Jedro

Tožeča stranka navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena do celotne ocenjene višine, kot tudi, da terjatev (še ni) uspela izterjati, ne trdi pa, da stečajne mase sploh ne bo mogoče unovčiti. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi.

Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, podrejeno pa, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 3. odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da se pravne osebe oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo sodnih taks procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da ima premoženje (sredstva v višini 15.180,15 EUR) ter da razpolaga z bilančno izkazanimi terjatvami (v višini 921.007,74 EUR). Tožeča stranka torej niti ne trdi, da stečajna masa tožeče stranke ne zadošča niti za kritje stroška sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (v višini 4.725,00 EUR). Tožeča stranka sicer navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena do celotne ocenjene višine, kot tudi, da terjatev (še ni) uspela izterjati, ne trdi pa, da stečajne mase sploh ne bo mogoče unovčiti. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka (353. do 357. člen ZFPPIPP), je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tudi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Po določbi 3. odstavka 11. člena ZST-1 bi morala tožeča stranka kot pravna oseba, ki želi doseči oprostitev plačila sodne takse, izkazati, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti. Opredelitev dejavnosti stečajnega dolžnika na odločitev ne more uspešno vplivati. Ker je izpodbijani sklep sposoben preizkusa, absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 4. odstavka 11. člena ZST-1, saj je ustrezno upoštevalo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Pritožbeno sodišče še dodaja, da posamezen sklep o oprostitvi plačila sodne takse ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

Tožeča stranka navaja, da premoženja še ni uspela unovčiti ter da bilančno izkazanih terjatev še ni izterjala. Zato je treba šteti, da je tožeča stranka (poleg predloga za oprostitev plačila sodnih taks) smiselno uveljavljala tudi predlog za odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Zato naj sodišče prve stopnje odloči še o navedenem predlogu.