11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 513/99 z dne 20. 4. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 734/99 z dne 16. 6. 1999 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 61/97 z dne 14. 12. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnika (tedaj tožnika), s katerim je od Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja sodnika v postopku izdaje začasne odredbe. Pritožnik navaja, da je bila zoper njega v sporu zaradi motenja posesti izdana začasna odredba, ki mu je praktično onemogočila opravljanje dejavnosti, o njegovem ugovoru zoper to začasno odredbo pa je sodišče odločilo šele po več kot enem letu. Navaja, da je po opravljenih šestih narokih sodišče sicer ugodilo ugovoru in začasno odredbo razveljavilo, vendar pa je v vmesnem času pritožnik zaradi nemožnosti opravljanja dejavnosti gospodarsko že propadel. Meni, da je protipravnost ravnanja sodnice izkazana že s tem, ker je sploh izdala začasno odredbo, za katero ni bilo zakonitih pogojev, pa tudi s tem, da sodišče o ugovoru zoper to začasno odredbo ni odločilo v razumnem roku. V ustavni pritožbi pritožnik oporeka stališču sodišč, da sodnica ob odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni ravnala protipravno. Navaja, da je nasprotna stranka glede večine stvari predlog za začasno odredbo prepovedi razpolaganja umaknila, sodišče pa niti o tem delnem umiku ni odločilo. Ne strinja se z očitki sodišč, da je tudi sam prispeval k dolgotrajnosti postopka in številnim razpisom narokov. Meni, da glede na kriterije presoje razumnosti roka in glede na ureditev, da mora biti postopek glede začasnih odredb hiter in prednosten, ni mogoče reči, da je sodnica v postopku ravnala z zahtevano skrbnostjo. Oporeka tudi stališču Vrhovnega sodišča, da mu zaradi tega, ker sodišče ni odločilo o umiku predloga za izdajo začasne odredbe, ni mogla nastajati škoda, saj je sklep o umiku le deklaratorne narave, umik pa je začel učinkovati že tedaj, ko je on (ki ga je tedaj zastopal pravno kvalificirani pooblaščenec) izrekel, da se z umikom strinja. Navaja, da se je umik predloga nanašal na stroje, ne pa tudi na orodje. Oporeka tudi stališču sodišč, da bi se pred nastankom škode zaradi neutemeljene začasne odredbe lahko zavaroval tako, da bi predlagal, naj sodišče odredi varščino.

Zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov, Ustavno sodišče zato izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v pravdnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero je bil odškodninski zahtevek proti državi zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče to odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo.

3.Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Sodišča so ob odločitvi o protipravnosti sodnikovega ravnanja upoštevala elemente, ki jih je z vidika varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave treba vključiti v presojo. Z navedeno ustavno pravico skladno je pravno stališče, da je pri presoji, ali je v postopku prišlo do nepotrebnega odlašanja, treba upoštevati tudi ravnanje samega pritožnika - s tem v zvezi pa so sodišča ugotovila in tudi izčrpno obrazložila, da je do številnih razpisov narokov prišlo tudi zaradi razlogov, ki so na pritožnikovi strani. Sodišča so pri presoji protipravnosti sodničinega ravnanja natančno razčlenila potek spornega postopka in ugotavljala razloge, zaradi katerih je prišlo do številnih (šestih) razpisov narokov za odločanje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo - ni naloga Ustavnega sodišča, da ugotavlja, ali so ta ugotovljena dejstva resnična.

Ugotovila in primerno obrazložila so, da je bila odločitev sodnice o razpisu več narokov v okviru možnih razlag procesnih predpisov, pri čemer velja tudi opozoriti, da odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka, v smislu instančne presoje ugotovljena nepravilnost odločbe sodišča, izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave. Bistvena je tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča, da ravnanju sodišča prve stopnje v zvezi z zapoznelo izdajo sklepa o ugotovitvi umika tožbe ni mogoče pripisati vzročne zveze glede nastanka domnevne škode, saj je ta sklep zgolj deklarativne narave in so torej že s samim umikom predloga za izdajo začasne odredbe (oz. s tem, ko se je pritožnik, ki ga je tedaj zastopal pravno kvalificirani pooblaščenec, s tem umikom strinjal) prenehali razlogi za nadaljevanje nastajanja škode. Prav tako je ob presoji posledic izdaje začasne odredbe ustavnoskladno tudi upoštevanje zakonske ureditve, da lahko stranka, ki ji je zaradi neutemeljene začasne odredbe nastala škoda, zahteva odškodnino od stranke, ki je izdajo začasne odredbe predlagala (čl. 274 tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku; Uradni list SFRJ št. 4/77 in nasl. - ZIP). Nobeno od navedenih stališč ni takšno, da bi bilo v nasprotju s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave ter pravico do povračila škode po 26. členu Ustave oziroma da bi izvrševanje teh pravic nedopustno omejevalo in oteževalo. Prav tako stališčem Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da so očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve ter s tem arbitrarna oziroma samovoljna, kar bi lahko utemeljilo očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Namestnica predsednika senata dr. Dragica Wedam-Lukić