Jedro

Postopek na podlagi 1. odstavka 175.a člena CZ je tudi po presoji sodišča specifičen, saj ne gre za običajno carinjenje, v katerem carinski organi glede carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga ne morejo postopati v skladu z načelom nediskriminatornosti (44. člen CZ), pač pa gre za odkup blaga, ki je odvzeto zaradi storitve prekrška. Zakon zahteva, da storilec prekrška oziroma lastnik blaga, za katerega ni nujno, da je bil pri carinskem prekršku sploh udeležen, carinsko blago ponovno odkupi od carinskega organa in ga sprosti v prost promet, zato prosilcu ne daje možnosti, da bi izbiral med vsemi carinsko dovoljenimi rabami oziroma uporabami v skladu z načelom nediskriminatornosti, ampak zahteva, da se izvede točno določen postopek sprostitve v prost promet.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 27. 9. 2002, s katero je prvostopni organ ugodil zahtevku tožeče stranke za odkup blaga, ki je predmet carinskega prekrška po odločbi Carinskega urada A št. ... z dne 29. 5. 2002 in odločbi Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp ... z dne 22. 8. 2002, pod pogojem, da pred tem plača vrednost blaga v znesku 3.957.000,00 SIT ter carinski dolg v skupnem znesku 1.646.112,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporna določitev vrednosti blaga in določitev carinskega dolga za blago, ki je bilo tožeči stranki z zgoraj navedeno odločbo Carinskega urada A zaradi storitve prekrška po 8. točki 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju CZ) odvzeto na podlagi 2. odstavka 173. člena CZ, in za odkup katerega je tožeča stranka podala prošnjo pri prvostopnem organu. Prvi odstavek 175.a člena CZ daje carinskemu organu pravico, da v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga po prostem preudarku odloči o vrnitvi odvzetega blaga, pod pogojem, da prosilec pred prevzemom blaga plača vrednost blaga in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Opisani postopek je torej specifičen, saj po mnenju tožene stranke ne gre za običajno carinjenje, pač pa za odkup blaga, zaseženega oziroma odvzetega zaradi storitve prekrška. Tožeča stranka je v svoji prošnji za vrnitev blaga sama navedla, da naj se ji blago vrne v skladu s 175.a členom CZ, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je neupravičeno obračunana carina in davek na dodano vrednost (DDV), ker je bilo blago odpeljano v tujino. Iz določbe 1. odstavka 175.a člena CZ je jasno razvidno, pod katerimi pogoji se blago lahko vrne, ti pogoji pa so, da se plača vrednost blaga in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet, torej carino in DDV. Zakon ne daje možnosti, da vložnik zahtevka izbira med vsemi carinsko dovoljenimi rabami in uporabami blaga, ki so možne za določeno blago, ampak zahteva, da se izvede točno določen postopek sprostitve blaga v prost promet, zato je neutemeljena navedba, da je določba 1. odstavka 175.a člena CZ v nasprotju s temeljnim načelom iz 44. člena CZ. V 1. odstavku Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (Uradni list RS, št. 47/99, v nadaljevanju Uredba) je namreč izrecno določeno, da lahko za prodajo pooblaščen carinski organ do zadnjega dne pred dnevom prodaje dovoli lastniku blaga ali osebi, na katero glasi prevozna listina, da uredi carinski status blaga, razen za zaseženo in odvzeto blago v postopku o prekršku. Za zaseženo in odvzeto blago v carinskem prekršku torej ne velja pravilo o prosti izbiri carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, ki sicer velja za kupce istega blaga na javni dražbi. Za sporno blago je tožeča stranka storila carinski prekršek, ker v postopku predložitve blaga carinskemu organu ni zahtevala uvedbe tranzitnega postopka in ji tudi nikoli ni bil tak postopek dovoljen, zato se v zvezi z obračunom carine in DDV neutemeljeno sklicuje na določbe materialnih predpisov o odlogu plačila navedenih dajatev pri izvedbi tranzitnega postopka. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija določeno carinsko vrednost za blago z zatrjevanjem, da je blago demodirano, vendar pa za to ne prilaga nobenih dokazov. Tožena stranka pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, ki je določil carinsko osnovo oziroma carinsko vrednost blaga na temelju cene za sporno blago v fakturi madžarskega prodajalca št. 42 z dne 28. 5. 2002, ki jo je tožeča stranka sama ponujala kot dokaz ob prijavi celotne količine blaga pred senatom za prekrške, vendar pa se je prvostopni carinski organ pri tem napačno skliceval na določbo 17. člena CZ namesto pravilno na 16. člen CZ, po katerem je osnovno pravilo za določanje carinske vrednosti blaga dogovorjena cena (transakcijska vrednost), torej cena v prodajni fakturi, če ustreza pogojem iz 2. odstavka istega člena. Pri tem tožena stranka še ugotavlja, da prvostopni organ k fakturirani vrednosti niti ni dodajal prevoznih stroškov v tujini, kar je lahko samo v dobro tožeči stranki. Prav tako je po mnenju tožene stranke neutemeljena pritožbena navedba, da 1. odstavek 175.a člena CZ stranko avtomatično "prisiljuje", da predmetno blago sprosti v prosti promet. Navedena določba namreč ni prisilne narave, temveč daje stranki le možnost, da vloži prošnjo za vrnitev odvzetega blaga pod določenimi pogoji, odločitev ali bo stranka vložila prošnjo za vrnitev blaga ali ne, pa je le na njeni strani. Glede navedbe, da je kupec blaga na javni dražbi dolžan plačati uvozne in druge dajatve, ki se plačujejo ob uvozu blaga le, če se po nakupu blaga odloči za sprostitev blaga v prost promet, in ne tudi v primeru ponovnega izvoza tega blaga, tožena stranka še enkrat poudarja, da gre za razliko s 17. členom Uredbe v obravnavani zadevi za specifičen postopek odkupa blaga, zaseženega zaradi storitve prekrška, za katerega v skladu s 7. členom Uredbe ni dopustna ureditev carinskega statusa blaga po prosti izbiri njegovega lastnika. Tožena stranka je pritožbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre v obravnavani zadevi predvsem za zmotno uporabo materialnega prava, bistveno pa so kršene tudi določbe splošnega upravnega postopka, o čemer je tožeča stranka obširno navajala v svoji pritožbi in se nanjo v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. K pritožbenim navedbam pa dodaja, da bi v primeru, če bi tožeča stranka kot lastnica blaga le-to odkupila na javni dražbi, imela možnost izbire carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, čeprav kot storilka očitanega prekrška. Problem je po njenem mnenju v tem, da mora lastnik blaga plačati uvozne carinske dajatve in se ga s tem plačilom še enkrat sankcionira v upravnem postopku, čeprav je že bil sankcioniran v postopku o prekrških. Trditev tožene stranke, da naj bi bil opisani postopek specifičen glede določanja carinske osnove, je povsem nepravilna. Opisani postopek po njenem mnenju ni specifičen niti glede carinjenja blaga niti glede vrednotenja blaga, temveč je specifičen zgolj zaradi tega, ker storilcu prekrška oziroma lastniku blaga ne dopušča proste izbire carinsko dovoljene rabe ali uporabe, četudi bi tako odkupljeno blago nato izstopilo iz države. Pravila določanja carinske vrednosti blaga so opisana v 16. do 27. členu CZ in veljajo za vse vrste carinsko dovoljenih rab blaga. Glede na to, da niti citirane določbe CZ in niti 1. odstavek 175.a člena CZ ne določajo izjem glede carinskega vrednotenja, so tudi v primerih iz 1. odstavka 175.a člena CZ veljavna pravila o carinskem vrednotenju blaga, ki jih določa CZ v citiranih členih. Če torej v posameznem primeru obstajajo razlogi, ki kažejo, da fakturirana vrednost ni realna, se uporabijo ostale metode, ki jih navaja CZ, v vsakem primeru pa je nujno potrebno ugotoviti dejansko vrednost blaga. Tako je tudi v tem primeru potrebno upoštevati, da je vrednost tega blaga zaradi njegovega sezonskega značaja znatno nižja, kot je bila v času izvoza, kar bi se tudi jasno pokazalo, če bi se zadevno blago prodalo na dražbi kot alternativni obliki ravnanja z blagom, ki je bilo odvzeto v prekrškovnem postopku. Napačna je po njenem mnenju tudi uporaba 7. člena Uredbe pri navajanju razlogov, zakaj v primeru 1. odstavka 175.a člena CZ ni dopustna ureditev carinskega statusa blaga po prosti izbiri. Omejitev glede proste izbire carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga za blago, ki je bilo zaseženo ali odvzeto v postopku o prekršku, ki izhaja iz 7. člena citirane uredbe, se ne da analogno uporabiti v primeru 175.a člena iz razloga, ker se 7. člen Uredbe vsebinsko nanaša na tisto odvzeto oziroma zaseženo blago v postopku o prekrških, za katero je bilo že odločeno, da se bo prodalo na enega od načinov, ki jih predvideva ta uredba. Vse navedeno pa je v nasprotju z načelom nediskriminatornosti oziroma proste izbire carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga iz 44. člena CZ. Ob upoštevanju temeljnega načela nediskriminatornosti je carinski organ povsem neutemeljeno zahteval, da carinski deklarant, ki obravnavanega blaga ni želel sprostiti v prost promet na carinskem območju Republike Slovenije, temveč na tujem carinskem območju, plača vse druge dajatve, ki se plačujejo ob uvozu. Plačilo carine in DDV kot pogoj za vrnitev blaga, ki je bilo odvzeto v prekrškovnem postopku, je po mnenju tožeče stranke neupravičeno zato, ker je treba namen plačila za carine za blago, ki se sprosti v prost promet v Sloveniji, razumeti v smislu vloge in namena same carine, in sicer glede na to, da je edini in osnovni namen carine zaščita domačega gospodarstva pred tujo konkurenco. Plačilo dajatev tudi ne sme biti dodatna kazen za storjen prekršek za storilca prekrška ali pa celo za lastnika blaga, ki pri prekršku morebiti sploh ni sodeloval. Tožeča stranka še opozarja, da se potem, ko je postopek zaradi prekrška pravnomočno zaključen, v upravnem postopku isto blago vrne storilcu prekrška ali lastniku blaga proti plačilu vrednosti blaga in vrednosti dajatev, ki se sicer plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Zastavlja se vprašanje, kakšen upravni postopek bo v tem primeru treba izpeljati in kateri carinski organ bo v tem primeru vodil ta postopek. Niti Zakon o prekrških, niti CZ o tem ne dajeta odgovorov. Neenako obravnavanje blaga, ki je predmet prekrška, je mogoče zaslediti tudi v primerjavi med 1. in 2. odstavkom istega člena 175.a člena CZ. Vsebinska razlika med 1. in 2. odstavkom tega člena je le v tem, da se v 1. odstavku določajo pogoji za vrnitev blaga, ki je bilo odvzeto, v 2. odstavku pa vrnitev blaga, ki je bilo zgolj zaseženo, v obeh primerih pa gre za carinsko blago, za katero je potrebno urediti carinski status. To pa pomeni, da je carinskemu deklarantu pod pogoji iz 1. odstavka 175.a člena CZ na posreden način onemogočen odkup carinskega blaga z namenom reeksporta iz slovenskega carinskega območja, temveč mora blago predhodno obremeniti z uvoznimi in notranjimi dajatvami, čeprav ni namenjeno uporabi na domačem trgu. Tožeča stranka še opozarja na 17. člen Uredbe, po kateri je kupec carinskega blaga na javni dražbi dolžan v predpisanem roku plačati kupnino, medtem ko je uvozne in druge dajatve dolžan plačati le, če se za kupljeno carinsko blago zahteva izvedba carinskega postopka sprostitve v prost promet. Če je torej predmet prodaje na javni dražbi carinsko blago, za katerega je bil izrečen varstveni ukrep odvzema, ker se storilec prekrška ali lastnik blaga nista odločila za odkup tega blaga pod pogoji iz 1. odstavka 175.a člena, pri čemer lahko na javni dražbi kot kupec nastopa tako storilec prekrška kot tudi lastnik tega blaga, in ga po plačilu kupnine brez dodatnega pogoja, ki ga narekuje 1. odstavek 175.a člena CZ, lahko ponovno izvozi. Iz navedenega torej izhaja različna obravnava istega carinskega blaga glede možnosti izbire carinsko dovoljene rabe blaga zaradi ureditve statusa blaga. Pri tem opozarja, da bi se v primeru, če bi veljala razlaga izpodbijane odločbe, pojavil problem ustavnosti 1. odstavka 175.a člena CZ, zato meni, da gre le za napačno razlago zakona. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu z vlogo št. ... z dne 20. 4. 2004. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna določitev vrednosti carinskega blaga in višine carinskega dolga za blago, ki je bilo tožeči stranki kot lastnici blaga odvzeto zaradi storitve prekrška s pravnomočno odločbo carinskega organa in za katerega je tožeča stranka podala prošnjo za odkup blaga na podlagi 1. odstavka 175.a člena CZ. Slednji določa, da lahko carinski organ na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga, kadar je pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, v opravičenih primerih z odločbo v upravnem postopku lastniku blaga vrne blago pod pogojem, da ta plača vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi v prosti promet. Citirano določilo daje torej carinskemu organu pravico, da v opravičenih primerih namesto izvršitve obveznega ukrepa odvzema blaga v postopku o prekršku, v (novem) upravnem postopku naloži prosilcu, da plača vrednost blaga, ki mora biti določeno v skladu s carinskimi predpisi, ter vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Postopek na podlagi 1. odstavka 175.a člena CZ je tudi po presoji sodišča specifičen, saj ne gre za običajno carinjenje, v katerem carinski organi glede carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga ne morejo postopati v skladu z načelom nediskriminatornosti (44. člen CZ), kot to zahteva tožeča stranka, pač pa gre za odkup blaga, ki je odvzeto zaradi storitve prekrška. V tem postopku je za odkup blaga namreč določen pogoj, da mora lastnik odvzetega blaga ne samo plačati vrednost blaga, temveč tudi vse dajatve, ki se plačajo ob sprostitvi blaga v prost promet. Zakon torej zahteva, da storilec prekrška oziroma lastnik blaga, za katerega ni nujno, da je bil pri carinskem prekršku sploh udeležen, carinsko blago ponovno odkupi od carinskega organa in ga sprosti v prost promet, zato prosilcu ne daje možnosti, da bi izbiral med vsemi carinsko dovoljenimi rabami oziroma uporabami v skladu z načelom nediskriminatornosti, kot to zmotno meni tožeča stranka, ampak zahteva, da se izvede točno določen postopek sprostitve v prost promet. Drugi odstavek je v primerjavi s 1. odstavkom 175.a člena CZ res ugodnejši za stranko. Vendar gre za različna pravna položaja, kjer carinski organ v primeru, ko ugotovi, da zaseženo blago ne bo odvzeto, dovoli lastniku blaga, da izbere katerokoli dovoljeno carinsko rabo ali uporabo blaga, kar mu določilo 1. odstavka 175.a člena CZ ne omogoča. Stroga zakonska ureditev storilcu prekrška oziroma lastniku blaga ne daje možnosti odkupiti blaga in ga ponovno izvoziti iz slovenskega carinskega območja, pač pa mu daje možnost, da pod taksativno določenimi pogoji pride do odvzetega blaga, ki bi bilo v nasprotnem primeru podvrženo pravilom prodaje carinskega blaga na javni dražbi oziroma z zbiranjem ponudb ali z neposredno pogodbo (2. odstavek 10. člena Uredbe). Zato v tem primeru ni mogoče govoriti o dodatni kazni za storjeni prekršek, niti o neustavni razlagi zakona, tožena stranka v izpodbijani odločbi pa tudi pravilno ugotavlja, da tožeča stranka za blago pred dnevom prodaje ne bi mogla urediti carinskega statusa blaga, saj te možnosti storilec prekrška oziroma lastnik blaga, odvzetega v carinskem prekršku, nima (7. člen Uredbe).

Ne glede na to, da tožeča stranka na javni dražbi kot tuja pravna oseba sploh ne bi mogla sodelovati, saj so se lahko na podlagi tedaj veljavne Uredbe dražbe udeležile le pravne osebe in samostojni podjetniki s sedežem na območju Republike Slovenije (14. člen Uredbe), je treba v zvezi z nepravilno razlago določil Uredbe, ki jo toženi stranki očita tožeča stranka, najprej pojasniti, da mora biti vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo iz 1. odstavka 175.a člena CZ, določena v skladu s carinskimi predpisi in v zvezi s tem ne gre za specifičnost postopka v smislu, ki jo toženi stranki očita tožba. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila vrednost blaga določena na podlagi 16. člena CZ (in ne na podlagi 17. člena CZ, na katerega se je nepravilno skliceval prvostopni organ), po katerem je osnovno pravilo za določanje carinske vrednosti blaga dogovorjena (transakcijska vrednost), če ustreza pogojem iz 2. odstavka tega člena. Ni sporno, da je bila carinska vrednost odvzetega blaga določena na podlagi fakture št. 42 z dne 28. 5. 2002, ki je tožeča stranka sama predložila v postopku o prekršku, zato je bila carinska vrednost tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljena in tožena stranka ni uporabila "analogije" za njeno ugotavljanje. Že v pritožbenem postopku in tudi sedaj v tožbi tožeča stranka zgolj pavšalno, ne da bi predložila dokaze, navaja, da je blago izgubilo vrednost zaradi njegovega sezonskega značaja, in je že zato tožena stranka pravilno zavrnila navedeni ugovor, pri čemer je tudi ugotovila, da v korist tožeče stranke v carinsko vrednost blaga niso bili všteti prevozni stroški.

Odločitev, ali bo storilec prekrška oziroma lastnik blaga vložil prošnjo pod pogoji iz 1. odstavka 175.a člena CZ, ali pa bo blago, ki presega določeno vrednost, prepustil prodaji na javni dražbi, je na strani stranke same. Gre za različna postopka, pri čemer je postopek javne dražbe posebej urejen v Uredbi kot podzakonskem aktu, izdanem na podlagi 61.b člena CZ, zato ni mogoče očitati neskladja med določilom 175.a člena CZ in Uredbo. Slednja med drugim določa postopek ravnanja z odvzetim blagom in postopek določanja vrednosti blaga, katerega izklicna cena mora biti določena na podlagi določil Uredbe (4. do 10. člen Uredbe). Tožeča stranka ne more z gotovostjo trditi niti kakšno ceno bi blago doseglo na javni dražbi niti komu bi bilo prodano, temveč to lahko le predvideva. S prodajo blaga res ni nujno, da se spremeni tudi carinski status blaga, saj kupec kupi blago po na dražbi doseženi vrednosti, pri čemer ni nujno, da bo blago sprostil v prost promet in plačal uvozne dajatve (17. člen Uredbe), vendar to na drugačno določitev vrednosti blaga, določeni na podlagi 16. člena CZ, v obravnavani zadevi ne more vplivati. Tudi če bi tožeča stranka lahko sodelovala na dražbi, se blago ponudi še drugim morebitnim zainteresiranim kupcem in je izid dražbe vedno negotov, zato ga ni mogoče primerjati s postopkom iz 1. odstavka 175.a člena CZ, ki vedno teče na zahtevo stranke, niti ni mogoče govoriti o različni obravnavni istega carinskega blaga v smislu nepravilne oziroma celo neustavne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, sodišče pa ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/2000 in 92/2005 ter 45/2006 - odločbi US).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (1. odstavek 23. člena ZUS).