Jedro

Sodišče v delovnem sporu upošteva pravnomočno odločitev ZZZS o dela (ne)zmožnosti, ki torej nima pravnih učinkov le iz naslova zdravstvenega zavarovanja, pravnomočna odprava takšne odločbe pa pomeni obnovitveni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo postopka (točka I izreka), razveljavilo sodbi opr. št. Pd 70/2015 z dne 14. 4. 2016 in Pdp 535/2016 z dne 27. 10. 2016 (točka II izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno v končni sodbi (točka III izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlog zavrne oziroma ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se sodba z dne 14. 4. 2016 opira na odločbo ZZZS z dne 15. 7. 2015 v smislu 9. točke 394. člena ZPP. V predmetnem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločba ZZZS z dne 15. 7. 2015 pa je predstavljala le enega izmed dokazov, ki jih je sodišče presojalo. Ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanja vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika je strokovno medicinsko vprašanje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) v 80. členu določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela. Ta pristojnost, še bolj pa pristojnost imenovanih zdravnikov po 81. členu ZZVZZ, je določena v postopku in za postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pristojni organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije odloči o pravicah zavarovanca iz zdravstvenega zavarovanja, na primer o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, odločitev o pravicah zdravstvenega zavarovanja pa ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. Odločitev v delovnem sporu o neupravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o pravici iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri odločajo pristojni organi ZZZS. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela ali odločbe ZZZS potrdilo z dokazno močjo javne listine v smislu 224. člena ZPP, taka listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dovoljeno pa je dokazovanje, da so dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena. Tožnica v sodnem postopku do njegove pravnomočnosti nepravilnosti ugotovljenih dejstev o njeni zmožnosti za delo v spornem obdobju, ni dokazovala (predlagala dokazov, na primer sodnega izvedenca medicinske stroke), zaradi česar tudi njen na novo pridobljen dokaz ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 394. členu ZPP. Pritožba se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zgolj iz razloga neupravičenega izostanka z dela, ker naj tožena stranka nikjer v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omenjala tožničine kršitve obveznosti obveščanja delodajalca. Tožena stranka je namreč tako v uvodu kot tudi v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jasno očitala tožnici, da je storila (tudi) kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici očitano kršitev ustrezno časovno opredelila, pri čemer je treba upoštevati tudi specifične značilnosti tega odpovednega razloga (kršitev dolžnosti obveščanja o odsotnosti), ki je že sam dovolj konkretiziran in njegovo obsežno pojasnjevanje dejansko ni potrebno. V skladu z ZPP velja, da obnovitveni predlog ni utemeljen, kadar se predpostavke za dovoljenost predloga za obnovo izkažejo kot takšne, ki ne morejo pripeljati do sodne odločbe, ugodnejše za predlagatelja obnove, zato je glede na dejstvo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi na podlagi kršitve 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je bil obstoj odpovednega razloga tudi po tej alineji ugotovljen s strani pritožbenega sodišča povsem evidentno, da v obnovitvenem postopku ne predstavlja podlage za izdajo nove sodne odločbe, ki bi bila za tožnico kot predlagateljico obnove ugodnejša. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Skladno z določbo 9. točke 394. člena ZPP se sme dovoliti obnova postopka, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V skladu z 10. točko 394. člena ZPP se lahko dovoli obnova v primeru, če stranka zve za nova dejstva, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP se sme iz razloga po 9. in 10. točki 394. člena ZPP dovoliti obnova samo, če stranka novega dejstva ali dokaze brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Stranka mora tako navesti in utemeljiti predlog, zakaj okoliščine, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljaviti že v času rednega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje: - tožnica je vložila predlog za obnovo postopka zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil pravnomočno končan s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 70/2015 z dne 14. 4. 2016, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 535/2016 z dne 27. 10. 2016; - tožena stranka je v obdolžitvi in vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala, da najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti; - tožena stranka je ugotovila, da se od 3. 8. 2015 do dneva izdaje obdolžitve (17. 8. 2015) tožnica ni javila na delo, ni javila razloga za odsotnost, ni predložila nobenega dokazila o upravičeni odsotnosti (B 6); - tožena stranka se je v obdolžitvi in vabilu sklicevala na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR‑1). Na slednjega se sklicuje tudi v uvodu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa kot odpovedni razlog obrazloži, da je tožnica kršila 33. člen ZDR-1 in od 3. 8. do 19. 8. 2015 ni prišla na delo, kar pomeni, da je na delo ni bilo več kot pet dni zaporedoma, ne da bi imela utemeljen razlog za svojo odsotnost; - iz obrazložitve odpovedi ne izhaja očitek tožnici, da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti (ta očitek je vsebovala samo obdolžitev in vabilo). Tako se tožena stranka samo sklicuje na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR, iz vsebine izredne odpovedi pa ta razlog ne izhaja; - iz vsebine odpovedi izhaja, da se ji očita kršitev 33. člena ZDR-1 (opravljanje dela), da od 3. 8. 2015 do 19. 8. 2015 ni prišla na delo, kar pomeni, da je na delo ni bilo več kot pet dni zaporedoma, ne da bi imela utemeljen razlog za odsotnost; - v pravnomočni sodbi je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ne 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (to je neobveščanje delodajalca o razlogu za odsotnost, čeprav bi to morala in mogla storiti), s takšnim stališčem pa se je strinjalo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 535/2016; - sodna odločitev o neupravičeni odsotnosti z dela štiri ure dnevno od 12. 8. 2015 do 19. 8. 2015 (od 3. 8. 2015 do 11. 8. 2015 ji je bila naknadno z odločbo z dne 18. 9. 2015 odobrena nega) je bila sprejeta na podlagi odločbe ZZZS z dne 15. 7. 2015 (A 5). S slednjo je bilo med drugim odločeno, da je tožnica od 16. 7. 2015 do 2. 8. 2015 začasno nezmožna za delo (bolezen) in od 3. 8. 2015 do 19. 8. 2015 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen); - odločba ZZZS z dne 15. 7. 2015 je bila z novo odločbo z dne 21. 2. 2018 odpravljena in nadomeščena z novo odločbo tako, da je tožnica od 16. 7. 2015 do 19. 8. 2015 začasno nezmožna za delo (bolezen). Odločba je pravnomočna (A 31).

8. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka v obdolžitvi in vabilu sicer sklicevala na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej da naj tožnica o svoji odsotnosti ne bi obvestila delodajalca, vendar pa je dejanski odpovedni razlog, kot je sledil iz obrazložitve, pomenil kršitev 33. člena ZDR-1 in torej razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnica od 3. 8. 2015 do 19. 8. 2015 ni prišla na delo, kar pomeni, da je na delo ni bilo več kot 5 dni zaporedoma. Razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka je bila torej ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato za odločitev o predlogu za obnovo postopka ni bistveno pritožbeno navajanje, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov.

9. Za odločitev o dovolitvi obnove je bistveno, da je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, ker tožnica zaradi odločitve ZZZS z dne 15. 7. 2015 (A5) ni bila v celoti za delo nezmožna, temveč je imela odobreno 4 urno bolniško odsotnost, vendar kljub takšni odločbi ni prišla na delo. Sodba sodišča prve stopnje, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, se glede ugotovitve tožničine delazmožnosti opira na odločbo ZZZS z dne 15. 7. 2015, ki pa je bila z novo odločbo z dne 21. 2. 2018 odpravljena in nadomeščena z novo odločbo tako, da je tožnica od 16. 7. 2015 do 19. 8. 2015 začasno nezmožna za delo (bolezen), ta odločba pa je postala pravnomočna (A 31). Posledično je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo iz razloga po 9. točki 394. člena ZPP, saj se obe sodbi opirata na to odločbo. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da odločba ZZZS ne more biti razlog za obnovo, ker naj bi predstavljala le enega izmed dokazov, ki naj bi ga sodišče upoštevalo pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa učinek odločitev ZZZS povezuje le z odločanjem nosilca zavarovanja v zvezi s pravicami zavarovancev iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Z drugimi besedami, sodišče v delovnem sporu upošteva pravnomočno odločitev ZZZS o dela (ne)zmožnosti, ki torej nima pravnih učinkov le iz naslova zdravstvenega zavarovanja, pravnomočna odprava takšne odločbe pa pomeni obnovitveni razlog. Prav tako za pritožbeno rešitev ni bistveno, da odločitev ZZZS ne predstavlja predhodnega vprašanja za delovni spor. Pritožba prav tako zmotno uveljavlja, da že zapis, da gre za izredno odpoved iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zadošča za presojo tega odpovednega razloga, ker naj bi bilo treba upoštevati tudi specifične značilnosti tega odpovednega razloga, ki je že sam dovolj konkretiziran in njegovo obsežno pojasnjevanje dejansko ni potrebno. Takšno stališče ni utemeljeno, saj mora biti odpovedi razlog ustrezno obrazložen, sicer ga sodišče ne more presojati po vsebini.

10. Glede na to, da se obe sodbi opirata na odločbo ZZZS z dne 15. 7. 2015, ta pa je bila pravnomočno odpravljena, je podan zatrjevani razlog za obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP. Glede na datum odločitve ZZZS o obnovi postopka, to je 21. 2. 2018, je izpolnjen tudi drugi pogoj za dovolitev obnove in sicer, da je izkazano, da tožnica tega dejstva ni mogla brez svoje krivde uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.