Jedro

Tožena stranka s tem, ko izrecno ugotavlja, da je bil tožnik preganjan v PMR kot delu ozemlja Moldavije, priznava tak status kot subjektom preganjanja posredno, torej tudi organom PMR, kar pa bi bilo lahko v obravnavanem primeru relevantno le, če bi bil tožnik moldavski državljan ali pa oseba brez državljanstva. Ker pa je tožnik ukrajinski državljan, ki ne uveljavlja preganjanja tudi v matični državi, temveč le v PMR, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca kot tudi ne tožnici, ki svoji prošnji utemeljujeta z razlogi tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo, ki so jo tožniki vložili proti odločbi tožene stranke z dne 31.3.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po predhodni združitvi zadev vseh treh tožnikov v en postopek na podlagi prve alinee 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) zavrnila njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odredila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka ugotavlja, da tožniki zaprošajo za mednarodno zaščito zaradi nadlegovanja prvega tožnika (v nadaljevanju tožnik) s strani organov Pridnestrske Moldavske Republike (PMR), ki je del ozemlja Moldavije, kar posledično ogroža njegovo ženo in hčerko. Tožnik je bil preganjan v PMR, torej na delu ozemlja Moldavije, ne pa v svoji matični državi Ukrajini, za katero je v postopku za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je njen državljan ter tudi predložil ukrajinski potni list za ugotavljanje identitete. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da ni izpolnjen pogoj, da tožnik ne bi mogel uživati varstva svoje države Ukrajine, ali da ga ne bi hotel uživati, ker bi imel za to utemeljen strah. Pri tem pa je treba hkrati upoštevati, da prošnji druge in tretje tožnice v celoti temeljita na izjavah in razlogih, ki jih za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podaja prvi tožnik. Sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato v skladu z drugim odstavkov 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Pri tem poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil prvi tožnik preganjan v PMR, torej na delu ozemlja Moldavije, ne pa v svoji matični državi Ukrajini, katere državljan je. Pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite je šest mesecev bival v Rusiji in dva meseca v Ukrajini, pri tem pa ni navajal, da bi bil v tem času izpostavljen preganjanju. V upravnem postopku je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je neutemeljen tožnikov strah, da bi ga Ukrajina vrnila PMR, saj je po ukrajinski ustavi to nemogoče. Tudi glede drugo in tretje tožnice je tožena stranka po oceni sodišča pravilno ugotovila, da druga tožnica ne navaja, da bi predstavniki varnostnih organov PMR z njo ravnali nečloveško ali nehumano, temveč zgolj, da so jo zasliševali, kje se nahaja njen mož, dejansko pa se ji ni nič zgodilo. Tudi ona ni navedla, da bi v času bivanja v Ukrajini, ko se je pridružila svojemu možu, imela tam kakršnekoli težave. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni mogoče zaključiti, da bosta tožnik in druga tožnica izpostavljena resni škodi. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da bi si druga tožnica v Ukrajini lahko uredila bivanje glede na to, da sta njena mož in hčerka ukrajinska državljana. Informacije o stanju v PMR, ki jih je predložil prvi tožnik, pa tudi po mnenju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru niso relevantne, saj je ukrajinski državljan, zaščite pa ni poiskal v svoji državi, kljub dejstvu, da je tam dejansko bival. Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da je sodišče prve stopnje kot najpomembnejše glede državljanstva napačno uporabilo materialno azilsko pravo, zlasti Ženevsko konvencijo o beguncih – ŽK. Po mednarodnem pravu so pogoji za obstoj države (in s tem tudi njenega državljanstva) ozemlje, prebivalstvo in efektivna oblast nad ljudmi na tem ozemlju - ne pa priznanje s strani drugih držav. Država lahko efektivno obstaja, tudi če je iz političnih in drugih razlogov večina drugih držav ne priznava kot samostojne države. Če na nekem ozemlju obstaja učinkovita oblast (vključno z uveljavitvijo pravnega statusa državljanstva te države), potem ta učinkovita oblast lahko tudi preganja svoje državljane iz razlogov, zaradi katerih imajo prizadeti pravico do statusa begunca (do azila). Če posameznik živi na ozemlju take mednarodno nepriznane države (kot tožniki na ozemlju PMR), je njen državljan in je od nje preganjan, je zunaj vsakega razumnega dvoma, da mu ŽK daje pravico prositi za azil prav pred preganjanjem v tej državi, pa čeprav od večine drugih držav formalno ni priznana. Toda vsaj Ukrajina de facto priznava obstoj PMR in legitimnost njenih državnih organov, kar se vidi tudi iz priloženih dokazov o tem, da celo preiskovalni organi PMR lahko opravljajo preiskovalna dejanja na ozemlju Ukrajine. Če ima državljan take (formalno nepriznane) države še neko drugo državljanstvo, mora kot prosilec za azil seveda prepričljivo izkazati tudi, da tudi od te druge svoje države ne more pričakovati učinkovite zaščite pred preganjanjem v prvi državi. V tem konkretnem primeru so tožniki to že izkazali, namreč utemeljen strah pred tem, da bi jih Ukrajina izročila oblastem v PMR, s katerimi javno ali prikrito sodeluje in jih podpira. Tožniki nimajo državljanstva Moldavije, ampak Ukrajine - torej države, ki separatizem PMR podpira. Zato tisti, ki so preganjani v PMR, praviloma ne morejo računati na zaščito Ukrajine, tudi če so njeni državljani. Sklicujejo se na J. C. Hathawaya in na njegovo delo The Law on Refugee Status iz leta 1991 in na avstralsko sodno prakso, ki jo navedeni avtor citira v študijskem gradivu za seminar Elena Course on the Law of Refugee Status, Subsidiary Protection and Non-refoulement (Budimpešta, 6.-9. sept. 2007). Ker gre za specifični primer, ki ga ni zaslediti v literaturi niti v judikaturi, bi ga morala naša sodišča obravnavati z ustreznim strokovnim in ustvarjalnim pristopom, ne pa tako nekritično in strokovno povsem nereflektirano, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Celo v primeru, če prosilci ne bi imeli državljanstva PMR, ampak samo državljanstvo Ukrajine, bi bil to še vedno specifičen primer, ki bi prav tako zahteval ustvarjalen pristop za njegovo zakonito in pravično razrešitev. V tem primeru bi šlo za problem, ki ga obravnava delo Nuala Mole Asylum and the European Convention on Human Rights (Council of Europe, November 2007) kjer je bistvo problema isto, in sicer vračanje prosilcev ne direktno v državo, kjer se bojijo maltretiranja, ampak v državo, ki bi jih potem lahko tja izgnala (str. 45, 50). Bistvene okoliščine, da zaradi specifičnih razmerij med PMR, Moldavijo in Ukrajino, ki podpira separatizem PMR in de facto tudi njene oblasti pri preganjanju tistih, ki so se proti temu domnevno pregrešili in so zato v PMR preganjani, pa tožena stranka in sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja nista ugotovila. Prepričljive tožbene navedbe je sodišče zavrnilo z ultra formalističnim in povsem nerealističnim rezoniranjem, da ukrajinska ustava izročanje državljanov drugim državam prepoveduje ter da ni racionalnega razloga, da bi Ukrajina izročala svoje državljane neki državi, ki je tudi sama ne priznava. Racionalni razlogi, po katerih države ravnajo, pa niso vedno razlogi, ki so v skladu z mednarodnim pravom in človekovimi pravicami, ampak včasih tudi taki, k i so s tem v nasprotju. Sodišče pa mora v takem primeru ugotoviti resnično dejansko stanje, ne pa se izmikati v naivno zamenjevanje realnosti z normativnostjo (stanja, kakršno v resnici je, s stanjem, kakršno bi po pravu in morali moralo biti).

Napačna je tudi ugotovitev upravnega organa in sodišča prve stopnje, da ne obstaja utemeljen strah tožnikov po vrnitvi. Tožniki so že vseskozi, tako v prošnjah, v upravnem ugotovitvenem postopku in v tožbi navajali ter tudi dokazovali, da je območje Ukrajine in Rusije zaradi povezanosti organov varnostnih služb teh dveh držav z organi PMR zanje nevarno in da obstaja resna nevarnost, da bodo tožnike v primeru vrnitve v Ukrajino izročili organom PMR. V tej zvezi so priložili mnoga dokazila, med drugim tudi internetni članek z dne 31.3.2005 ter predlagali poizvedbe pri SOVI. Prvostopenjsko sodišče ter toženka neutemeljeno nista izvedla predlaganih dokazov ter sta s tem kršila pravico tožnikov, da utemeljenost strahu tudi dokazujejo. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. S poizvedbami pri SOVI bi toženka ter prvostopenjski organ lahko vsaj preizkusila navedbe tožnika o dejanskih razmerah v Ukrajini in se prepričala v njegov prav. Obrazložitev prvostopenjskega organa, zakaj poizvedb ni opravilo, je popolnoma zgrešena, in sicer da v tožbi naj ne bi bil ponujen noben dokaz, da ukrajinska oblast krši svojo ustavo, saj so to dejstvo tožniki dokazovali prav s predlaganimi poizvedbami ter mnogimi članki, ki so bili predloženi v upravni spis. bi moralo Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagan dokaz s poizvedbami, saj bi rezultat teh poizvedb potrdil utemeljen strah tožnikov in tako vplival na njegovo odločitev, da bi bila ta zakonita. Glede na nove dokaze, ki so bili priloženi in obrazloženi v tožbi, bi moralo prvostopenjsko sodišče v vsakem primeru razpisati glavno obravnavo ter izvesti dokazni postopek, pa tega ni storilo. S tem je onemogočilo učinkovito sodelovanje tožnikov pri ugotavljanju dejanskega stanja ter jim kršilo pravico do izjave v postopku. Poleg navedenega utemeljen strah tožnikov pred vrnitvijo v Ukrajino dokazujejo tudi novi listinski dokazi, ki dodatno potrjujejo, da sta toženka ter prvostopenjski organ dejansko stanje ugotovila napačno. Iz teh dokazov sledi, da so nepravilne ugotovitve upravnega organa ter prvostopenjskega sodišča, da je neutemeljen strah, da bi Ukrajina tožnika vrnila v PMR, ker naj bi bilo to po ustavi nemogoče, saj priložena poročila potrjujejo tožbene navedbe o sodelovanju organov PMR z varnostnimi službami Ukrajine in Rusije. PMR na območju Ukrajine brez ovir izvaja celo preiskovalna dejanja. Poleg novih dokazov pa tožniki prilagajo še prevode dodatnih člankov, ki se že nahajajo v upravnem spisu in ki jih toženka ni želela prevesti. Tudi ti članki potrjujejo, da v primeru vrnitve v Ukrajino tožnike čaka težka usoda, prvemu tožniku grozi celo smrtna posledica. Predlagajo, da se pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo pa v izpodbijani 1. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških naj se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebi, ki zaprosi za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v ŽK, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno odločila v rednem postopku, da se prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnejo. Tudi pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na razloge, ki sta jih v izpodbijani odločbi oziroma sodbi navedla tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje, in v tej zvezi ugotavlja, da tožniki v obravnavanem primeru kot ukrajinski in moldavski državljani uveljavljajo mednarodno zaščito zaradi strahu pred preganjanjem v PMR, to je v delu ozemlja države Moldavije. Gre torej za strah pred preganjanjem v nepriznani, samooklicani državi PMR, ki se je odcepila od priznane države Moldavije, dva prosilca pa nimata državljanstva Moldavije, ampak državljanstvo Ukrajine, tožnik pa po lastnem zatrjevanju tudi državljanstvo PMR. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da naj bi bil preganjan le tožnik in da prošnji njegove žene in mladoletne hčerke temeljijo predvsem na preganjanju tožnika, temu pa tožniki niti ne nasprotujejo, tudi pritožbeno sodišče ob upoštevanju načela združevanja družine iz 17. člena ZMZ šteje predvsem za relevantna dejstva, ki se nanašajo na tožnika.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za obravnavani primer PMR ni mogoče šteti za državo in na tej podlagi tudi tožnika za njenega državljana v smislu mednarodnopravnih standardov in v okviru mednarodne politike Republike Slovenije. Pri tem je sicer mogoče načelno pritrditi pritožbenim navedbam, da so pogoji za obstoj države (in s tem tudi njenega državljanstva) ozemlje, prebivalstvo in efektivna oblast nad ljudmi na tem ozemlju in da lahko država efektivno obstaja, tudi če je iz političnih in drugih razlogov večina drugih držav ne priznava kot samostojne države, vendar samo v primeru, da tak status taki državi in njenim prebivalcem povezano z obravnavanim primerom priznava tudi država, ki mednarodno zaščito podeljuje. V obravnavanem primeru pa je dejstvo, da PMR formalno doslej še ni priznala nobena država na svetu, torej niti ne Moldavija, Rusija, Ukrajina in Republika Slovenija, niti katerakoli od držav Evropske Unije, katere članica je Republika Slovenija, ki podeljuje mednarodno zaščito tudi v okviru z direktivami EU določene skupne politike na tem področju. Na tej podlagi, ker Republika Slovenija PMR ne priznava statusa države, priznava pa Moldavijo, torej tudi ni mogoče priznati državljanstva osebam, ki jim ga sicer lahko podeljujejo samozvani organi tega področja, še zlasti pa ne osebam, ki imajo sicer državljanstvo uradno priznane tretje države, to je v konkretnem primeru Ukrajine, ne pa tudi državljanstva mednarodno priznane države Moldavije, katere sestavni del ozemlja je tudi PMR. Pri tem je tožena stranka namreč vezana na predpise Republike Slovenije in Evropske unije ter mednarodne pogodbe in mednarodno politiko Republike Slovenije, zato ni utemeljen sicer pavšalni pritožbeni očitek, da je tožena stranka glede državljanstva PMR napačno uporabilo materialno azilsko pravo, zlasti ŽK. Tudi 12. člen ŽK, po katerem se po prvem odstavku tega člena osebni status vsakega begunca določi po pravu države njegovega domicila, ali če domicila nima, po pravu države njegovega prebivališča, glede na to, da PMR ni mogoče šteti za državo, tako v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik ukrajinski državljan in ne tudi ali zgolj državljan PMR. Na pravilnost take ugotovitve pa tudi ne more vplivati zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje in primerjava s slovenskim državljanstvom v času od 25. junija 1991 do januarja ali februarja 1992, ko Slovenija še ni bila mednarodno priznana država. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za preganjanje tožnika kot izključno državljana Ukrajine, ne glede na to, če je bilo tožniku sicer izdano potrdilo o državljanstvu, ki so ga izdali s strani Republike Slovenije nepriznani organi nepriznane države PMR.

Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da bi bilo treba v primeru, če PMR zaradi njene mednarodne nepriznanosti ne bi šteli za državo, šteti njene organe vsaj za »skupino, ki izvršuje kvazi-vladno oblast oziroma legitimnim vladam primerljive pristojnosti z vsemi konsekvencami. Pritožbeno sodišče namreč v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove prošnje presojala tudi s tega vidika, saj gre za primer iz druge oziroma tretje alinee 24. člena ZMZ, ki ga tožena stranka tudi izrecno navaja ter povzema. Po tem členu se lahko za subjekte preganjanja ali resne škode štejejo država (prva alinea), politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja (druga alinea), pa tudi nedržavni subjekti, če je možno dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alinea). Tožena stranka s tem, ko izrecno ugotavlja, da je bil tožnik preganjan v PMR kot delu ozemlja Moldavije, priznava tak status kot subjektom preganjanja posredno torej tudi organom PMR, kar pa bi bilo lahko v obravnavanem primeru relevantno le, če bi bil tožnik moldavski državljan ali pa oseba brez državljanstva. Ker pa je tožnik ukrajinski državljan, ki ne uveljavlja preganjanja tudi v matični državi, temveč le v PMR, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca kot tudi ne tožnici, ki svoji prošnji utemeljujeta z razlogi tožnika. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je bil tožnik kot ukrajinski državljan sicer preganjan v PMR, torej na delu ozemlja Moldavije, katere ni državljan, ne pa v svoji matični državi Ukrajini, za katero je v postopku za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je njen državljan ter predložil tudi ukrajinski potni list za ugotavljanje identitete. Prav tako je pravilno ugotovila, da tožnik za zaščito ni zaprosil moldavskih državnih organov, prav tako pa ne ruskih niti ukrajinskih, čeprav se je nahajal šest mesecev na ozemlju Rusije in dva meseca na ozemlju Ukrajine, katere državljan nesporno je, zato jo je tožena stranka tudi povsem pravilno štela kot tožnikovo matično državo. Da pa tega ni storil, ker se je bal, da ga bodo ukrajinske oblasti izročile organom PMR, kjer bo zaradi tega posledično utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, oziroma da Ukrajina zaradi tega zanj in za njegovo družino ni varna matična oziroma izvorna država, pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal za verjetno.

Vprašanje utemeljenosti strahu pred preganjanjem oziroma pred nastankom resne škode iz 28. člena ZMZ je treba preučiti glede na okoliščine vsakega posameznega primera, pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja na določbe 9. in 21. člena ZMZ, o katerih vsebini sta bila odrasla tožnika seznanjena pred sprejemanjem njune prošnje na predpisanem obrazcu (119. člen ZMZ). Po teh določbah pa je dolžnost prosilca, da sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, in da predloži vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, in to do konca osebnega razgovora v rednem postopku. Tožniki sicer zgolj pavšalno zatrjujejo, da bi bili v primeru izročitve PMR soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Zgolj zatrjevanje, da bi bilo ogroženo tožnikovo življenje in da bi bil zaradi maščevanja podvržen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ter kaznovanju, pa še ne pomeni niti verjetnosti grozeče resne škode v smislu ZMZ, še zlasti ne ob dejstvu, da je bil tožnik v postopkih pred sodišči v PMR vsakokrat izpuščen, torej ni bil obsojen, kar kaže na to, da je tudi celo v PMR tožnika mogoče preko sodstva zaščititi pred zlorabo organov oblasti PMR. Ne glede na to pa je v obravnavanem primeru bistveno, da tožniku zatrjevana resna škoda ne grozi neposredno v njegovi izvorni državi Ukrajini, temveč šele ob predhodni predpostavki njegove izročitve PMR. Tožniki sicer zatrjujejo svoj strah, da jih bo Ukrajina izročila organom PMR, ter so predložili tudi določene listine in dokumente, s katerimi te svoje navedbe utemeljujejo, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča niso, razen zgolj pavšalnih trditev, navedli niti enega primera, da bi Ukrajina kdajkoli izročila kateregakoli svojega državljana katerikoli uradni državi na svetu. Ne glede na to, da pritožbeno sodišče šteje kot povsem neustrezno pritožbeno razlago ukrajinske ustave, to je, da ukrajinska ustava prepoveduje izročanje lastnih državljanov le uradno priznanim državam, ne pa tudi nepriznanim kot je na primer PMR, pa ugotavlja, da tožniki prav tako niso navedli niti takega konkretnega primera, niti primera, da bi svoje državljane organom PMR izročila varnostno obveščevalna služba Ukrajine. Tega niso izkazali niti s predloženimi članki in drugimi dokumenti, s katerimi naj bi dokazovali te svoje trditve, niti s primerom ugrabitve, ki so jo organi PMR izvedle na ozemlju Ukrajine. Pritožbeno sodišče te trditve ocenjuje tudi kot nasprotujoče si trditvam tožnikov o izročanju Ukrajine lastnih državljanov organom PMR, ker naj bi jo Ukrajina de facto priznavala in podpirala njene težnje po odcepitvi od Moldavije. Če je temu namreč tako, potem ni jasno, zakaj bi morali organi PMR ugrabljati ljudi, če jim jih ukrajinske oblasti po zatrjevanju tožnikov na tak ali drugačen način sami izročajo. Zato tožniki pomanjkanja svojih dokazov za obstoj vsaj verjetnosti svojih trditev ne morejo nadomestiti le s primeroma navedenimi pavšalnimi in splošnimi tožbenimi ter pritožbenimi očitki, na primer, da tožena stranka dobro ve, da med ustavno določbo ukrajinske ustave o neizročanju lastnih državljanov tuji državi ter med dejanskimi razmerami v Ukrajini ni realne vzročne zveze, da so argumenti prvostopenjskega sodišča brez vsake realne podlage ter popolnoma neživljenjski in da kažejo na naiven pogled na dejanske razmere na prostoru bivše Sovjetske zveze, da je splošno znano, da organi tajnih služb Rusije, Ukrajine in PMR medsebojno sodelujejo itd. Zato tudi ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na nove dokaze, ki so bili priloženi in obrazloženi v tožbi, v vsakem primeru razpisati glavno obravnavo ter izvesti dokazni postopek, pa tega ni storilo. Po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je i zdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke ni predlagal, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, in razen pavšalnega predloga, da naj sodišče prve stopnje, če ne verjame tožnikovim navedbam, po uradni dolžnosti naredi poizvedbe pri SOVI glede sodelovanja med organi PMR z varnostnimi službami Ukrajine ter Rusije, ni navedlo, v čem bi obravnava osebnih dokumentov tožnika in članka o ugrabitvi na glavni obravnavi lahko vplivali na drugačno odločitev. Ne da bi pritožbeno sodišče glede na 2. in 6. člen Zakona o Slovenski varnostno-obveščevalni službi (ZSOVA, Uradni list RS, št. 81/06) tudi presojalo dopustnost predlaganih poizvedb pri tej službi glede razmer na območju PMR, Ukrajine, Rusije in Moldavije ter glede sodelovanja njihovih tajnih služb, pa tudi pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve ocenjuje tudi te predloge za povsem pavšalne. Sicer pa je sodelovanje varnostno obveščevalnih služb običajna mednarodna praksa in jo predvideva npr. tudi 7. člen ZSOVA. Pa tudi zgolj dejstvo medsebojnega sodelovanja tovrstnih služb še ne more pomeniti dejanske, konkretne in neposredne resne grožnje o izročitvi tožnika organom PMR. Glede na to, da torej tožnik ni uveljavljal preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem v svoji izvorni državi Ukrajini, temveč le da ima utemeljen strah, da ga bodo ukrajinske oblasti izročile oblastem PMR oziroma da ga zaradi tolerance ukrajinskih oblasti lahko organi PMR preganjajo tudi na ozemlju Ukrajine, tudi pritožbeno sodišče meni, da tako tožnik ni predložil dovolj tehtnih dokazov za te svoje trditve, da bi jih bilo treba še podrobneje preverjati in ugotavljati v smeri kot predlagajo tožniki oziroma da bi bilo izvajanje teh dokazov potrebno za morebitno drugačno odločitev v upravnem sporu. Po ZMZ namreč ni dolžnost tožene stranke, prav tako pa ne sodišča prve stopnje, ki po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v povezavi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ odloča predvsem o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ne pa da bi originarno odločalo o upravnih stvareh, da sama najde razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu oziroma da z dokazi ovrže prosilčeve nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje, s tem ko ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo predlaganih dokazov, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu iz četrtega odstavka oziroma drugega odstavka 75. člena ZUS-1. Nove dokaze, priložene pritožbi in iz katerih naj bi sledilo, da ukrajinske oblasti tolerirajo delo organov PMR na njenem območju oziroma lahko neomejeno izvajajo svojo jurisdikcijo tudi na ozemlju Ukrajine ter tudi priložene prevode člankov, ki so se že nahajali v upravnem spisu, pa pritožbeno sodišče sicer ocenjuje kot nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 74. člena ZUS-1, še zlasti tudi v povezavi z drugim odstavkom 21. člena ZMZ in 52. členom ZUS-1, saj zgolj s trditvijo, da tožniki navedenih listin niso mogli predložiti že prej, ne glede na situacijo, v kateri se sicer nahajajo, niso izkazali za verjetno, da jih brez svoje krivde niso mogli navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji.

Ker glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.