Jedro

Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.

7.Nobenih pomislekov ni glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pripor še vedno tudi nujen, neogiben in sorazmeren ukrep za preprečitev obdolženčeve begosumnosti in posledično za zagotovitev uspešnega poteka kazenskega postopka. Tak cilj pa je mogoče doseči le z nadaljnjim odvzemom obdolženčeve prostosti. Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine. Teža obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine (v konkretnem primeru je to varstvo pravnega prometa), ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, kot tudi interes za izvedbo predmetnega postopka, ta sicer najhujši ukrep in poseg v osebno svobodo v celoti opravičujejo in nedvomno pretehtajo nad njegovo pravico do osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je sicer v 15. točki napak navedlo, da izvršitev takšnega kaznivega dejanj ogroža varnost ljudi, kar pa sprejemljivosti izpodbijane odločitve ne postavi pod vprašaj. S tem, ko se obdolžencu očita, da je ponarejeni listini uporabil kot pravi in je glede na inkriminacijo in predpisano kazen že po presoji zakonodajalca to nevarno dejanje zoper pravni promet, tako ne drži pritožbena trditev, da ne obstoji nobena pravica, ki bi pretehtala nad pravico obdolženega do osebne svobode. S pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da pripor ni sorazmeren in da izrek najhujšega omejevalnega ukrepa ni upravičen, zagovornik obtoženca, glede na vse navedeno, ne more uspeti. Razlogi sodišča, ki vodijo do zaključka o primernosti in sorazmernosti podaljšanega ukrepa, so namreč tudi za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivi in pritožbene navedbe takšnega sklepa sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

Obrazložitev

1.Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 19.11.2024, opr. št. II Kr 84756/2024, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 432. in 429. členom ZKP, zoper obdolženega A. A., na predlog višje državne tožilke, ob vložitvi obtožnega predloga št. Kt/22064/2024, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšala pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 6.11.2024 od 19.50 ure.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolžencu odpravi odrejeni pripor, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu odredi plačilo varščine.

9.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po proučitvi prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnega predloga v luči pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen, da je pripor zoper njega neogibno potreben za preprečitev njegove begosumnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, česar ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

10.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženem obtožnem predlogu, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz dokazov, ki jih je zbrala policija v predkazenskem postopku in kateri so bili sodišču priloženi kot priloga h kazenski ovadbi in jih je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki izpodbijanega sklepa.

6.Nadalje pa je sodišče prve stopnje v 12. točki tudi obrazložilo, zakaj je posamezni dokaz pomemben in kaj iz njega izhaja, zato ne držijo pritožbene navedbe zagovornika, da je sodišče dokaze samo naštelo, ne pa pojasnilo, kaj se z njimi dokazuje.

Zveza:

7.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje naslednjim ugotovitvam sodišča prve stopnje, namreč, da iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja PPIU Celje z dne 6. 11. 2024 izhaja, da sta policista PPIU Celje tega dne opravljala naloge na avtocesti A1 in sta na avtocestnem počivališču ..., v smeri ..., kontrolirala avtobus Flixbus, znamke SETRA, tip 410, reg. št. ..., ki ga je vozil B. B. državljan Slovaške. Pri kontroli potnikov je eden izmed njih, za katerega se je kasneje izkazalo, da je obdolženi A. A,, policistoma izročil potni list za tujca Republike Italije št. ... in dovoljenje za začasno prebivanje Republike Italije št. ..., oboje izdano na ime C.C,. Policista sta pri pregledu izročenih listin sklepala, da sta ponarejeni, saj sta od pristnih odstopali v pravilnosti podtiska, zaradi česar sta bili obdolžencu zaseženi. Iz odgovora, ki ga je policistom posredoval INTERPOL Rim je bilo razvidno, da potni list na ime C. C., rojen ..., ni bil izdan s strani njihovega organa. Dovoljenje za začasno prebivanje Republike Italije št. ... pa je bilo izdano državljanu Gane na ime C. C., vendar pa je poteklo dne 13. 10. 2024. Iz fotografije, ki je bila predložena odgovoru INTERPOL-a Rim, je razvidno, da je bilo navedeno dovoljenje za začasno prebivanje izdano drugi osebi in ne obdolžencu. Zaseženi potni list za tujca Republike Italije št. ... in dovoljenje za začasno prebivanje Republike Italije št. ... sta bila poslana v preiskavo v Nacionalni forenzični laboratorij (NFL). Iz poročila o preiskavi NFL z dne 7. 11. 2024 izhaja, da sta obe listini ponarejeni. Z namenom ugotovitve identitete obdolženca je bil opravljen tudi zajem prstnih odtisov v aplikaciji SIS-AFIS preverjanje, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da je za obdolženca v SIS sistemu zabeležen ukrep, saj mu je Republika Avstrija dne 30. 8. 2023 izdala odločbo o vrnitvi, na podlagi 3. člena Uredbe (EU) 2018/1860. Iz zadetka v SIS je razvidno, da se je obdolženec v postopku pred avstrijskimi organi predstavljal kot A. A., roj. ..., državljan Nigerije, vendar pa identiteta ni bila potrjena.

8.Na podlagi odgovora Centra za policijsko sodelovanje Vrata - Megvarje je bilo nadalje ugotovljeno, da obdolženec, roj. ..., državljan Nigerije, nima statusa v Republiki Italiji, tam je sicer imel dovoljenje za prebivanje, ki pa je poteklo že dne 2. 12. 2016. Zaradi potrditve identitete obdolženca oz. zaradi pridobitve njegovih osebnih podatkov so mu policisti dne 7. 11. 2024 zasegli mobilna telefona Samsung ... ... in XIAOMI .... Na podlagi privolitve obdolženca sta bila mobilna telefona poslana v preiskavo na Oddelek za računalniške preiskave Sektorja kriminalistične policije PU Celje, pri čemer je bila s preiskavo zavarovanih podatkov med fotografijami najdena fotografija biometrične strani nigerijskega potnega lista št. ..., ki je bil očitno izdan na veleposlaništvu na Dunaju dne 6. 9. 2024 z veljavnostjo do 5. 9. 2029 za osebo D. D., roj. .... Prav tako je bila pri pregledu najdena fotografija dokumenta, iz katerega izhaja, da naj bi bila pri zamenjavi potečenega potnega lista izvršena tudi zamenjava osebnega imena iz A. A. v D. D,. To pa kaže na dejstvo, da se je obdolženec s spremembo osebnih podatkov želel izogniti izvršitvi izrečenega ukrepa po 3. členu Uredbe (EU) 2018/1860 (odločba o vrniti).

9.Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila. V tej fazi postopka je, glede na vse navedeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje nedvomno večja od verjetnosti, da ga ni. Zagovornikovo sklicevanje na to, da iz dokazov ne izhaja, da je kaznivo dejanje storil obdolženec, zato ne more biti uspešno, kot tudi ne navedba, da dokumentov ni predal policistom z namenom da bi se izkazal s ponarejenimi dokumenti. Ali se je obdolženec zavedal, da ravna v nasprotju s pravom oz. ali je vedel, da so dokumenti ponarejeni, pa je vprašanje zmote oz. krivde, kar bo presojalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe zagovornika, da je obdolženec hotel samo čim hitreje do svoje noseče in bolne partnerke v Avstrijo, saj te okoliščine ne vplivajo na obstoj utemeljenega suma.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 272, 272/2, 432, 432/1, 432/1-1, 429

10.Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 6.11.2024 (l. št. 5 v spisu) izhaja, da so bili zaseženi predmeti (potni list za tujca in dovoljenje za začasno prebivanje) obtožencu odvzeti v prisotnosti tolmačke, iz tega zapisnika pa izhaja tudi, da obdolženec razume angleško. Ob prisotnosti prevajalke pa je bil opravljen tudi razgovor z obdolžencem (takrat še osumljenca) pred policijo. To izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (l. št. 30 v spisu). Iz tega uradnega zaznamka izhaja tudi, da je bil obdolženec poučen, da ima pravico do zagovornika, kar je bilo torej storjeno v jeziku, ki ga razume, pa je takrat izjavil, da si zagovornika ne bo vzel. Glede pritožbenih navedb, da obdolženec ne razume angleško, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob privedbi pred preiskovalnega sodnika obdolženec sam povedal, da angleški jezik razume in govori. To je izjavil po tem, ko ga je sodnik opozoril, da ima v postopku pravico uporabljati materni jezik, ki ga razume in govori, pri čemer je povedal, da angleški jezik razume in se je s prevajanjem v angleški jezik strinjal. Šele na zaslišanju pred dežurnim preiskovalnim sodiščem je izjavil, da si ne bo vzel zagovornika po pooblastilu in mu ga naj postavi sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbene navedbe, da je policija vodila postopek nezakonito (ko torej pritožba meri na nezakonitost dokazov), so tako neutemeljene in z ničemer izkazane, zato zagovornik obdolženega z njimi ne more uspeti. Na prvi pogled dokazi niso nezakoniti, gotovo pa bo moralo sodišče tekom sojenja odgovoriti tudi na to vprašanje, če bo aktualno.

11.Zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti je v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložen, saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da je obdolženec državljan Nigerije, torej državljan tretje države, brez izkazano veljavnih osebnih dokumentov in dovoljenja za bivanje na območju Evropske unije. Njegovo prebivališče je neznano, po njegovih navedbah pa naj bi živel nekje na območju Milana, pri čemer naslova ne ve. Nima statusa v Republiki Italiji, kjer je sicer v preteklosti imel dovoljenje za prebivanje, ki pa je poteklo že dne 2. 12. 2016. Prav tako ima v Avstriji razpisan SIS ukrep po 3. členu Uredbe (EU) - odločba o vrnitvi. Obdolženec tudi v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča, tukaj nima družine, premoženja in ne zaposlitve niti ni izkazanih nobenih drugih relevantnih naveznih okoliščin, kar vse kaže na dejstvo, da ga na Republiko Slovenijo in bivanje v njej prav ničesar ne navezuje in da je bil na območju naše države zgolj v tranzitu. Vse te okoliščine, ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec na ravni utemeljenega suma uradnim osebam svojo identiteto izkazoval s ponarejeno dokumentacijo, tudi po po oceni pritožbenega sodišča dajejo utemeljeno podlago za sklepanje na nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil, da bi se izognil kazenskemu postopku in za pristojne organe ne bi bil več dosegljiv.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Glede na navedeno zagovornik v pritožbi ne more uspeti z obljubami, da obdolženec nima namena bežati in da se zaveda, da se ga lahko privede v Slovenijo na podlagi evropskega naloga za prijetje ter da se lahko udeležuje postopka tudi preko videokonference. Takšne navedbe ne omajejo obstoja begosumnosti, podane v sferi obdolženca, zlasti ob dejstvu, da ima po lastni izjavi v Avstriji nosečo partnerko, h kateri je tako bil namenjen na svoji poti iz Milana (med katero naj bi se identificiral z lažnimi dokumenti). Pritožba ne more uspeti zgolj z obljubo obdolženca, da se ne bo izogibal postopku in da se bo za potrebe kazenskega postopka vračal v Slovenijo. Sodišče prve stopnje pa obstoja pripornega razloga ni vezalo samo na okoliščino, da obdolženec nima državljanstva Republike Slovenije, kot to zmotno navaja zagovornik, temveč na številne okoliščine, ki jih je ugotovilo in opisalo in ki v medsebojni povezavi kažejo na obstoj pripornega razloga begosumnosti.

13.Obdolženčeva predhodna nekaznovanost, na katero se sklicuje zagovornik v pritožbi, je le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, ki pa se obdolžencu niti ne očita, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijanega sklepa. Očita se mu namreč, da je begosumen, ta priporni razlog pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča v sferi obdolženca nedvomno podan.