Jedro

Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

Uvodno

1.Tožniki in toženka so bratje in sestre, otroci pokojne A. A. (dalje pokojna), umrli 9. 1. 2019. V zapuščinskem postopku po pokojni je toženka predložila pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa SV ... z dne 12. 3. 2014 in dodatek k tej pogodbi v notarskem zapisu SV ... z dne 17. 9. 2014, na podlagi katerih je bila lastninska pravica na nepremičninah v lasti pokojne vknjižena na toženko. Pogodba je bila sklenjena med pokojno in njenim možem B. A.

kot preživljancema ter toženko kot prevzemnico oziroma preživljalko, dodatek pa med pokojno in toženko. Po napotitvi zapuščinskega sodišča so tožniki 23. 9. 2023 zoper toženko vložili tožbo. Primarno zahtevajo razvezo pogodbe in dodatka, neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega stanja. Podredno uveljavljajo, da pomeni vsebina pogodbe z dodatkom darilo, ki nima učinka proti toženki v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnih deležev tožnikov, in zahtevajo, da toženka v zapuščino po pokojni vrne ustrezen del nepremičnin; podredno temu pa ugotovitev ničnosti pogodbe in dodatka, neveljavnost vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega stanja.

2.Tožniki zatrjujejo, da toženka ni izpolnjevala pomembnega dela obveznosti (pri prehrani, jemanju zdravil, za kar je do svoje smrti skrbel mož pokojne), ki jih je prevzela s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dodatkom. Zatrjujejo tudi okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe in dodatka (nerazsodnosti pokojne ob sklenitvi obeh poslov). Toženka ugovarja, da je svoje obveznosti v celoti izpolnila.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju (enako kot v prvem) razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 3. 2014 z dodatkom z dne 17. 9. 2014 v obsegu, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med pokojno in toženko. Ugotovilo je, da nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, spadajo v zapuščino po pokojni in razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke, opravljena na podlagi pogodbe in dodatka v obliki notarskih zapisov, neveljavna, zato se pri nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice toženke ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in ponovno vknjiži lastninska pravica v korist pokojne. Višji tožbeni zahtevek (glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju B. A.) je zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

4.Presodilo je, da ob sklenitvi pogodbe in dodatka niso bile podane okoliščine, ki bi vplivale na sposobnost pokojne izraziti pravno veljavno voljo in na njeno sposobnost razumeti pomen sklenjenega pravnega posla in podpisanih izjav. Pogodba in dodatek zato nista nična. V zvezi s toženkinem izpolnjevanjem zavez iz pogodbe in dodatka je poudarilo, da ni mogoče enačiti ugotovitev, da je toženka za pokojno skrbela in ali je zanjo skrbela skladno s pogodbenimi zavezami. Toženka v obdobju od septembra 2014 do septembra 2017 ni poskrbela za diabetično prehrano pokojne in ni dosledno shranjevala inzulina skladno z navodili medicinske stroke. Kršitev toženkinih obveznosti je sodišče prepoznalo tudi v dejstvu, da je pokojna ob smrti bolehala za pozno odkritim rakom maternice, toženka pa več let ni poskrbela za njen ginekološki pregled. Toženka je pokojni v celotnem obdobju izvrševanja pogodbe v pretežni meri zagotavljala redno zdravstveno obravnavanje. Od septembra 2014 do septembra 2017 je toženka sicer skrbela za redno (brezplačno) dobavo plenic, ni pa ustrezno poskrbela za (minimalno) osebno higieno pokojne, za čistočo njenih oblačil, razen ob obiskih zdravnikov in sorodnikov, za dosledno vzdrževanja čistoče ter urejenost in ogrevanje bivalnih prostorov. Vse od leta 2014 toženka ni (investicijsko in redno) vzdrževala nepremičnin v skladu s pogodbo. Toženka je pokojno večkrat vzela s sabo, ko je šla po opravkih, nato pa jo pustila v avtu čakati več ur. Ni plačevala vseh življenjskih oziroma bivanjskih stroškov pokojne, čeprav se je k temu po pogodbi zavezala, sicer pa tega po oceni sodišča niti ni bila finančno zmožna. K svojemu preživljanju je v znatnem delu prispevala preživljanka sama. Tako je v celotnem pogodbenem obdobju krila svoje življenjske stroške, delno ji je v obliki prehrane pomagal Karitas, le v manjšem deležu pa toženka. Ta je denarna sredstva pokojne porabljala tudi zase, s čimer je zlorabila pravice iz sklenjene pogodbe. S tem se je v pomembnem obsegu podrlo ravnotežje med dolžnostmi in pravicami v skladu s pogodbo, zato pogodbe po presoji sodišča ne bi bilo pravično vzdržati v veljavi. Za obdobje od septembra 2017 do smrti preživljanke januarja 2019 tožnikom ni uspelo dokazati, da toženka za pokojno ne bi ustrezno skrbela. V tem obdobju je ta v pretežnem delu, razen glede plačevanja stroškov bivanja in vzdrževanja domačije, izpolnila svoje obveznosti po pogodbi.

5.Glede na povzete ugotovitve je sodišče zaključilo, da toženka ni v celoti in pravilno izpolnjevala pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dodatkom. V obdobju treh let in pol ni poskrbela za normalno in dostojno življenje in staranje preživljanke oziroma kakovost življenja, ki jo je pokojna uživala do smrti moža. Njena ravnanja so ustrezala kvečjemu ravni obveznosti, ki jih potomcem glede staršev nalaga Družinski zakonik. Kot pravno nepomembno je ocenilo toženkino trditev, da pokojna ni vložila tožbe za razvezo pogodbe. Po ugotovitvah izvedenca se je namreč zaradi nemoči in ranljivosti vdala v stanje, kakršnokoli je že bilo, pa čeprav je v ugotovljenem obsegu pomenilo kršitev pogodbe. K temu je pomembno prispevalo dejstvo, da se je zavedala konfliktnih odnosov med tožniki in toženko ter njene jeze zaradi prisotnosti tožnikov na domačiji. Vse to ji je povzročalo veliko stisko. V bojazni, da bo izgubila še tisto pomoč, ki jo je prejemala, je postajala, čeprav prej družabna in komunikativna, vse bolj tiha, žalostna in pasivna. Kot pravno nepomembno je sodišče ocenilo tudi toženkine trditve, da je bila edina od otrok, ki je skrbela za pokojno, sicer pa to tudi ni v celoti držalo. Tožniki so ob obiskih pokojne in glede na odnose s toženko za pokojno poskrbeli, kolikor je bilo v njihovi moči, zaradi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa toženka niti ni imela utemeljenega pričakovanja, da bodo za materino preživljanje skrbeli drugi.

6.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka tri leta in pol od celotnih pet let trajanja pogodbe pokojni ni zagotovila vsaj najnižjega standarda primernih in urejenih življenjskih, bivalnih in zdravstvenih razmer ter dostojnega standarda, poleg ugotovljene zlorabe pravic v celotnem obdobju izvrševanja pogodbe, utemeljuje sklep, da toženka ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno upoštevalo, da so tožbo vložili pravni nasledniki pokojne in da je razveza pogodbe skrajni ukrep. Poudarilo je, da delni pogodbeni namen, ki je bil v tem, da se pokojni po smrti moža zagotovi ostati na domačiji, ne more nadomestiti pretežnega dela neizvršenih pogodbenih obveznosti. Toženka je kot edina pooblaščena na računu pokojne zlorabila pravice iz pogodbe. Kot prepričljive je označilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženka tožnikom prepovedala prihajati na domačijo, zato so pokojno obiskovali le ob odsotnosti toženke in niso imeli toženkinega dovoljenja za spreminjanje bivalnih razmer pokojne.

Sprejelo je zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka zaradi svojega zdravstvenega stanja v celoti zavedala svoje odvisnosti od volje in zahtev toženke, in dodalo, da se je morala toženka ob dejstvu, da je pokojna že ob sklepanju pogodbe potrebovala celodnevno pomoč in oskrbo, zavedati bremen, ki jih je prevzela s pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

7.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 60/2025 z dne 16. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta nižji sodišči pravilno presodili kršitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, glede na to, da preživljanka sama ni izrazila nezadovoljstva, ni grajala ravnanja preživljalke, ni uveljavljala pravic iz pogodbe in je odobravala prejeto oskrbo?

Revizija

8.Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nižji sodišči nista upoštevali, da preživljanka nikoli ni uveljavljala pravic iz pogodbe in ni izrazila nezadovoljstva ter je tako prejeto oskrbo implicitno in kontinuirano odobravala. To izključuje razlog za razvezo pogodbe po 561. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči bi morali razlikovati med objektivno slabšim standardom in subjektivno sprejemljivo oskrbo ter kot odločilno merilo za presojo izpolnitve pogodbenih obveznosti upoštevati. Opustili sta presojo subjektivne volje preživljanke kot odločilnega kriterija. Razveza pogodbe po njenem mnenju pomeni odmik od pogodbenih ciljev in je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Slabša oskrba v obdobju treh let po mnenju toženke objektivno gledano ne pomeni kršitve pogodbenih obveznosti. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. na zadevo II Ips 47/94), po kateri je razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju skrajni ukrep v primeru, če je neizpolnjen obstaja pomemben obseg neizpolnjevanja obveznosti preživljalca. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijani sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnikov in jim naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na revizijo

9.Tožniki so odgovorili na revizijo in predlagali, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in toženki naloži plačilo njihovih revizijskih stroškov. Uvodoma izpostavljajo, da Vrhovno sodišče dopuščenega vprašanja ne bi smelo dopustiti, saj toženka trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni uveljavljala. Tudi njena razmejitev izpolnjevanja pogodbe na dve obdobji pomeni prilagajanje dejanskega stanja potrebam revizijskega postopka. V zvezi z revizijskimi trditvami, da je pokojna sprejemala izpolnitve v obsegu, v kakršnem jih je toženka izvrševala, pritrjujejo stališču sodišča o stiski in odvisnosti pokojne ter njeni zavesti o konfliktnosti odnosov med toženko in tožniki. Strinjajo se s presojo, da se morajo okoliščine za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju presojati (objektivno) po merilih iz 561. člena OZ, in ne na podlagi subjektivnih občutkov preživljanke. Glede na ugotovljene okoliščine tudi ni pravno pomembno, da tožbe ni vložila sama. Toženka se ob ugotovitvi, da jasnih, pogodbeno določenih obveznosti ni izpolnjevala, ne more sklicevati na to, da preživljanka ni izrazila nezadovoljstva in ni grajala njenih ravnanj.

Presoja utemeljenosti revizije

10.Revizija ni utemeljena.

11.Po 371. členu in tretjem odstavku 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Že od uveljavitve novele ZPP-D dalje Vrhovno sodišče v revizijskem postopku v skladu s spremenjenim 371. členom ZPP pazi le na kršitve, ki jih zatrjuje stranka in glede katerih je revizijo dopustilo. Na pravilno uporabo materialnega prava torej ne pazi (več) po uradni dolžnosti.

12.V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče moralo presoditi pravilnost presoje sodišč nižjih stopenj glede ozko zastavljenega dopuščenega vprašanja, in sicer, kakšen je pravni pomen subjektivne okoliščine, da preživljanka ni izražala nezadovoljstva z izvrševanjem pogodbe in sama ni uveljavljala pravic iz pogodbe.

13.Vrhovno sodišče najprej odgovarja na očitke tožnikov v odgovoru na revizijo, ki se nanašajo na dopustnost dopuščenega vprašanja. Neutemeljen je njihov ugovor, da toženka med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala, da preživljanka v času trajanja pogodbenega razmerja ni nikoli izražala nezadovoljstva niti ni zahtevala razveze pogodbe, zato se o tem niso imeli možnosti izjaviti. Navedbe o tem, da bi lahko preživljanka, če bi bila res nezadovoljna z nudeno oskrbo in bi želela pogodbo preklicati, lahko to storila vsaj ob obisku zdravnika ali patronažnih sester, je toženka namreč podala že v odgovoru na tožbo in se je prvostopnejsko sodišče do njih tudi opredelilo.

S temi toženkinimi navedbami so se tožniki torej seznanili že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14.Neutemeljen je tudi drugi očitek procesne narave v odgovoru na revizijo. Toženka v reviziji navaja, da je v prvem obdobju delno, v drugem pa v pretežnem delu izpolnjevala pogodbene zaveze, kar je po trditvah tožnikov drugače, kot je zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, namreč da je svoje obveznosti v celoti izpolnjevala. To ne drži. Toženka se v tem delu navezuje na ugotovitve nižjih sodišč, ki sta trajanje pogodbenega razmerja razdelili na dve obdobji, in ne zatrjuje nikakršnih novih dejstev. Gre le za količinsko razliko (delno/pretežno namesto v celoti), ne pa za kakovostno drugačno trditev. Takšna navedba zato ne pomeni nedovoljene novote v pomenu procesnega prava.

15.Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva:

‒ Toženka je s pokojno materjo (umrla 9. 1. 2019) in že prej umrlim očetom B. A. (umrl 15. 9. 2014) kot preživljancema 12. 3. 2014 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Po očetovi smrti je 17. 9. 2014 s pokojno materjo kot preživljanko sklenila še dodatek k pogodbi. Tožniki za sklenitev pogodbe do zapuščinske obravnave niso vedeli.

‒ S pogodbo sta preživljanca toženki po svoji smrti izročila deleže nepremičnin s pritiklinami, navedenimi v 31. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v skupni ocenjeni vrednosti 23.125 EUR (nepremičnine pokojne) in 941, 50 EUR (nepremičnine B. A.). Z dodatkom je pokojna na toženko v last prenesla še delež nepremičnine, navedene v 33. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

‒ V zameno za izročene nepremičnine se je toženka s pogodbo in dodatkom

v svojem imenu in v imenu svojih pravnih naslednikov zavezala, da bo skrbela za očeta in mamo od podpisa pogodbe do njune smrti: jima sama ali po tretji osebi nudila celotno oskrbo, ko sama zase ne bosta mogla več skrbeti, posebej v primeru bolezni ali starostne onemoglosti (v obsegu, kolikor bo to potrebno glede na njuno zdravstveno stanje in počutje), z njima prebivala, krila vse stroške bivanja, vključno s stroški elektrike, kurjave in vode, in zagotavljala zdravniško pomoč, nego in dietno prehrano v primeru bolezni, brezplačen prevoz do zdravnika in po drugih opravkih.

Preživljancema je morala omogočiti koriščenje vode, elektrike in ogrevanja ter poskrbeti, da bosta bivala na čistem in toplem. Zavezala se je plačati stroške krajevno običajnega pogreba in skrbeti za družinski grob.

Pokojna je bila ob sklenitvi pogodbe razsodna.

Pred sklenitvijo pogodbe je bil predvsem mož pokojne tisti, ki je poskrbel za vse njene potrebe, tako da je imela dostojno urejene življenjske, bivanjske in socialne razmere.

Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju 12. 3. 2014, še bolj pa ob smrti moža 5. 9. 2014 in ob sklenitvi dodatka k pogodbi 17. 9. 2014, je pokojna potrebovala celovito pomoč in oskrbo, saj ni več mogla skrbeti zase. Edino, kar je zmogla sama, je bilo uživanje hrane. Zaradi zagotavljanja osnovnih potreb in dostojnega življenja je moral biti ves čas nekdo ob njej. Imela je tudi velike potrebe po druženju in komunikaciji.

V obdobju po smrti moža (september 2014) do septembra 2017, ko se je preselila k toženki, ki je prebivala pri partnerju in je zanjo skrbela z njegovo pomočjo, je bila pokojna veliko sama doma, ker je bila toženka čez dan v službi (ali pri partnerju). Ker je bila pokojna prepuščena sama sebi, za njene potrebe pretežno ni bilo poskrbljeno skladno z njenim stanjem in potrebami, ni imela ustrezno nadzorovane sladkorne boleznini in ni bilo ustrezno poskrbljeno za njeno redno osebno higieno, urejenost in ogrevanje bivalnih prostorov ter redna vzdrževalna in investicijska dela na domačiji.

V obdobju od 2014 do 2017 so tožniki, predvsem v odsotnosti toženke, pokojni nudili pomoč v obliki hrane in druženja, drugi tožnik pa z delom pri hiši (npr. cepljenjem in spravljanjem drv).

Po izračunih sodišča je pokojni po plačilu vseh izdatkov ostalo 200-400 EUR, toženka torej denarja pokojne ni porabljala zgolj za pokrivanje njenih potreb in stroškov, prenose na drug transakcijski račun je opravila brez soglasja pokojne.

Pri pokojni je bila od septembra 2014 do septembra 2017, ko je veliko časa preživela sama, in zaradi slabih odnosov med pravdnima strankama po ugotovitvi izvedenca prisotna velika notranja stiska. Zaradi odvisnosti od njene pomoči se toženki ni upala upreti, saj bi si s tem nakopala njeno jezo in nejevoljo ter po vsej verjetnosti poslabšala svoj življenjski položaj. Ker je bila v strahu, da je toženka ne bi zalotila s tožniki, so ti k njej prihajali takrat, ko toženke ni bilo doma. Po moževi smrti je postala tiha, zadržana in zagrenjena.

Toženka je v obdobju od septembra 2017 po selitvi k svojemu partnerju in do smrti preživljanke januarja 2019 skrbela za njeno diabetično prehrano, higieno, druženje z njo ter za čisto in primerno ogrevano sobo.

Normativna izhodišča pogodbe o dosmrtnem preživljanju

16.V skladu s prvim odstavkom 557. člena OZ se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika, drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odločena do izročiteljeve smrti. Po tretjem odstavku 557. člena OZ pomeni pogodbo o dosmrtnem preživljanju tudi dogovor, s katerim se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali premoženja, ali da bo en pogodbenik za drugega skrbel in ga varoval, mu obdeloval posestvo, po njegovi smrti poskrbel za pogreb, ali kaj drugega.

17.Obveznosti strank nastanejo (hkrati) s sklenitvijo pogodbe in ne prenehajo s trenutno izpolnitvijo. Izpolnitvi nista istočasni - preživljanec je zavezan na preživljalca prenesti del ali celotno svoje premoženje s trenutkom svoje smrti, izvrševanje preživljalčevih pogodbenih obveznosti pa praviloma traja celotno pogodbeno obdobje, od sklenitve do preživljančeve smrti. V skladu s 332. členom OZ gre torej za trajno dolžniško razmerje z določenim (čeprav nedoločljivim) rokom trajanja.

17.Vsaka od strank lahko v skladu s tretjim odstavkom 561. člena OZ člena zahteva, da se pogodba, na podlagi katere je bilo tako razmerje vzpostavljeno, razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Ker je pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbe premoženjska pravica, je podedljiva. Zato pravnim naslednikom pripada kljub temu, da pokojni za časa življenja ni začel postopka zaradi razveze pogodbe.

O vrednotenju subjektivnega odnosa preživljanca do (ne)izpolnjevanja pogodbenih obveznosti

18.Vrednost izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank mora biti sorazmerna, sicer lahko presežek vrednosti izpolnitve ene od strank pomeni darilo. Ne glede na to sorazmernosti pravic in obveznosti iz pogodbe ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah pojasnilo, da vrednotenje sorazmernosti izpolnitev zaradi aleatornosti (vnaprej negotove ocene višine preživljalčeve obveznosti v primerjavi s pogodbeno pridobljeno koristjo) ni strogo matematično.

Ni zanemarljivo subjektivno vrednotenje preživljanca glede izpolnjevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju (subjektivna pogodbena kavza).

19.Pri presoji sorazmernosti pogodbenih pravic in obveznosti je pomembna ocena uresničitve preživljančevega pogodbenega interesa, ki je v zagotovitvi njegovega preživljanja do smrti vsaj v enaki kakovosti kot v času pred sklenitvijo pogodbe, ko je še skrbel zase brez pomoči preživljalca.

Okoliščina, da preživljanec ni zahteval izpolnitve pogodbe in ni vložil tožbe za njeno razvezo, da je bil skratka pasiven oziroma je nudeno (ne)izpolnitev tiho sprejemal, po sodni praksi ne vpliva na obveznost izpolnjevanja (jasnih) pogodbeno dogovorjenih zavez preživljalca.

Presoja konkretnih okoliščin zadeve

20.Toženkin bistveni revizijski očitek je, da nižji sodišči nista razmejili med objektivno slabšim standardom oskrbe in subjektivno sprejemljivo oskrbo oziroma da pri presoji izpolnitve pogodbenih obveznosti nista upoštevali subjektivne volje preživljanke, ki je sprejela nižji obseg izpolnitve pogodbenih obveznosti od dogovorjenega.

21.Medtem ko je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da pasivnost preživljanca ne more vplivati na obveznost izpolnjevanja (jasnih) pogodbeno dogovorjenih zavez preživljalca, pa še ni imelo priložnosti odgovoriti na vprašanje, kakšen pravni pomen, če sploh kakšen, ima razlikovanje med objektivno slabšim standardom oskrbe in subjektivnim sprejemanjem nižje ravni izpolnjevanja obveznosti, kadar kot tožnik ne nastopa preživljanec, temveč (tako kot v obravnavani zadevi) njegovi dediči.

22.Odločilno v obravnavani zadevi je, da konkreten dejanski stan, kot ga je iz življenjskega primera izluščilo sodišče, ni takšen, kot ga želi prikazati toženka oziroma kot izhaja iz sugestivno oblikovanega vprašanja v predlogu za revizijo. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne potrjujejo njenih trditev, da se je preživljanka konkludentno (molče) strinjala z načinom izvrševanja pogodbe. Nasprotno, na podlagi mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. Mateja Kravosa, izpovedb tožnikov in prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa sprejelo, da je bila pri preživljanki v času bivanja s toženko (predvsem od septembra 2014 do septembra 2017), ko je veliko časa preživela sama in zaradi slabih odnosov med pravdnima strankami, prisotna velika notranja stiska. Ravno tako se preživljanka, ki je bila fizično in psihično povsem nemočna, toženki zaradi odnosa odvisnosti ni upala upreti, ker bi si s tem nakopala njeno jezo in nejevoljo ter po vsej verjetnosti še poslabšala svoj življenjski položaj. Prej komunikativna in urejena je po moževi smrti postala tiha, zadržana in zagrenjena ter je živela v strahu, da je toženka ne bi zalotila s tožniki, zato so ti k njej prihajali, ko toženke ni bilo doma.

23.Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.

24.Po povedanem so neutemeljeni toženkini revizijski očitki, da nižji sodišči pri presoji utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe nista upoštevali subjektivnih vidikov na strani preživljanke, ki jih je med postopkom zatrjevala toženka. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravno pravilo iz tretjega odstavka 561. člena OZ in pri tem ustrezno upoštevalo, da so tožbo vložili preživljankini pravni nasledniki.

24.Pritrjuje tudi presoji prvostopenjskega sodišča, da pasivnost preživljanke ne more enoznačno in neposredno pomeniti, da je toženka pravilno izpolnjevala vse svoje pogodbene obveznosti.

Sklepno

25.V danih okoliščinah primera je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen. Nižji sodišči sta pri presoji kršitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ustrezno upoštevali dejstvo, da preživljanka sama ni izrazila nezadovoljstva, ni grajala ravnanja preživljalke in ni uveljavljala pravic iz pogodbe.

26.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno. Sodnik Pavčnik je v zadevi podal pritrdilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

27.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in na prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb mora toženka povrniti tožnikom njihove stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je na podlagi določb Odvetniške tarife (dalje OT) priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povišano za zastopanje več strank po prvem odstavku 7. člena OT, v skupni višini 1.600 točk, ter materialne stroške v višini 26 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR po 13. členu OT znaša 975,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.190,23 EUR. Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1.Tožniki v tožbi niso zatrjevali, da toženka ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti v razmerju do očeta B. A., zato pogodba v tem delu ni predmet presoje.

2.Glej 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

3.Glej 17. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

4.Galič A., Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2017, str. 104.

5.Glej 192. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

6.Določila glede vsebine toženkinih obveznosti v dodatku so enaka kot v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, razen da se nanašajo le na pokojno mamo in ne tudi na očeta.

7.Glej 32. in 33. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

8.Podgoršek B. v: Juhart m., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 541.

9.Glej Podgoršek B. v: Juhart m., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 557. Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 268/2013 z dne 14. 5. 2015.

10.Glej npr. 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009.

11.Glej npr. 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 36/2023 z dne 20. 9. 2023, 22. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015.

12.Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 464/99 z dne 29. 3. 2000, 4. točko obrazložitve Odklonilnega ločenega mnenja vrhovne sodnica mag. Nine Betetto k sklepu II Ips 92/2020 z dne 20. 1. 2021, 20. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015. Glej tudi Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 557.

13.Podgoršek B. v: Juhart m., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 540-544, 547.

14.Primerjaj: 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 203/2016 z dne 14. 12. 2017. V navedeni zadevi je kot tožnica nastopala preživljanka.

15.Glej 21. in 17. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

16.V 192. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

***********************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na PDF dokument