Jedro

Policista sta neupravičeno preiskala zaprti prostor kombiniranega vozila tako, da sta ob kontroli prometa prestavljala zavitke toaletnega papirja, ki je bil zložen v prtljažnem delu vozila.

Ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu pomeni poseg v splošno svobodo ravnanja, ki predstavlja enega od elementov pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (čl. 35 Ustave RS).

Zato je takšen poseg lahko usmerjen le v zagotavljanje varnosti prometa in mora biti opravljen s čim manjšim poseganjem v pravice prizadetega. Le v kolikor je podan razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa se lahko izvajajo pooblastila iz II. odst. 148. člena ZKP ki so: potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in pritljage zato, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Ker razloga za sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje ni bilo, policista nista imela poblastil po členu 148 ZKP in se tako pridobljen dokaz in dokazi pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza ne smejo uporabiti v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obtoženega B. H. in M. P. in po uradni dolžnosti za obtoženega S. R. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožence oprosti obtožbe, da so skupno s sodelovanjem pri izvršitvi z neznancem po vzdevku D. neupravičeno zaradi prodaje prenašali substanco, ki je z Zakonom o proizvodnji in prometu z mamili (Ur. l. SFRJ, št. 55/76) v zvezi z odločbo o seznamu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 70/78) razglašena za mamilo s tem, da so dne 20.2.1995 v kombiniranem vozilu znamke Hyundai Furgon reg.

št. LJ XX-XXX, ki ga je vozil M. P., pri prevozu pa sta bila prisotna tudi B. H. in S. R. v prostoru za prtljago prevažali posušene vršičke rastline konoplje in sicer v štirih vrečkah v skupni teži 1.922,41 gramov, pred tem pa se je neugotovljenega dne v mesecu februarju 1995 S. R. z neznancem z imenom D. dogovoril za nakup dveh kilogramov marihuane po ceni 3,80 DEM za gram, kar naj bi plačal B. H., ki je pristal na količino in ceno, nato pa je obdolženi H. zaprosil M. P., da jih ta s kombiniranim vozilom zapelje do Šempetra v Savinjski dolini in nato nazaj v Kranj, nakar so se po predhodnem dogovoru dne

20.2.1995 okoli 19. ure pred diskoteko Black Jack v Črnučah sestali vsi štirje in je neznana oseba z imenom D. peljala s svojim vozilom tako, da so mu ostali trije sledili s kombijem do neugotovljenega kraja v okolici Šempetra, kjer sta D. in S. R. od neznanca prevzela štiri vrečke marihuane, za katero je H. plačal 7.600 DEM nato pa so mamilo v vrečkah skrili med toaletni papir, ki ga je P. že prehodno naložil v prtljažni del vozila in se odpeljali nazaj proti Kranju, vendar so bili ustavljeni v kraju Blagovica in je bilo mamilo najdeno ter zaseženo s strani policistov, sama količina pa kaže na namen prodaje.

S tem naj bi storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Po I. odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obdolžencem odvzame zaseženo mamilo.

Stroški postopka kot tudi potrebni izdatki obdolžencev in njihovih zagovornikov in nagrada zagovornikov bremenijo proračun v skladu z določilom 96. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo so bili obtoženi B. H., S. R. in M. P. spoznani za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Obdolženim so bile izrečene pogojne obsodbe in sicer B. H. eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženemu S. R. eno leto zapora, preklicana pa mu je bila pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 47/99 z dne 13.2.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 557/2000 z dne 30.8.2000 v kateri mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let in mu je bila izrečena v skladu z 2. točko

II. odstavka 47. člena KZ enotna kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Obtoženemu M. P. pa je bila ob uporabi omilitvenih določil določena kazen sedmih mesecev zapora in preizkusna doba dve leti. V skladu z določilom člena 196/IV KZ pa je sodišče odvzelo

1.922,41 gramov konoplje, ki je bila zasežena obtoženemu B. H. Obtoženim je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 12.800,64 SIT, ter obtoženima B. H. in M. P. po 100.000,00 SIT povprečnine, obtoženemu S. R. pa 70.000,00 SIT povprečnine.

Obtoženima B. H. in S. R. pa je bilo naloženo tudi plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila zagovornika obtoženega M. P. in obtoženega B. H. zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona in sta predlagala, zagovornik obtoženega B. H. razveljavitev sodbe, zagovornik obtoženega M. P. pa poleg razveljavitve sodbe tudi oprostitev obtoženca.

Višja državna tožilka A. Š. je v svojem pisnem mnenju, ki so ga obtoženci in zagovorniki prejeli, predlagala zavrnitev pritožb. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnika imata prav, ko zatrjujeta, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodba temelji na dokazu, ki je bil pridobljen s krišitvijo z Ustavo določenih človekov pravic. Podana je kršitev iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje namreč nima prav ko zatrjuje, da je bil pregled vozila v katerem so policisti našli mamilo (1,922,41 grama konoplje) zakonit. Iz spisa v konkretnem primeru izhaja, da sta policista prometne policije Ljubljana S. G. in A. Č. ustavila vozilo, v katerem so bili obtoženci in ga je upravljal P. Iz zapisnika o zaslišanju policista G. v preiskavi izhaja, da sta s kolegom opravljala običajno kontrolo prometa, v okviru katere sta ustavila vozilo, pa tudi zato, ker je šlo za kombinirano vozilo in so se v tistem času že pojavljali ilegalni prevozi tujcev. Od voznika sta zahtevala dokumente. Ker se je v nočnem času v vozilu prevažal tudi toaletni papir, ki naj bi bil namenjen trgovini, pa sta se odločila za pregled vozila. Ob pregledu vozila sta razmaknila toaletni papir in našla vrečke, za katere sta posumila, da vsebujejo mamilo. Takšno ravnanje policistov pa ni bilo v skladu z določilom člena 148 ZKP, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Namreč kolikor gre za rutinsko kontrolo prometa na podlagi pooblastil iz 14. člena ZVCP, je takšno ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu poseg v splošno svobodo ravnanja, ki predstavlja enega od elementov pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Zato mora biti takšno ustavljanje podvrženo strogemu testu sorazmernosti med posegom v splošno svobodo ravnanja in izvajanjem nadzora prometa. Pri tem se mora nadzor izvajati strokovno in spoštovati osebno dostojanstvo posameznika, ter se mora zagotoviti, da je poseg v njegove osebnostne pravice čim manjši in da traja ustavitev čim krajši možni čas. Tako sta imela policista pravico glede na to, da sta vozilo ustavila zaradi običajne kontrole prometa opraviti le kontrolo v okviru razlogov ustavitve.

Seveda sta imela pri tem možnost tudi vizualnega pregleda vozila od zunaj navznoter, nikakor pa ne pravico, da se odločata in opravita preiskavo vozila, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ampak se je ta sum pojavil šele potem, ko je bila opravljena preiskava vozila. Preiskava vozila je namreč možna le po določilih člena 214 ZKP. Resda v času izvedbe preiskave še ni bilo izrecno določeno, da se določila o hišni in osebni preiskavi nanašajo tudi na preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev, vendar je zakon določal, da se to nanaša na preiskavo stanovanja in drugih prostorov obtoženca, sicer, če je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Torej se opravlja lahko preiskava, ki je usmerjena in sicer v iskanje in odkrivanje sledov kaznivega dejanja, za katerega že obstaja utemeljen sum, da je bilo izvršeno. Seveda pa se ta lahko opravlja praviloma le z odredbo sodišča in le v izjemnih primerih brez odredbe. Druge prostore kot jih je določal zakon pa je treba razumeti v okviru ustavnih določil 35. člena Ustave Republike Slovenije s katerim se zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.

Upoštevati pa je treba tudi 36. člen Ustave Republike Slovenije, kjer je določeno, da brez sodišča proti volji stanovalca ne sme stopiti v tuje stanovanje ali druge tuje prostore niti se jih ne sme preiskovati. Nadalje pa je iz izpovedbe iste priče na glavni obravnavi razvidno, da sta s sodelavcem ob tem, ko sta preverjala dokumente obtožencev preko OKC dobila obvestilo brez pojasnila, da naj obdolžence zadržita na kraju ter da prihajajo kriminalisti, ki bodo prevzeli postopek. Ob takšni izjavi priče, v kolikor bi bila resnična pa gre za neupravičeno zadrževanje oseb, saj ni bil podan nikakršen razlog za sum, da bi bilo s strani obtožencev storjeno kaznivo dejanje, ki bi opravičevalo zadrževanje le teh. Pri tem pa je že Ustavno sodišče v odločbah U-I-370/98 in Up 215/01 ugotovilo, da je lahko pri ustavljanju vozil zaradi nadzora prometa poseg v osebnostne pravice čim manjši in da traja ustavitev čim krajši možni čas. V kolikor pa upoštevamo izjavo policista (kriminalista C., da so prejeli na OKC obvestilo, da je bilo ustavljeno vozilo v katerem so se osebe sumljivo obnašale ter da je podan sum, da naj bi imeli mamilo, zaradi česar sta s sodelavcem odšla na kraj dogodka in tam našla mamilo, katerega sta predhodno našla že policista) pa je treba upoštevati razloge, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo, da je šlo za neupravičeno preiskavo. Namreč, kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, je dovoljen pregled prevoznih sredstev možen le vizualno v kolikor gre za ustavljanje vozila zaradi kontrole prometa in nikakor ni dovoljeno nikakršno brskanje po prtljagi (odmikanje zavojev toaletnega papirja), saj gre v tem primeru že za poseg v ustavno pravico do zasebnosti.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba temelji na nezakonito pridobljenem dokazu. Vsi ostali dokazi, na katere se opira sodba, izvirajo prav iz nezakonito pridobljenega dokaza. Zato je pritožbeno sodišče obtoženega B. H. in M. P. na podlagi pritožb njunih zagovornikov obtoženega S. R. pa po uradni dolžnosti (v skladu z določilom 387. člena ZKP) zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo očitkov obtožbe, da naj bi storili kaznivo dejanje po I. odstavku

196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

V skladu z določilom člena 498/I ZKP pa je pritožbeno sodišče obtožencem odvzelo 1,922,41 gramov konoplje, to je mamilo (to terjajo koristi splošne varnosti). Gre namreč za mamilo, ki ni v prosti prodaji in je promet z njim omejen, prav zaradi tega, ker lahko ogroža zdravje ljudi.

Ker so bili obtoženci oproščeni, pa je sodišče stroške postopka kot tudi potrebne izdatke vseh obtožencev in njihovih zagovornikov in nagrado zagovornikov naložilo v breme proračuna.