Jedro

Na podlagi 98.f člena ZObr pripada tožniku dodatek na stalnost v višini, ki upošteva delovno dobo na vojaški dolžnosti v JLA.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto dodatek za stalnost v višini 11,5 % osnovne plače od 13. 6. 2002 do 27. 6. 2002, v višini 12 % osnovne plače od 28. 6. 2002 do 31. 8. 2003, v višini 12,5 % osnovne plače od 1. 9. 2003 do 31. 8. 2004, v višini 13 % osnovne plače od 1. 9. 2004 do 31. 8. 2005 ter v višini 13,5 % osnovne plače od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2005, plača prispevke in davke od tako določenih bruto zneskov ter tožeči stranki izplača neto zneske, izračunane od v izreku navedenih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti dalje, pri čemer zamudne obresti tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2006 po obrestni meri, predpisani za obveznosti v slovenskih tolarjih, od 1. 1. 2007 dalje do plačila pa po obrestni meri, predpisani za obveznosti v EUR, vendar najdlje do takrat, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.330,12 EUR, v 8 dneh od izdaje, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo bruto zneska 140,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo od 6. 2. 2006 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikovo predhodno delo v službi v JLA potrebno šteti za opravljanje vojaške službe, ki so bile izenačene z delom v TO. Ker je bil tožnik zaposlen v JLA od 31. 8. 1974, se mu dodatek poveča za vsako leto po dopolnjenih 5 letih z vsakim 1. septembrom v posameznem letu za 0,5 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Ugotovilo je, da tožnik ni pridobil pravice do dodatka za stalnost vse do leta 2002, ko je bil ta dodatek uzakonjen. Zato ne gre za pridobljeno pravico do dodatka, temveč je bistveno katera obdobja se upoštevajo kot osnova za odmero tega dodatka.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi glede priznanja dodatka za stalnost z upoštevanjem delovne dobe tožnika v JLA, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je zmotno razlagalo drugi odstavek 98.f člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 103/2004) oziroma je navedeno določbo razlagalo v nasprotju z namenom zakonodajalca. Kot druge sestave, izenačene s Teritorialno obrambo v skladu s predpisi, na katere se nanaša drugi odstavek 98.f člena ZObr, je skladno z Zakonom o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91) šteti narodno zaščito in upravne zveze, katerih pripadniki so pod izpolnjenimi pogoji iz prvega odstavka 98. f člena ZObr upravičeni do dodatka za stalnost. Tožnik nikoli ni bil pripadnik narodne zaščite ali upravne zveze, zato tudi ni upravičen do dodatka za stalnost v smislu 98. f člena ZObr. Revident si določbo prvega odstavka 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL – Ustavni zakon – Ur. l. RS, št. 1/91-1) razlaga drugače kot pritožbeno sodišče. Res je, da pri tožniku ni prišlo do prekinitve delovne dobe, drugače pa je z dodatkom za stalnost. Izhodišče dodatka za stalnost je zaposlitev pri istem delodajalcu, kar na podlagi drugega odstavka 3. člena ZObr pomeni izključno opravljanje dela v Slovenki vojski, ne pa v katerikoli drugi vojski. V navedenem členu ZObr JLA ni omenjena, kar je jasno, ker se Ustavni zakon nanaša na priznanje pridobljenih pravic, pri dodatku za stalnost pa gre za novo pravico, torej nekaj, česar tožeča stranka ni „prinesla“ v pravni sistem Republike Slovenije iz JLA. Tožnik pravice do dodatka na stalnost ni imel ob prestopu v TO, zato mu Ustavni zakon ni mogel jamčiti te pravice, prav tako tožnik ni izenačen s pripadniki TO oziroma njim sorodnim sestavam po določbah Ustavnega zakona, tožniku pa je bil s pravočasnim prestopom v TO zagotovljen sklop statusnih, socialnih in drugih pravic.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno sledeče: Tožnik je bil zaposlen v JLA od 31. 8. 1974. V Teritorialno obrambo je prestopil 29. 6. 1991, po nastanku Slovenske vojske je nadaljeval z delom kot poklicni vojak. Tožnik se je upokojil 31. 12. 2006. 9. ZObr v 98.f členu v prvem odstavku določa, da pripadnikom stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. V drugem odstavku pa je določeno, da se v delovno delovno dobo všteva tudi poklicno opravljanje vojaške službe po formacijah Teritorialne obrambe oziroma v drugih sestavah izenačenih s Teritorialno obrambo v skladu s predpisi.

10. Glede vprašanja, ali je za delovno dobo za čas dela na vojaški dolžnosti v smislu gornje določbe mogoče šteti tudi delo oficirjev oziroma aktivnih vojaških oseb v enotah bivše JLA, ki so na poziv Predsedstva Republike Slovenije z dne 27. 6. 1991 prestopili v enote takratne Teritorialne obrambe RS in nadaljevali delo v Teritorialni obrambi, kot kasneje v Slovenski vojski, je sodišče pravilno upoštevalo določbe Ustavnega zakona. Upoštevati je potrebno tudi določbe Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Temeljna ustavna listina – Ur. l. RS, št. 1/91-1). Ta v tretjem in četrtem odstavku 1. točke določa, da Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile dotlej z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ tako, da se prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti uredi z Ustavnim zakonom. Ta je v 14. členu zagotovil aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po dotedanjih predpisih, če v roku nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije (prvi odstavek), oziroma nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije (drugi odstavek).

11. V smislu teh določb je potrebno razlagati ohranitev statusnih, socialnih in drugih pravic vojaškim osebam, ki so prešle in nadaljevale delo oziroma službo v Teritorialni obrambi RS na podlagi poziva Predsedstva RS z dne 27. 6. 1991, ki se na določbe 14. člena Ustavnega zakona tudi izrecno sklicuje. Tožnik se uvršča med takšne osebe.

12. Dodatek za stalnost je bil uzakonjen z novelo ZObr v letu 2002. Zavzemanje revizije, da predstavlja dodatek za stalnost nagrado za zaposlitev pri istem delodajalcu in ne nagrade za opravljanje primerljivega dela skozi določeno časovno obdobje, je neutemeljeno. Jasno je, da tožnik pravice do dodatka ni pridobil niti kot pripadnik JLA niti na delu v Teritorialni obrambi oziroma kasneje v Slovenski vojski, ampak leta 2002, ko je bil ta dodatek uzakonjen.

13. Zmotno je stališče revidenta, da se za namen dodatka za stalnost upošteva le delovna doba v Teritorialni obrambi, oz. v drugih sestavah izenačenih s Teritorialno obrambo v skladu s predpisi, torej tistih, ki so bili v izključni pristojnosti Republike Slovenije. Glede uporabe določbe 98. f člena ZObr je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 171/2005 z dne 31. 1. 2006 že zavzelo stališče, da so pravice, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Sodišče je zato utemeljeno štelo, da na podlagi 98. f člena ZObr tožniku pripada dodatek na stalnost v višini, ki upošteva delovno dobo na vojaški dolžnosti v JLA.

14. Glede na povedano, sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni zmotno uporabilo materialnega prava. Ker v reviziji uveljavljeni razlog ni podan, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožeča stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.