Jedro

V 2. odstavku 74. člena ZOR je res določeno, da v primeru, ko je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, pogodba učinkuje od trenutka sklenitve, vendar s pomembnim dodatkom, da to velja le, če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega. Ker 122. člen SZ prepoveduje sklenitev pogodbe pred plačilom celotne kupnine, je treba izhajati iz tega zakona, saj ta določa drugače kot splošno pravilo ZOR.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku (2. odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v povezavi z II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku (1. odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je veljavna pogodba, ki sta jo 29.10.1993 sklenila tožnik in prva toženka za stanovanje št... v Š., F., in da je prva toženka dolžna to pogodbo potrditi pri Republiški upravi za javne prihodke, Izpostava Š. L., jo overiti pri pristojnem sodišču in izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo etažne lastnine na njegovo ime, vse v roku 15 dni, ker bo sicer sodba nadomestila overitev podpisa in izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis etažne lastnine na ime tožnika. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek toženke M. S. proti tožniku Z. P. zaradi razveljavitve navedene pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je črtalo besedilo: "...izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo etažne lastninske pravice na tožnika, ... sicer bo ta sodba nadomestila overitev podpisa pri sodišču in zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis etažne lastninske pravice na tožnika...". Po sodbi sodišča druge stopnje morata tako prva in druga tožena stranka priznati veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 29.10.1993 (nespremenjena obveznost iz prvostopne sodbe), prva tožena stranka pa to pogodbo predložiti RUJP zaradi odmere davka in overiti svoj podpis na njej v 15 dneh, da ne bo izvršbe (spremenjena obveznost na drugi stopnji). V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo toženi stranki iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. Revizijskemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi toženih strank zoper prvostopno sodbo v celoti ugodi. Primarno predlagata, da revizijsko sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku prve tožene stranke po nasprotni tožbi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka v reviziji ponavlja svoje trditve iz pritožbe. Trdi, da je sodišče izhajalo iz napačnega dejanskega stanja. Tožena stranka nima možnosti vpisa v zemljiško knjigo, ker gre za stanovanjski blok, za katerega še ni določeno niti funkcionalno zemljišče. Vpis v zemljiško knjigo nadomešča overjena pogodba. To bi sodišče moralo upoštevati, saj če bi ugodilo tožbenemu zahtevku, bi tožena stranka potem, ko bo vknjižba možna, na podlagi te sodbe lahko zahtevala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče nadalje napačno ocenjuje, da ima tožnik prednost kot prvi kupec. Tožnik nima listine, na podlagi katere bi lahko predlagal vpis v zemljiško knjigo. Njegova pogodba je nična, saj je v nasprotju s 122. členom Stanovanjskega zakona. Po tem določilu kupec ne sme odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene. Pogodbena cena je bila plačana 3.12.1993, po tem datumu pa tožnik s prvo toženko ni sklenil nobene nove pogodbe. Poznejše plačilo ni mogoče razlagati tako, da je ničnost prenehala, saj 107. člen ZOR izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha. Sicer pa je kupna pogodba vprašljiva tudi zaradi istočasne najemne pogodbe, saj je prva toženka stanovanje dala v najem tožniku in torej z njim prosto razpolagala, kar pomeni, da ob sklenitvi prodajne pogodbe ni imela volje stanovanje prodati tožniku in mu ga izročiti v posest. Sama posest tožniku prav tako ne daje nobene prednosti, saj je nesporno, da je tožnik posest pridobil protipravno, celo na kazniv način. Pogodba med tožnikom in prvo toženko pa je izpodbojna po 139. členu ZOR, saj so podani vsi razlogi za njeno razveljavitev. Tožena stranka še meni, da so njena stališča pravilna tudi zaradi med postopkom uveljavljenega Zakona o zemljiški knjigi, ki prvič ureja pomen overjene listine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo. Tožena stranka končno meni, da je sodbeni izrek drugostopne sodbe nesklepčen in neizvršljiv. Sodba ne omenja, katero pogodbo naj toženka overi in je tako ni možno identificirati. Poleg tega toženko sili k dejanjem, ki jih toženka ne more opraviti. Tožniku je znano, da je davčni organ zavrnil evidentiranje in odmero davka na pogodbo z dne 29.10.1993. Ker se razmere od takrat niso spremenile, jo bo seveda zavrnil tudi sedaj. Tako prva toženka svojega podpisa na tej pogodbi ne bo mogla overiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

Prva tožena stranka je dne 18.10.1994 vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da se razveljavi prodajna pogodba, ki sta jo dne 29.10.1993 sklenila M. S. in Z. P. Nasprotna tožba se sicer lahko vloži pod določenimi pogoji, ki za samostojno tožbo ne veljajo, vendar le zato, ker se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah (189. člen ZPP). Sicer ima nasprotna tožba naravo samostojne tožbe.

Če pa je tako, je tudi zanjo treba ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za dovoljenost revizije. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je premoženjskopravni zahtevek, ki pa se ne nanaša na denarno terjatev. Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska. V letu 1994 je znašala vrednost spornega predmeta 80.000,00 SIT (Uradni list RS, št. 55/92). Vrednost spornega predmeta mora tožeča stranka navesti v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Tega nasprotna tožeča stranka ni storila. Ker nasprotna tožena stranka ni ugovarjala tej opustitvi ali zahtevala ugotovitev vrednosti spornega predmeta, do ugotovitve vrednosti spornega predmeta pa tudi ni prišlo v okviru postopka po 40. členu ZPP, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku moralo zavreči. To pa pomeni, da se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati s pravilnostjo odločitve o nasprotni tožbi prve tožene stranke M. S..

Ad 2) Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo vsebinsko uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene razloge toženih strank. Ni pa razumljivo, zakaj revident povzema tisti del pritožbe, ki se nanaša na obsodbo prve tožene stranke, naj tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino. Sodišče druge stopnje je v tem delu ugodilo pritožbi prve tožene stranke. Iz obrazložitve je razvidno, da je upoštevalo razloge, ki jih je prva tožena stranka navedla v pritožbi.

Prav tako je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni ugovor zmotne uporabe 122. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96, v nadaljevanju SZ). Sodišče je zavzelo stališče, da pogodba ni bila sklenjena v nasprotju s 122. členom SZ. Oprlo se je na III. točko kupoprodajne pogodbe z dne 29.10.1993 in ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z odložnim pogojem po 2. odstavku 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je nastopil 3.12.1993, ko je bila kupnina za prvo toženko v celoti plačana (kar je med strankama nesporno).

Ker tudi ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), revizijsko sodišče ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo ugoditi.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče druge stopnje tudi ni kršilo materialnega prava v škodo toženih strank. Pri tem je pomembno predvsem dejstvo, da so predmet presoje na revizijski stopnji le še veljavnost pogodbe z dne 29.10.1993, obveznost prijave te pogodbe zaradi odmere davka in overitev podpisa prve tožene stranke na njej. S tem, ko je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi toženih strank, je sporu odvzelo naravo spora o močnejši pravici pri dvakratni prodaji iste stvari. Zato so vsi ugovori, ki zadevajo močnejšo pravico, za razsojo v revizijskem postopku nepomembni. Na veljavnost (obligacijskopravno) prve pogodbe ne morejo vplivati dejstva, ki zadevajo overitev poznejše pogodbe, posest stanovanja, ki je predmet spornih pogodb, ter tudi ne vsi ostali ugovori v zvezi z vpisom poznejše pogodbe v zemljiško knjigo.

Materialnopravno pravilna pa je ocena sodišča druge stopnje, da pogodba z dne 29.2.1993 ni nična. Revizijsko sodišče le ugotavlja, da je pogodba stopila v veljavo dne 3.12.1993, ko je bila plačana celotna kupnina, in ne 29.10.1993, kot to ugotavlja sodišče druge stopnje. Takšna delno drugačna materialnopravna presoja pa na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva. Druga pogodba je bila namreč sklenjena šele 23.12.1993. V III. točki pogodbe z dne 29.10.1993 je navedeno, da pogodba stopi v veljavo po plačilu zneska kupnine občini Š. L.. Sodišče je ugotovilo, in to tudi ni sporno, da je tožnik plačal kupnino občini Š. L. 3.12.1993. V 2. odstavku 74. člena ZOR je res določeno, da v primeru, ko je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, pogodba učinkuje od trenutka sklenitve, vendar s pomembnim dodatkom, da to velja le, če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega. Ker 122. člen SZ prepoveduje sklenitev pogodbe pred plačilom celotne kupnine, je treba izhajati iz tega zakona, saj ta določa drugače kot splošno pravilo ZOR. Pogodba z dne 29.10.1993 zato ni mogla začeti veljati pred plačilom kupnine, ker je bila sklenitev takšne pogodbe pred plačilom kupnine prepovedana. Tudi volja strank ni bila drugačna. V že navedeni III. točki pogodbe je bila veljavnost odložena do plačila kupnine. Volja strank je bila tako skladna s specialno določbo 122. člena SZ.

Če pa je tako, je pogodba začela veljati šele 3.12.1993 in torej ne s samo sklenitvijo. Samo dejstvo, da obstaja časovna razlika med sklenitvijo pogodbe in nastopom njene veljavnosti, pa ni ovira za njeno (poznejšo) veljavnost. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da dejstvo, komu je prva toženka dejansko hotela prodati sporno stanovanje, ne sodi v materialnopravno presojo spora, temveč v preizkus dejanskega stanja. Gre namreč za ugotavljanje prave volje strank. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje dejanskega stanja nedovoljeni revizijski razlog. Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli dokazno oceno, da je prva toženka hotela prodati stanovanje tožniku ter da je bila njena volja v skladu z vsebino pisne pogodbe z dne 29.10.1993. Vsi razlogi, ki govorijo za drugačno dokazno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, tako na odločitev v revizijskem postopku ne morejo vplivati.

Revident končno v reviziji zmotno trdi, da je izrek sodbe druge stopnje nesklepčen in neizvršljiv. Iz sodbe je jasno razvidno, za katero pogodbo gre, saj je izrečno naveden njen datum (29.10.1993), predvsem pa je to jasno v povezavi s 1. odstavkom I. točke prvostopne sodbe, ki vsebuje tudi druge bistvene podatke o strankah in predmetu pogodbe. Ta del izreka je namreč ostal v veljavi, ker je sodišče druge stopnje spremenilo le 2. odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da tožena stranka nima nobenega pravnega interesa za ugovore, ki zadevajo postopek pred davčnim organom. V pogodbi z dne 29.10.1993 se je v VI. točki zavezal za plačilo davka kupec, to pa je tožnik, in ne prva toženka. Zato ti ugovori ne morejo pripeljati do zanjo ugodnejše odločitve.

Ker torej sodba sodišča druge stopnje nima ne uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih napak, ki bi bile v škodo toženima strankama, revizijsko sodišče reviziji toženih strank, kolikor se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku, ni moglo ugoditi. Po 393. členu ZPP je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.