Jedro

V upravnih stvareh, ki niso manjšega pomena ali enostavne in v katerih ni mogoče izdati odločbe brez obrazložitve, mora vsebovati obrazložitev vse sestavine iz 2. odstavka 209. člena ZUP/86; če teh sestavin nima, je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 49/98-24 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.6.1998, s katero je ta podelila gospodarski družbi ..., koncesijo za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM za obdobje 15 let. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), ker izpodbijana odločba ne navaja razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere ni mogoče presoditi njene zakonitosti. V obrazložitvi navaja, da se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na mnenje strokovne komisije, ki je ocenjevala veljavni ponudbi, ne da bi v skladu z določbami 2. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) navedla dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih ugotovitev strokovne komisije. Strokovna komisija je opravila svojo strokovno nalogo s tem, ko je posredovala toženi stranki svoje mnenje. To mnenje pa je bila dolžna tožena stranka oceniti in v razlogih izpodbijane odločbe navesti povsem določno, v katerih delih ponudba tožeče stranke ni jasna in ne odgovarja na vprašanja iz razpisne dokumentacije in v čem je njena notranja neskladnost ter kakšna možnost je bila dana tožeči stranki za odpravo teh pomanjkljivosti oziroma v kakšni meri je to vplivalo na oceno prednosti enega ali drugega ponudnika. Ugotovljenega števila točk za posameznega ponudnika tožena stranka ni obrazložila in v izpodbijani odločbi ni pojasnila, pri katerih posameznih postavkah ocene ponudb je nastala prednost v številu točk za izbranega ponudnika. Odločba, izdana v upravnem postopku, pa mora biti tako obrazložena, da obrazložitev utemelji vse okoliščine, ki so bile relevantne za odločitev. V nasprotnem primeru je stranki kršena ustavna pravica do zakonitega postopka, posledično pa tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Prizadeta stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Navaja, da bi ji odprava izpodbijane odločbe povzročila neposredno škodo. S toženo stranko je že sklenila koncesijsko pogodbo, na podlagi te pa že izvaja pogodbene obveznosti. Ni res, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh sestavin iz 2. odstavka 209. člena ZUP/86. Obrazložitev ima navedbe o ugotovljenem dejanskem stanju in o razlogih za odločitev. Navaja postopek javnega razpisa, pri odločitvi pa se opira na odločilno dejstvo, in sicer na mnenje strokovne komisije, katerega tudi povzema. Na to poročilo je tožena stranka vezana po določbah 8. člena Uredbe o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitev mobilne telefonije GSM (Uradni list RS, št. 49/97, v nadaljevanju uredba). Takšno poročilo ima naravo mnenja izvedenca, kar pomeni, da ga je tožena stranka dolžna v celoti upoštevati, če se odloči za podelitev koncesije. Tožena stranka namreč ni zavezana k podelitvi koncesije. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ji kot stranki ni vročilo vseh vlog predmetnega postopka, ker je odločalo na seji in ker je odpravilo izpodbijano odločbo iz razlogov, ki jih ZUS ne predvideva. Zmotno je tudi ravnalo, ker ni presojalo izpodbijane odločbe v okviru navedb, ki so jih podale stranke v upravnem sporu na prvi stopnji.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

V odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka, da je v skladu z napotili iz sodbe sodišča prve stopnje že izdala novo odločbo z dne 15.2.1999, ki vsebuje vsa odločilna dejstva in okoliščine, ki so vplivale na odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da ima obrazložitev izpodbijane odločbe vse sestavine iz 2. odstavka 209. člena ZUP/86. To, da povzema končne ugotovitve iz poročila strokovne komisije in se nanj tudi sklicuje, še ne pomeni, da vsebuje navedbe o dejanskem stanju in o razlogih, ki so bili odločilni za podelitev koncesije.

Po določbi 2. odstavka 17. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, v nadaljevanju ZTel) se pogoji za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra predpišejo s koncesijskim aktom, ki ga izda Vlada Republike Slovenije. Na tej pravni podlagi je bila izdana uredba, na katero se sklicuje tudi pritožnik. Uredba določa v 5. členu pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar, v 2. odstavku 8. člena pa kriterije, ki morajo biti predvsem upoštevani pri izbiri koncesionarja. Čeprav drži navedba pritožnika, da tožena stranka ni zavezana k podelitvi koncesije, pa mora po presoji pritožbenega sodišča, če se za to odloči, izbrati koncesionarja na podlagi pogojev in meril koncesijskega akta. Ker izpodbijana odločba ne razlaga kriterijev, na podlagi katerih je bila opravljena izbira, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo takšno pomanjkljivost, ki ne omogoča presoje tožbenih ugovorov, za bistveno kršitev določb postopka ZUP/86. Tožeča stranka namreč s tožbo, s katero je začela obravnavani upravni spor, izpodbija prav izbiro koncesionarja in zatrjuje, da ta ni bila opravljena v skladu s koncesijskim aktom.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da so bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, ki jih navaja pritožnik. Iz spisa izhaja, da je ravnalo v skladu z določbami 36. člena ZUS in z dopisom z dne 23.9.1998 poslalo pritožniku v odgovor prepis tožbe. S tem je pritožniku dalo možnost, da se izjasni o vseh vprašanjih predmetne zadeve. Glede na naravo glavne obravnave iz 2. odstavka 51. člena ZUS je o pravnih vprašanjih obstoja bistvene kršitve določb postopka pri izdaji izpodbijane odločbe, pravilno odločilo na seji. Tudi sicer nobena od strank glavne obravnave ni zahtevala. Pritrditi pa je pritožniku, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno določbo ZUS. Namesto 2. točke bi moralo uporabiti 3. točko 2. odstavka 60. člena ZUS, ki daje podlago za odpravo izpodbijanega akta iz razloga storjene bistvene kršitve določb postopka. Vendar takšna nepravilna navedba procesne določbe, ob siceršnji pravilni odločitvi, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna kršitev določb postopka, da bi bilo zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo odpraviti.

Glede na to, da niso podani uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.