsebinske nepravilnosti. Opozarja, da Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) v 2. točki 7. člena govori o „kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ta izraz pa se po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU nanaša na kraj vzročnega dejanja kot tudi na kraj, v katerem je škoda nastala. Vzročno dejanje naj bi potrditvah tožnika nastalo v Avstriji, škoda pa v Republiki Sloveniji. Vendar iz preskopih navedb tožnikov ni mogoče razbrati, katera škoda je tožnikoma nastala, posredna ali neposredna, do tega vprašanja pa se tudi ni opredelilo sodišče prve stopnje. Sodišče EU kot kraj škodnega dogodka šteje zgolj kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi kraj nastanka posredne škode. Vprašanje, ali je tožnikom nastala posredna ali neposredna škoda je bistveno za odločitev o vprašanju pristojnosti. Če bi namreč veljalo tudi za nastanek posredne škode, kraj, kjer je škoda nastala, bi to pomenilo, da bi oškodovanec lahko posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, kar bi vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti in tudi do tako imenovanega. „forum shoppinga“. Glede na navedeno toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišča Republike Slovenije ter tožbo zavrže in tožniku naloži, da toženki povrne njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V pritožbi zoper sklep o popravi z dne 7. 4. 2016 sodišču prve stopnje očita, da je z izdajo popravnega sklepa, s katerim je spremenilo navedbo v uvodu sklepa z dne 11. 3. 2016 popravilo iz „Okrajnega sodišča v Mariboru“ v „Okrožno sodišče v Mariboru“, storilo bistveno kršitve določb postopka. Pritožba opozarja, da okrajna sodišča niso pristojna za odločanje v postopkih, katerih sporna vrednost presega 20.000,00 EUR. Z izdajo popravnega sklepa navedenega ni mogoče sanirati. Sodno odločbo lahko popravi samo tisto sodišče, ki jo je izdalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, izpodbijani popravni sklep odpravi, podredno pa da razveljavi sklep o pristojnosti in odloči, da ni podana mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v predmetni zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 11. 3. 2016 zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev. Izpodbijana sklepa imata vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se ju da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

- O pritožbi zoper sklep z dne 7. 4. 2016:

8. S popravnim sklepom na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP je mogoče odpraviti pomote, ki se ne nanašajo na napake pri oblikovanju volje sodišča oziroma na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, torej napake, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe oziroma pri sestavljanju prepisa sodbe.(1) V obravnavanem primeru je bila tožba vložena pri Okrožnem sodišču v Mariboru, ki jo je vročilo toženi stranki v odgovor, tožena stranka pa se je pri istem sodišču odzvala z vlogo z dne 26. 2. 2016. Navedeno izpostavlja tudi toženka v pritožbi, poleg tega pa še, da se po njenem vedenju in prejetih pisanjih pri Okrajnem sodišču v Mariboru ne vodi postopek z istimi podatki, kot so navedeni v uvodu sklepa z dne 11. 3. 2016. Pravda torej nedvomno teče pri Okrožnem in ne pri Okrajnem sodišču v Mariboru in je sklep z dne 11. 3. 2016 izdalo pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, pri čemer je prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu naziva sodišča v uvodu in ni nobenih ovir za odpravo le-te na podlagi prvega odstavka 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da je izpodbijani sklep izdalo stvarno nepristojno Okrajno sodišče v Mariboru. Sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in pravilno odpravilo očitno pisno pomoto.

- O pritožbi zoper sklep z dne 11. 3. 2016:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo splošno pravilo o pristojnosti po členu 4 Uredbe(2) od pravil o posebni pristojnosti po členu 5 Uredbe, v skladu s katerim so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene tudi pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 poglavja II, naslovljenega „Pristojnost“. Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici (oziroma v tem primeru družba s sedežem v državi članici) je tako lahko v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (člen 7, točka 2, ki je v oddelku 2 poglavja II Uredbe). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, da se navedeno določilo nanaša tako na kraj, v katerem je nastala škoda (kraj, v katerem je dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo), kot na kraj ravnanja, s katerim je bila povzročena škoda (kraj vzročnega ravnanja), in je toženka lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, po izbiri tožnika, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU.(3)

10. V obravnavanem primeru iz tožbenih trditev izhaja, da so bila zaradi ravnanja toženke poplavljena tožnikova kmetijska zemljišča in stanovanjska stavba v k. o. M.D.P. (torej v Republiki Sloveniji), v posledici česar mu je nastala škoda zaradi sanacije poplav, uničenja posevkov in poškodovanosti kmetijskih zemljišč, zmanjšane vrednosti zemljišč, uničenja opreme v stanovanjski stavbi, ter škoda zaradi servisa toplotne črpalke, bojlerjev in 4 traktorjev. Nedvomno torej tožnik zatrjuje, da je vsa škoda nastala na območju Republike Slovenije. Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnika, da je škoda nastala in kje je nastala.(4) Tožnik je torej v zadostnem obsegu podal trditve o škodi, ki jo je utrpel v škodnem dogodku.

11. Toženka neutemeljeno izpodbija presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti iz razloga, da iz preskopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, ali tožnik uveljavlja neposredno ali posredno škodo ter da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točki 2 Uredbe, ki določa pravilo o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj, kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino, npr. telo ali premoženje), ne pa tudi nadaljnje ali posredne škode. Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino (v konkretnem primeru premično in nepremično premoženje tožnika).

12. Pravilo o posebni pristojnosti, ki je kot odstopanje od načela določitve pristojnosti na podlagi kraja stalnega prebivališča tožene stranke določeno v členu 7 točka 2 Uredbe, temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela procesne ekonomije.(5) Prav to pa je podano tudi v obravnavanem primeru, ko je celotna škoda zaradi vzročnega dejanja, do katerega je sicer prišlo na območju Republike Avstrije, nastala v Republiki Sloveniji. Ugotavljanje škode bo glede na citirano sodno prakso zagotovo najlažje na območju, kjer je škoda nastala, torej v Republiki Sloveniji.

13. Ker torej tožnik uveljavlja škodo na premičninah in nepremičninah, ki mu je nastala v posledici poplav na območju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu sodišče, na območju katerega je nastala škoda, torej sodišče na območju Republike Slovenije. Tožnik je tako v skladu s pravom EU pravilno izbral pristojno sodišče, zato tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za tako imenovani forum shopping.

14. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožnik dolžan sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : L. Ude v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 199. Op. št. (2) : Ki se uporablja v tej zadevi na podlagi prvega odstavka člena 66 Uredbe, ker je bila tožba v predmetnem sporu vložena po 10. 1. 2015, dne 4. 11. 2015. Op. št. (3) : Glej npr. sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-509/09 in C-161/10 z dne 25. 10. 2011, 41. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 28. točka obrazložitve.

Op. št. (4) : A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 9 - 27. Op. št. (5) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-189/08 z dne 16. 7. 2009, 24. točka obrazložitve.