Jedro

Ocena teže in načina storitve očitanega kaznivega dejanja še ne sledi zgolj iz zagrožene kazni in same vsebine obtožbe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega K.N. se ugodi, izpodbijana sklepa se v delu, ki se nanaša na obdolženega K.N. razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v 24. urah od prejema te sodbe odloči o podaljšanju pripora obdolženemu K.N.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še po vloženi obtožnici, med drugim tudi obdolženemu K.N., kateremu teče pripor od 3.7.2001 dalje. Senat je podaljšanje pripora obrazložil z ugotovitvijo, da je tudi po vložitvi obtožnice tudi glede obdolženega K.N. podan utemeljen sum, da je storil očitani kaznivi dejanji z navedbo dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti glede obdolženega K.N. pa je v razlogih navedeno, da je tudi vloga obdolženega K.N. pri kaznivem dejanju, ki ga je obtožen, pomembna. Iz spisa izhaja obdolženčeva vztrajnost pri tem kaznivem dejanju. Pri tem pa dejstvo, da je obdolženi K.N. zaposlen, ob tem da je po opisu kaznivega dejanja iz kriminalne dejavnosti prejemal določene dohodke, ni pomembno, saj ga dejstvo, da ima redne dohodke, ni odvrnilo od kaznivih dejanj. Na podlagi navedenega prvostopni senat zaključuje, da je pripor tudi za obdolženega K.N. utemeljen za odpravo ponovitvene nevarnosti, ki je tako intenzivna, da smotrov podaljšanja pripora ni mogoče doseči z drugim milejšim ukrepom.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom med drugim pritožbo zagovornikov obdolženega K.N. zavrnilo kot neutemeljeno in svoj sklep glede obdolženega K.N. oziroma pritožbe njegovih zagovornikov obrazložilo z naslednjimi ugotovitvami. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o nujnosti podaljšanja pripora izhajalo tudi iz teže, načina in okoliščin storitve kaznivih dejanj, kot so predstavljene v obtožnem aktu, saj se izrecno sklicuje na opis kaznivih dejanj. Ocenjuje kot deloma utemeljeno kritiko, izraženo v pritožbi glede skope obrazložitve, vendar zaključuje, da ima prvostopni sklep vendarle razloge o odločilnih dejstvih in da ga je zato mogoče preizkusiti in ugotoviti, na katerih konkretnih okoliščinah temelji odločitev o podaljšanju pripora, zaradi česar očitana procesna kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana. Pri tem ugotavlja, da zadoščajo razlogi o obstoju utemeljenega suma, zato podrobnejša obrazložitev ni potrebna. Obdolženi K.N. je bil z obdolženim J. solastnik lokala, v katerem naj bi se odvijal del kriminalne aktivnosti. Utemeljeno je osumljen dveh kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji oškodovank v suženjskem razmerju in tudi za njegovo vlogo je glede na opis kaznivih dejanj po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenjeno, da je bila pomembna. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obdolženi N. še v dveh kazenskih postopkih za istovrstno in za drugo kaznivo dejanje; samo zaprtje lokala in potek najemne pogodbe nista okoliščini, ki bi izključili ali bistveno zmanjšali možnost morebitnega ponavljanja takšnih kaznivih dejanj.

Zagovorniki obdolženega K.N. so dne 29.10.2001 priporočeno po pošti vložili na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper oba uvodoma navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve materialnega prava s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca takoj odpravi. Vložniki očitajo prvenstveno obema napadenima sklepoma, da nimata ustreznih in v skladu z zakonom obrazloženih razlogov za podaljšanje pripora.

Zahtev, ki jih za ponovitveno nevarnost postavlja 201. člen ZKP, oba napadena sklepa ne obrazlagata. Prvostopni sklep govori le o pomembni vlogi obdolženca in o njegovi vztrajnosti ter mu šteje v škodo, da je v delovnem razmerju, ko naj bi poleg plače prejemal še dohodke iz kriminalne aktivnosti. Obramba se ne strinja z zaključkom, da je kljub ugotovljeni kritiki obrazložitve v pritožbenem sklepu po stališču pritožbenega sodišča moč prvostopni sklep preizkusiti glede razlogov o odločilnih dejstvih, ker je ta zaključek protispisen.

Izpodbijani prvostopni sklep namreč nima razlogov glede posameznih elementov, ki morajo biti podani za obstoj ponovitvene nevarnosti. Tako prvostopni sklep ne pove ničesar o teži dejanja, načinu storitve in okoliščinah, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno; kot okoliščina v tej zvezi, ki pa je šteta obdolžencu očitno v škodo, je ugotovitev o tem, da je ta obdolženec zaposlen. O posebnih okoliščinah, razen navedenega, ni ničesar rečenega v zvezi z obdolženčevimi družinskimi razmerami in tudi ne o nekaznovanosti, obstaja le očitek, da gre v zvezi z odprtimi kazenskimi postopki v enem primeru za istovrstno dejanje. Izpodbijana sklepa tako nobenih okoliščin, ki bi skladno s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP utegnile biti v prid obdolženca, ne ugotavljata. Tako ni ocenjeno dejstvo, da ima obdolženec družino, pri čemer je žena brez zaposlitve, obdolženec pa preživlja poleg žene še majhnega otroka in je v delovnem razmerju. Tudi dejstvo zaprtja lokala in poteka najemne pogodbe je v napadenih sklepih ocenjeno kot okoliščina, ki nima vpliva na obstoj ponovitvene nevarnosti ali vsaj zmanjšanje le-te. Nasproten zaključek ni z ničemer obrazložen, čeprav gre po mnenju vlagateljev za tiste posebne okoliščine iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki kažejo, da ne obstoji realna nevarnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal. Obstoj lokala kot tudi obstoj deklet, katerih ni več v Sloveniji, sta nujna pogoja za obstoj kaznivega dejanja iz 1. odstavka 186. člena KZ. Vložniki še opozarjajo na nesprejemljivost obrazložitve ponovitvene nevarnosti na osnovi postopka, v katerem je bil ali naj bi bil obdolženec. Poleg tega pa tudi ni podana sorazmernost med težo dejanja in zagroženo kaznijo na eni strani in trajanjem pripora. Obdolžence se namreč preveč povezuje v nekako "združbo", s katero pa obdolženec, četudi bi slednja v resnici obstajala, nima nič. Sicer pa kriminalna količina obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni takšna, da bi zahtevala tako dolgotrajen pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena. Zagovornik uveljavlja kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da sklep o podaljšanju pripora nima v skladu z zakonom obrazloženih razlogov za podaljšanje pripora. Iz vsebine zahteve pa je mogoče povzeti, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je sodišče sprejelo ob svojem odločanju o podaljšanju pripora, kar ne more biti predmet odločanja v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da iz obrazložitve izhaja, da je sodišče zadovoljivo presodilo vse okoliščine, ki kažejo na utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja in priporni razlog ponovitvene nevarnosti, iz katerega je zoper obdolženca pripor odrejen in tudi podaljšan po vloženi obtožnici. Navedeni so tudi razlogi, ki kažejo na sorazmerje med napadeno dobrino in odvzemom prostosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 1. odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Iz same zahteve zagovornikov, vložene v korist obdolženega K.N., je razvidno, da uveljavlja zgolj bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z ugotavljanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, in sicer izostanek razlogov iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zgolj v navedenem obsegu presojalo utemeljenost vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

V 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se ob pogoju, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, sme pripor zoper njo odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se glede na določbo 403. člena smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, je določeno med drugim, da je ta kršitev podana, če sodna odločba - sklep - nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata oba napadena sklepa glede na zahteve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP povsem nezadostne razloge o ponovitveni nevarnosti pri obdolženem K.N. Z ugotovitvijo prvostopnega sklepa, da je bila pri dejanju, ki se očita obdolženemu K.N., njegova vloga pomembna, pri dejanju pa ugotovljena vztrajnost, zgolj iz zagrožene kazni in same vsebine obtožbe še ne sledi ocena teže in načina storitve očitanega dejanja. Ob dejstvu, da je obdolženec zaposlen, na ponovitveno nevarnost še ni mogoče sklepati z zadostno verjetnostjo. V navedenem sklepu so ostale neocenjene tudi vse ostale okoliščine in ugotovljene osebne lastnosti, ki bi opravičevale ali izključevale zaključek, da bo obdolženec na prostosti ponavljal očitno istovrstna ali pa tudi druga kazniva dejanja. Ni namreč ocene o siceršnjih osebnih razmerah obdolženca, v katerih živi, niti ni obrazloženo, zakaj je šteti ob zaprtju lokala, kjer naj bi se izvajala kriminalna aktivnost v smislu obtožbe, da je še vedno podana ponovitvena nevarnost. Pritožbeno sodišče v napadenem sklepu zgolj sledi zaključkom prvostopnega napadenega sklepa, pri čemer sprejete ocene ne obrazloži z dejstvi niti z okoliščinami niti z oceno zatrjevanih osebnih lastnosti, ki bi zadostno opravičevale glede na predmet obtožbe zatrjevano ponovitveno nevarnost in neizogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi. Navedene pomanjkljivosti tudi niso dopuščale presoje Vrhovnega sodišča, ali je bila v tem primeru pravilno uporabljena določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta tako prvostopno sodišče kot pritožbeno sodišče v napadenih sklepih kršili uveljavljano 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in oba napadena sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 426. člena ZKP).