Jedro

S služnostnimi pogodbami je bila dogovorjena denarna odmena za toženkino uporabo obravnavanih zemljišč v času trajanja služnostnih pogodb. V obravnavni zadevi pa se ugotavlja izpad dohodka po prenehanju služnostnih pogodb - škoda, ki je nastala zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja po prenehanju pogodb. Gre za dve različni stvari.

Intervenient ni zavezanec za plačilo stroškov tožeče stranke, ker je le pomočnik tožene stranke, ki se ji je pridružil. Tožena stranka bi jih lahko preprečila; ker jih ni, je zanje odgovorna in nosi tudi stroške, ki so jih nasprotniku povzročila intervenientova dejanja.

Izrek

I.Pritožba intervenienta zoper sklep se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pritožba tožene stranke in pritožba intervenienta zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da prisojena terjatev znaša 1.147,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 6.084,55 EUR z obrestmi pa se zavrne;

- v III. in IV. točki izreka tako, da prisojena terjatev znaša 1.147,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 6.084,55 EUR z obrestmi pa se zavrne;

- v V. in VI. točki izreka tako, da prisojena terjatev znaša 435,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 2.308,41 EUR z obrestmi pa se zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Tožeča stranka je toženi stranki in intervenientu dolžna povrniti 34 % njunih pravnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje; tožena stranka pa je tožnikom dolžna povrniti 66 % njihovih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

V.Pravdni stranki in intervenient krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O PRITOŽBI ZOPER SODBO

1.S sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati:

- prvi tožnici 765,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek 6.467,10 EUR z obrestmi) pa je zahtevek zavrnjen (I. in II. točka izreka).

- drugemu tožniku 765,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek 6.467,10 EUR z obrestmi) pa je zahtevek zavrnjen (III. in IV. točka izreka).

- tretji tožnici 290,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek 2.453,54 EUR z obrestmi) pa je zahtevek zavrnjen (V. in VI. točka izreka).

Glede pravdnih stroškov je odločeno, da morata tožena stranka in intervenient povrniti 56 % stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa mora toženi stranki in intervenientu povrniti 44 % njunih pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2.V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka izpodbija zavrnilni del odločitve. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja ugotovitev, da je služnostna pravica prenehala 17. 4. 2017 in ne 1. 5. 2016, kot je ona zatrjevala. Posledično je nepravilna odločitev, da ji ne pripada odškodnina zaradi leta 2016 izpadle proizvodnje. Opredeljuje se do v pogodbi vsebovanega določila, da služnostna pravica traja 37 mesecev od začetka gradnje jezovne zgradbe. Pritrjuje, da je tožena stranka predložila dokazilo o začetku gradnje 17. 3. 2014, vendar ni izkazala, da je bil ta datum med strankama dogovorjen. Tožniki na sestankih niso bili prisotni in s tem datumom niso bili seznanjeni. Kot datum začetka gradnje je treba upoštevati 1. 5. 2016, ki je naveden v pogodbi. Vse od podpisa služnostnih pogodb v aprilu 2013 tožniki svojih zemljišč niso mogli uporabljati; torej tudi leta 2016 ne. Tožena stranka je že pred 17. 3. 2014 začela z določenimi deli na obravnavanih nepremičninah. Prisojeno odškodnino ocenjuje za prenizko. Sklicuje se na cenitev cenilca A. A., ki je vrednost enoletne proizvodnje ocenil na 0,426 EUR/m2. Z nastankom take škode so se tožniki strinjali; z ugotovljeno škodo je soglašala tudi tožena stranka. Ker gre za uveljavljanje pogodbene škode, bi moral biti upoštevan ta znesek. Drugačno stališče sodišča zavrača s stališčem, da je sodni izvedenec B. B. ugotovil celoten izpad dohodka za leta 2016, 2017 in 2018. Ker trditev v zvezi s proizvodnimi stroški ni bilo, jih izvedenec ne bi smel upoštevati. Tožena stranka je nasprotovala zgolj plačilu odškodnine kot take. Ugotavljanja škode na način, kot ga je izvedel izvedenec, ni predlagala nobena od strank. Upoštevanje 74 % proizvodnih in fiksnih stroškov je v nasprotju s sodno prakso. Gre za upoštevanje enormnih stroškov; noben kmet v Sloveniji ne bi mogel preživeti, če bi stroški znašali 74 %, dobiček pa 26 %. Opozarja, da so tožniki upravičeni do popolne odškodnine. Predlaga, da se odškodnina določi v višini 0,426 EUR/m2 in da se prisodi tudi za leto 2016. Ker je prisojeni znesek prenizek, je posledično nepravilna odločitev o pravdnih stroških.

3.Tožena stranka in intervenient sta na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Pritrjujeta stališču, da tožeči stranki odškodnina za leto 2016 ne pripada in da je ni mogoče določati na podlagi pogodbeno dogovorjene odmene za uporabo obravnavanih zemljišč. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4.V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev sodbe v ugodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje nesklepčnost tožbe. Zahtevek so tožniki utemeljevali z izpadom proizvodnje, torej so uveljavljali izgubljen dobiček. Navesti bi morali kulture, ki so jih gojili oziroma nameravali gojiti, količino in vrsto pridelkov ter njihovo vrednost. Izkazati bi morali fiksne in variabilne stroške. Takih navedb tožeča stranka ni podala; sklicevala se je na abstraktno mnenje izvedenca A. A., ki je cenitev izvedel za potrebe sklenitve pogodb o ustanovitvi služnosti. A. A. je izpovedal, da je določil abstraktno odškodnino. Tudi izvedenec B. B. je to potrdil in tudi on tako ravnal, s tem, da je pri ocenjevanju rodnosti upošteval le 61 bonitetnih točk. Izvedencu B. B. naložena cenitev je poizvedovalni dokaz, ki ni dopusten. Opozarja, da so s podpisom zapisnika z dne 12. 4. 2017 (po pooblaščencu) tožniki izjavili, da iz naslova obravnavanih pogodb nimajo nobenih zahtevkov več; kakršnimkoli zahtevkom so se nepreklicno odpovedali. Zemljišča so prevzeli v posest. Saniranje posledic poplav ni bila toženkina pogodbena zaveza. Dodatna sanacija je bila akt toženkine dobre volje. Tožena stranka zemljišč ni vzela nazaj v posest. Drugačni zaključki so napačni. Niti v mnenju Biotehniške fakultete niti v mnenju izvedenca B. B. ni očitkov, da sanacija ni bila ustrezna. Že v služnostni pogodbi je bilo predvideno, da zemljišč v povsem enakem stanju, kot so bila oddana, ne bo mogoče vrniti. Zato je bila priznana odškodnina v višini izpadle proizvodnje - za prvo leto 50 %, za drugo leto 30 % in za tretje leto 20 %. Gre za pogodbeno voljo, v katero sodišče ne bi smelo posegati. Če zemljišča ne bi bila v posesti tožnikov, tožena stranka ne bi spraševala za dovoljenje in ne bi ponujala izvedbe dodatnega odvodnjavanja preko sistema odprtega jarka; ne bi spraševala za izvajanje biodinamične metode kmetije C. Tožniki svojih zemljišč niso nameravali obdelovati; toženo stranko so skušali prisiliti, da jih odkupi. Tožniki so prejeli odškodnino; tri leta po prevzemu zemljišč bi morali sami poskrbeti za nadaljnjo sanacijo. Če bi jih obdelovali in dopustili izvedbo biodinamične metode, bi bilo njihovo zemljišče v enakem stanju kot sosednje zemljišče, za sanacijo katerega je izvajalec dobil mednarodno nagrado. Zanika predvidljivost škode, nastale zaradi slabše rodnosti po izteku pogodb, saj je že pri vrednotenju nadomestila za uporabo izvedenec A. A. upošteval 50%, 30% in 20 % manjšo rodnost. Torej so pogodbeniki ob sklepanju pogodb vedeli, da zemljišče ob predaji ne bo moglo imeti lastnosti, kot jih je imelo pred ustanovitvijo služnosti in zato je bila dogovorjena odškodnina. Tožena stranka je šele iz izpovedbe D. D. izvedela, da v poročilu Biotehniške fakultete uporabljen strokovni izraz "psevdooglejena tla" označuje zastajanje vode na površini. Ker so bila taka tla že pred sklepanjem pogodbe, je sedanje stanje primerljivo s stanjem pred ustanovitvijo služnosti. Meni, da bi že izplačana odškodnina, 50 % za prvo leto, 30 % za drugo leto in 20 % za tretje leto, morala biti upoštevana pri odločitvi. O tem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Stroškovni del izreka graja z odločitvijo, da so tožniki uspeli uveljaviti le 11 % zahtevka; dodatno vrednotenje uspeha po temelju zavrača kot napačno.

5.Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Vztraja pri svojih, v postopku pred sodiščem prve stopnje izraženih stališčih, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6.V pravočasno vloženi pritožbi intervenient predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je bila odškodnina zaradi slabše rodnosti tožnikom že plačana; za vsa tri leta (april 2017 - april 2020). Izpad pridelka je bil predviden že v cenitvi izvedenca A. A. in upoštevan pri sklepanju pogodbe. Pogodbene volje ni mogoče negirati. Izvedenec B. B. je izpovedal, da so se odstopanja pokazala kasneje. Graja pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala računati na to, da pogodbeno dogovorjena odškodnina ne bo zadoščala za izpad proizvodnje in sanacijo. Ker so tožniki prejeli odškodnino, so oni tisti, ki bi v treh letih po izteku pogodb morali izvesti sanacijske ukrepe; služnost je bila ustanovljena le za čas posega. Meni, da zemljišč ni mogoče vrniti v prejšnje stanje; 100 % rodnost se lahko vzpostavi šele v daljšem časovnem obdobju. Pri obravnavi dogovora o vrnitvi v prejšnje stanje je treba odgovoriti, ali je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo oz. ali bi zemljišča lahko vrnila v boljšem stanju, kot jih je. Niti iz mnenja Biotehniške fakultete niti iz mnenja izvedenca B. B. ne izhaja kakršen koli očitek v zvezi z izvedbo sanacije. Zatrjuje nesklepčnost tožbe, ker tožeča stranka ni navedla, katere kulture je gojila in jih nameravala gojiti, količine in vrednosti pridelkov, variabilnih in fiksnih stroškov pridelave. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče sanirati z izpovedbo tožnice in prič. Drugi tožnik in tretja tožnica se ne ukvarjata s kmetovanjem, ker ne živita v Sloveniji; izpada proizvodnje nista utrpela. Zato je njun zahtevek že iz tega razloga neutemeljen; ne glede na to, ali je njuna zemljišča obdelovala prva tožnica. Izvedensko mnenje izvedenca B. B. potrjuje abstraktno določeno odškodnino. Pri odločanju o višini odškodnine ni upoštevano, da je imela tožena stranka do aprila 2017 zemljišče v posesti na podlagi pogodbe, za čas od 2017 do 2020 pa so tožniki odškodnino že prejeli. Stroškovni del odločitve graja z navedbo, da je intervenient lahko le upravičenec do pravdnih stroškov, ne pa zavezanec za njihovo plačilo. Odločitev, da je plačnik stroškov tudi intervenient, je napačna in arbitrarna. Zatrjuje favoriziranje tožnikov z upoštevanjem njihovih prepoznih navedb in s tem, da bi le tožena stranka morala računati s tem, da plačana odškodnina ne bo ustrezala višini škode; gre za kršitev 22. čl. Ustave RS. Pri obravnavi pravočasnosti navedb tožene stranke je uporabljen drug kriterij kot pri presoji pravočasnosti navedb tožeče stranke.

7.Tožeča stranka je na intervenientovo pritožbo odgovorila. Vztraja pri svojih, v postopku pred sodiščem prve stopnje izraženih stališčih, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

8.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena; pritožba tožene stranke in pritožba intervenienta nista utemeljeni.

9.Tožniki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke iz Pogodb o ustanovitvi služnosti, sklenjenih v aprilu 2013 (listine B 6 do B 8). S pogodbami so tožniki v začasno uporabo toženi stranki prepustili svoja zemljišča za deponiranje materiala pri gradnji jezovne zgradbe HE F. Služnostna pravica je bila ustanovljena za čas do 1. 5. 2016 oziroma za čas 37 mesecev od začetka gradnje jezovne zgradbe (3. čl. Pogodb o ustanovitvi služnosti). Dogovorjeno je bilo enkratno nadomestilo v višini 10.316,36 EUR za prvo tožnico in 10.316,36 EUR za drugega tožnika (polovična solastnika parc. št. 4336/1 k. o. X.) in enkratno nadomestilo v višini 4.126,53 EUR za tretjo tožnico (lastnico parc. št. 4337/1 k. o. X.). S 6. členom pogodb o ustanovitvi služnosti se je tožena stranka (služnostni upravičenec) zavezala, da bo na služečih zemljiščih vzpostavila prvotno stanje.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila obveznost iz 6. točke Pogodb o ustanovitvi služnosti (v nadaljevanju tudi služnostne pogodbe), ker po izteku služnosti ni vzpostavila prejšnjega stanja služečih zemljišč. Tožnikom je zaradi kršitve pogodbe prisodilo odškodnino.

O pritožbi tožene stranke in intervenienta

11.Trditvi, da je tožba nesklepčna, ni mogoče pritrditi. Podlaga za odločitev sta določili 168. čl. in 132. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki za to, da bo oškodovančev položaj tak, kot bi bil brez kršitve pogodbene obveznosti, predvidevata povrnitev navadne škode (zmanjšanje premoženja) in oceno izgubljenega dobička (preprečitev povečanja premoženja). Tožniki uveljavljajo navadno škodo - zmanjšanje svojega premoženja zaradi neprimernosti obravnavnih zemljišč za kmetijsko obdelavo v 3-letnem obdobju. Utemeljujejo jo z nerodovitnostjo svojih zemljišč. Gmotni položaj tožnikov se je zaradi kršitve pogodbe poslabšal, ker zemljišč niso mogli obdelovati. To poslabšanje ima značaj navadne škode. Tudi pritožbeno sodišče - enako kot prvostopenjsko sodišče in sodni izvedenec dr. B. B. - meni, da je višino odškodnine mogoče določiti na abstraktni ravni; brez navedb, kakšne kulture so tožniki gojili pred ustanovitvijo služnosti in kakšno obdelavo jim omogoča sedanje stanje zemljišč. Ker se nerodovitnost odraža v odsotnosti letnega donosa zemljišč, je izvedenec škodo ugotavljal z njegovim vrednotenjem. Izgubljenega dobička (dobička oz. povečanja svojega premoženja, ki bi ga dosegli, če bi bila zemljišča vzpostavljena v prejšnje stanje) tožniki niso uveljavljali; zato niso dokazovali in niso bili dolžni dokazovati, kakšen dobiček so s kmetijsko obdelavo dosegali v preteklosti in koliko nižjega bodo zaradi manjše rodnosti dosegali v bodoče. Navedbe o gojenih kulturah v preteklosti in bodoči kmetijski pridelavi, fiksnih in variabilnih stroških pridelave, vrednosti pridelkov … bi zato presegle potrebe tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je sklepčnost tožbe potrdilo v 92. do 94. točki obrazložitve.

12.Tožena stranka je - po odstranitvi deponiranega materiala - degradirana zemljišča sanirala. Ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da je bila sanacija v aprilu 2017 zaključena in da so 12. 4. 2017 tožniki zemljišči prevzeli v posest v stanju, v kakršnem sta tedaj bili. Iz zapisnikov z dne 12. 4. 2017 (listini B 27) je namreč razvidno, da so lastniki imeli dodatne zahteve glede kultivacije zemljišč.

13.Ko je konec aprila 2017 reka E. zaradi velikega pretoka poplavila in erodirala nasute humusne plasti, je bilo stanje služečih zemljišč takó spremenjeno, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka s sanacijo, ki jo je izvedla po poplavah, odpravljala napake prej izvedene sanacije. Ker odprave napak zaradi s poplavami povsem spremenjenega stanja ni bilo mogoče izvesti, ni mogoče slediti pritožbi tožene stranke, da je bila pogodbena zaveza iz 6. čl. pogodbe o služnosti izpolnjena 12. 4. 2017. S podpisom zapisnikov o prevzemu kmetijskih zemljišč z dne 12. 4. 2017 se zato tožniki niso mogli odpovedati vsem zahtevkom iz naslova škode v zvezi z oddajo svojih zemljišč. Po poplavah je tožena stranka očistila naplavine in sanacijo ponovno izvedla. Ni mogoče sprejeti trditve tožene stranke, da je k dodatni - po poplavah izvedeni - sanaciji pristopila zaradi mirne rešitve spora. Iz e-sporočila G. G. z dne 30. 5. 2017 (listin A 26) je razvidno, da so poplave podaljšale čas sanacije. G. G. je izpovedal o poskusu prevzema 12. 4. 2017, kajti junija ali julija so še enkrat naredili prevzem. Z dopisom z dne 13. 7. 2017 (listini A 12 in A 13) je bilo prvi tožnici in H. H. posredovano obvestilo o zaključku sanacije in (nov) zapisnik o prevzemu zemljišča v posest. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da pritegnitev Biotehniške fakultete (julija 2017 je izdelala mnenje o ustreznem načinu sanacije) in podpisovanje novih zapisnikov ne bi bilo potrebno, če bi tožena stranka štela, da je bila sanacija zaključena pred poplavami in da je bila že tedaj posest spornih zemljišč prenesena na tožnike. Ker je bilo zaradi višje sile (poplave) potrebno sanacijo ponovno zastaviti v povsem spremenjenih okoliščinah, odpoved zahtevkom, vsebovana v zapisnikih o prevzemu dne 12. 4. 2017 (listina B 27)1 - nima pravnega učinka. Nanaša se namreč na sanacijo, izvedeno do 12. 4. 2017, katere rezultati so bili zaradi višje sile takó spremenjeni, da po poplavah izvedena sanacijska dela predstavljajo nekaj novega in ne odpravljanje napak prej izvedenih del. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se 12. 4. 2017 tožniki niso mogli odpovedati zahtevkom iz naslova neustrezne sanacije, ker je bila le-ta izvedena po tem datumu. Ne gre za preklic odpovedi zahtevkom, kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja. Z dopisom z dne 13. 7. 2017 (listin A 12 in A 13) so bili tožnikom poslani novi zapisniki o primopredaji, ki pa jih tožniki niso podpisali (izpovedi prve tožnice, H. H., G. G.).

14.Za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; nastanek škode.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Pogodbena obveznost tožene stranke, da po prenehanju najema vzpostavi prejšnje stanje najetih zemljišč, je vsebovana v 6. čl. s tožniki sklenjenih Pogodb o ustanovitvi služnosti.

16.Tožniki odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljujejo s trditvijo, da tožena stranka na zemljiščih ni vzpostavila prejšnjega stanja; pritožnika pa menita, da je tožena stranka naredila vse, kar je v smislu vzpostavitve prejšnjega stanja lahko storila in da je služeča zemljišča ustrezno sanirala.

17.Ker si pogodbenika različno razlagata pogodbeno določilo o dogovorjeni vzpostavitvi prejšnjega stanja, je sodišče prve stopnje pri razlagi 6. čl. Pogodb o ustanovitvi služnosti uporabilo drugi odstavek 82. čl. OZ, ki predvideva iskanje skupnega namena pogodbenikov pri sklepanju pogodbe. Ugotovilo je: da sta pogodbenika z dogovorjeno vzpostavitvijo prejšnjega stanja predvidela primernost zemljišč za kmetijsko obdelavo; da kljub strokovno izvedeni sanaciji lastnosti tal niso bile primerljive z lastnostmi tal pred toženkino uporabo zemljišč. Ni mogoče pritrditi pritožbama, da so pogodbeniki ob sklepanju pogodbe vedeli, da zemljišča ob predaji posesti tožnikom ne bodo imela lastnosti, kakršne so imela ob sklepanju pogodbe. To nedvoumno izhaja iz izpovedi prve tožnice, dokazov, ki bi kazali nasprotno pa ni. Dokazne ocene pritožbi ne grajata.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da z izvedeno sanacijo zemljišče ni bilo vrnjeno v takem stanju, da bi ga bilo mogoče uporabljati na enak način kot pred toženkinim posegom (njiva). Toženkin poseg je povzročil takó negativne spremembe v materialu oz. tleh, da sanacijski ukrepi - kljub njihovi strokovni izvedbi - niso prinesli predvidenih rezultatov. Tožena stranka, ki prejšnjega stanja ni uspela vzpostaviti, je kršila 6. čl. Pogodb o ustanovitvi služnosti. Trditve pritožnikov, da 100 % rodnost po izteku služnosti ni bila dogovorjena, niso relevantne; za odločitev pomembno je, da tožena stranka ni vzpostavila takega stanja zemljišč, da bi bilo primerno za kmetijsko obdelavo. Taka obveznost tožene stranke je bila s 6. čl. pogodb dogovorjena. Tožnikom je nastala škoda, katere nastanek je tožena stranka - kot dober strokovnjak, ki se ukvarja z dejavnostjo gradenj jezovnih zgradb - lahko predvidela. Dejstvo, da je tožena stranka sanacijske ukrepe izvedla strokovno, kar je potrjeno z mnenjem Biotehniške fakultete in sodnega izvedenca B. B., ni ovira za tak zaključek.

19.Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje - v 79. točki obrazložitve sodbe - ugotovilo prikrajšanje tožnikov (škodo), ker še tri leta po zaključeni sanaciji zemljišča niso bila primerna za kmetijsko proizvodnjo. Po izvedeni sanaciji bi morala biti zemljišča zatravljena s travno deteljno mešanico in lucerno, pri čemer bi ta pokrov moral ostati minimalno tri leta, brez žetve. V teh treh letih tožniki svojih zemljišč ne bi mogli obdelovati; tudi če bi toženi stranki dopustili, da sanacijo dokonča s pomočjo biodinamičnih metod. Škoda je ugotovljena z ocenjenim izpadom dohodka za tri leta. Škoda je v vzročni zvezi s toženkino kršitvijo 6. čl. Pogodb o vzpostavitvi služnosti.

20.S služnostnimi pogodbami je bila dogovorjena denarna odmena za toženkino uporabo obravnavanih zemljišč v času trajanja služnostnih pogodb. S pogodbami dogovorjena obveznost tožene stranke je nadomestilo za njeno uporabo obravnavnih zemljišč za potrebe deponije pri izgradnji jezovne zgradbe HE F. V obravnavni zadevi se ugotavlja izpad dohodka po prenehanju služnostnih pogodb - škoda, ki je nastala zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja po prenehanju pogodb. Gre za dve različni stvari, zato ju ni mogoče enačiti. Njun izračun sicer temelji na isti, dohodkovni metodi, pri izračunu upoštevani parametri pa so različni.

21.Škoda je ugotovljiva na podlagi trditev in dokazov o neprimernosti zemljišč za kmetijsko obdelavo (njiva). Merilo za ugotavljanje njene višine je donosnost zemljišč. Škoda je dovolj natančno ugotovljena na način, kot ga je opravil izvedenec; brez izračunavanja donosov za kulture, ki so bile pred sklepanjem pogodb na spornih zemljiščih gojene. Izračunavanje konkretnih donosov in njihove okrnjenosti bi preseglo potrebe tega postopka. Dejstvo, da se drugi tožnik in tretja tožnica ne ukvarjata s kmetijstvom, ne vpliva na utemeljenost njunega odškodninskega zahtevka.

22.Pritožnika izpostavljata, da je s Pogodbami o ustanovitvi služnosti dogovorjena odmena izračunana z upoštevanjem, da bo določeno obdobje rodnost obravnavanih zemljišč manjša. To je res, ni pa to pravno pomembno dejstvo, saj s pogodbami določeno plačilo služnosti ni predmet presoje v tem postopku2.

23.Pritožnika odškodninsko odgovornost tožene stranke zavračata (tudi) z argumentom, da je bila za degradirane površine že plačana odškodnina, saj je iz strokovnega mnenja A. A. (to mnenje je bilo podlaga za določitev odmene za toženkino uporabo zemljišča) razvidno, da so bile pri določitvi enkratnega nadomestila - poleg zmanjšanja donosnosti (prvo leto po sanaciji 50 %, drugo leto 30 % in tretje leto 20 %) - upoštevane tudi potrebe dodatnega založnega gnojenja, odstranjevanje kamenja, zasipanje manjših depresij. Nepravilno razlogujeta, da je iztoževana odškodnina - 50 % za prvo leto, 30 % za drugo leto in 20 % za tretje leto - že plačana, da so tožniki za obdobje od 2017 do aprila 2020 že prejeli nadomestilo, da so tožniki že prejeli odškodnino za tri leta po prevzemu zemljišč v svojo posest; da je bilo s pogodbo urejeno neko prehodno obdobje. Plačilo odškodnine utemeljujeta izključno z načinom izračuna pogodbeno dogovorjene odmene za uporabo služečih zemljišč. Nepravilno in brez osnove sklepata na (delno) izpolnitev odškodninske obveznosti, ker gre za dve različni, med seboj nepovezani obveznosti. S pogodbo dogovorjena denarna obveznost tožene stranke ni predmet presoje v tem postopku, zato ni pomembno, ali so bili pogodbeniki pri njenem določanju zavedeni, ali so izhajali iz pravilnih predpostavk, ali so se določene okoliščine, ki vplivajo na pogodbeno določeno ceno, izkazala kasneje. Brezpredmetno je intervenientovo sklicevanje, da je bila pogodbeno dogovorjena obveznost tožene stranke očitno prenizka. Pritožbena trditev, da so tožniki za obdobje od aprila 2017 do aprila 2020 že prejeli odškodnino, je v nasprotju s trditvami strank in v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi.

24.Intervenient tudi pri razpravljanju o tem, kdo je dolžan izvesti sanacijska dela, izhaja iz napačne predpostavke, da je bila s pogodbami določena odškodninska obveznost in ne pogodbeno določena odmena za služnost uporabe; njegove trditve, da je tožnikom prisojena odškodnina za nadaljnjo sanacijo zemljišč in da zato tožena stranka sanacije ni (bila) dolžna izvajati, so v nasprotju s spisovnimi podatki in razlogi sodbe. Da je bila sanacijske ukrepe dolžna izvajati tožena stranka, ni nobenega dvoma. Pogodbena določila o tem so jasna.

25.Intervenient se v pritožbi sklicuje na 100. točko obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje z letnicama opredelilo dvoletno obdobje slabše rodnosti in opozarja na zadnji stavek 72. točke obrazložitve. Ta del obrazložitve je res v nasprotju z ostalim delom obrazložitve, kar pa ne povzroča nepreverljivosti ali nerazumljivosti sodbe. Neutemeljen je očitek, da zaradi teh zapisov odločitev meri na arbitrarnost in favoriziranje tožnikov. Kot že rečeno: metoda, s katero je izvedenec A. A. ocenjeval odmeno za uporabo služečih zemljišč, ni predmet obravnave v tem postopku. Odškodnina zaradi kršitve pogodbe je utemeljena s stanjem zemljišč po izteku pogodbe, po izvedeni sanaciji. Z letnicami izvedeno opredeljevanje obdobja, v katerem so tožniki zaradi neprimernosti zemljišč za kmetijsko uporabo prikrajšani, je nepotrebno.

26.Trditev, da je na spornih zemljiščih že pred sklenitvijo Pogodb o ustanovitvi služnosti zastajala voda, je tožena stranka podala po zaključku prvega naroka; gre za novo dejstvo, ki ga zaradi prekluzije ni mogoče upoštevati (286. čl. ZPP). Pritožbeni trditvi, da ta lastnost zemljišč pred prvim narokom ni bila znana, ni mogoče slediti. Ta lastnost zemljišč je zaznavna s prostim očesom, vidna. Ker gre za dejstvo, ki ga je mogoče neposredno zaznati, mnenje Biotehniške fakultete oz. izpoved strokovnjakov, ki so ga izdelovali, ne more biti podlaga za dopolnjevanje navedb tožene stranke o stanju spornih zemljišč pred sklepanjem pogodb.

27.Pritožbeni očitek intervenienta, da so upoštevane po prvem naroku podane trditev tožnikov, toženkine pa ne, niso konkretizirane do te mere, da bi bile preverljive. V 32. in 35. točki obrazložitve sodbe podana obrazložitev procesnih odločitev je razumljiva; procesna pravila so bila pravilno uporabljena. Pritožbeni očitki intervenienta ne terjajo dodatnih pojasnil, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

28.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta pritožbi tožene stranke in intervenienta na osnovi 353. čl. ZPP zavrnjeni.

O pritožbi tožeče stranke

29.Eno od med strankama spornih dejstev je čas izteka pogodb. Gre za pravno nepomembno dejstvo. Ni bistveno, ali se je veljavnost pogodb iztekla 1. 5. 2016 kot trdijo tožniki, ali 17. 3. 2017, kot trdi tožena stranka. Ob izteku pogodb bi morala biti sporna zemljišča tožnikom vrnjena v prejšnjem stanju. Ker to ni bilo storjeno (kršitev pogodbe), so tožniki upravičeni do odškodnine. Utemeljevanje odločitve z navedbo let, v katerih je bila tožena stranka prikrajšana oz. ji je nastajala škoda, je nepotrebno. Sodišče se je do tega po nepotrebnem izrekalo, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih razlogov, ki te ugotovitve grajajo, ne izreka.

30.Pritožbenemu stališču, da bi morala biti odškodnina določena skladno z mnenjem izvedenca A. A., ki je vrednost enoletne proizvodnje določil na 0,426, ni mogoče slediti. Kot je navedeno že pri obravnavi pritožb tožene stranke in intervenienta, sta izvedenca A. A. in dr. B. B. ocenjevala dve različni stvari. Izvedenec A. A. nadomestilo za uporabo služečih zemljišč v času dogovorjene začasne služnosti, izvedenec B. B. pa odškodnino zaradi toženkine kršitve pogodbe. Oba izvedenca sta pri izračunih uporabila isto izhodišče (donosnost), izračuna pa opravila z upoštevanjem različnih parametrov. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je pri določitvi odškodnine treba izhajati iz nadomestila, ki je bilo na letni ravni določeno za čas najema. Pritožbeno zavzemanje za odškodnino v višini 0,426 EUR/m2, kar je A. A.-jev izračun odmene za začasno uporabo spornih zemljišč, je zato neutemeljeno. Razumljivo je, kar izpostavlja pritožba, da izvedenec B. B. pri izdelavi mnenja ni videl nobene težave v mnenju A. A.; ocenjeval je nekaj drugega kot izvedenec A. A. Kot že rečeno, gre za dve različni stvari, ki ju ni mogoče enačiti; rezultata cenitev ni mogoče primerjati ter uporabljati kot sinonim za dvoje različnih upravičenj tožnikov.

31.Izračun odškodnine je izvedenec B. B. pojasnil. Nesporno so tožniki upravičeni do popolne odškodnine. Taka odškodnina je določena. Pritožbena trditev, da nobenemu kmetu v Sloveniji ne bi bilo omogočeno preživetje, če bi bilo upoštevano razmerje med stroški (74 %) in dobičkom (26%), je tako pavšalen, da nanj ni mogoče argumentirano odgovoriti. Izvedenec je način izračuna in tudi razmerje, ki ga graja pritožba, pojasnil in argumentiral. Pritožba ne pojasnjuje, zakaj stroški proizvodnje pri ugotavljanju donosnosti ne bi smeli biti upoštevani. Ker škoda ni utemeljevana s konkretnimi trditvami o kulturah, ki jih tožniki zaradi toženkine kršitve pogodb niso mogli gojiti, so tudi fiksni in proizvodni stroški ocenjeni abstraktno. Sicer pa je ugotovljena neprimernost zemljišč za kmetijsko obdelavo, torej za gojenje katerekoli kulture. Ugotavljanja škode na kakšen drug način ni predlagala nobena od strank; uporabljenemu načinu izračunavanja škode nobena od pravdnih strank ni oporekala. Da uporabljen način ni ustrezen, pritožniki utemeljujejo zgolj s pomanjkljivostjo trditev o stroških pridelave, kar pa ni razlog, s katerim bi bilo mogoče omajati pravilnost načina cenitve.

32.Zavzemanje pritožnice za prisojo odškodnine za neko določeno leto (2016) je brezpredmetno. Kot je navedeno že zgoraj: ugotovljena je odškodnina zaradi kršitve Pogodb o ustanovitvi služnosti; nepomembno je, kdaj se je veljavnost pogodbe iztekla, saj tožniki ne uveljavljajo zahtevka zaradi ne/pravočasnosti izročitve zemljišč v posest. Bistveno je, da tožena stranka zemljišč tožnikom ni vrnila v posest v stanju, v kakršnem jih je prejela. Zaradi kršitve pogodbe je tožnikom nastala škoda. Le-ta je - s pomočjo izvedenca - ugotovljena na podlagi donosnosti zemljišč; nepomembno je, v katerem letu so bili tožniki zaradi kršitve pogodbe prikrajšani oz. je bilo njihovo premoženje zmanjšano.

33.Škoda zaradi triletnega obdobja, potrebnega za prehod v stanje rodovitnosti, je bila ugotovljena s pomočjo dohodkovne metode - v višini 0,26 EUR/m2 letno. Prva tožnica in drugi tožnik, ki sta solastnika 11.318 m2 velikega zemljišča, sta utrpela škodo vsak v višini 382,55 EUR letno, višina škode, do katere sta upravičena pa znaša 1.147,65 EUR. Tretja tožnica, ki je lastnica 2.147 m2 velikega zemljišča, je utrpela škodo v višini 145,13 EUR letno, višina škode, do katere je upravičena, pa znaša 435,39 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je s plačilom v zamudi (378. čl. Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka trditev o zahtevi za plačilo odškodnine ni podala, zato je do zamudnih obresti upravičena od vložitve tožbe, s katero je toženo stranko pozvala k plačilu (299. čl. Obligacijskega zakonika).

34.Ker je bila ugotovljena škoda zaradi neprimernosti zemljišč za uporabo v kmetijske namene v triletnem obdobju, potrebnem za prehod v stanje rodovitnosti, tožniki višino prisojene odškodnine upravičeno grajajo. Sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino le za obdobje dveh let, ker je na osnovi pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je bila odškodnina delno že plačana. Odločitev sodišča prve stopnje je zato spremenjena (358. čl. ZPP).

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

35.Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (prvi odstavek 165. čl. ZPP). Upoštevajoč četrti odstavek 163. čl. ZPP je sodišče prve stopnje odločilo le o deležu pravdnih stroškov, ki jih krije posamezna stranka, zato tudi pritožbeno sodišče odloča na osnovi navedenega zakonskega določila. Tožeča stranka je bila uspešna pri dokazovanju temelja zahtevka; uspela je tudi s trditvijo, da ji pripada odškodnina za triletno obdobje neplodnosti zemljišč. Ker zgolj pri vrednotenju odškodnine njenim trditvam ni v celoti pritrjeno, je upoštevan 100 % uspeh pri odločanju o temelju zahtevka. Vsak od tožnikov je uspel uveljaviti 16 % zahtevane odškodnine, tožena stranka se je uspela ubraniti 84 % zahtevka. Zaradi uspešnosti tožnikov pri dokazovanju temelja zahtevka, in ker je njihov delni neuspeh zgolj posledica nepravilnega vrednotenja škode, je njihov uspeh 66 %. V tem obsegu jim je zato tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Uspeh tožene stranke je 34 %, zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov. V enakem obsegu je do povrnitve stroškov upravičen intervenient, ki se postopka udeležuje na njeni strani (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Intervenient pa ni zavezanec za plačilo stroškov tožeče stranke, ker je le pomočnik tožene stranke, ki se ji je pridružil. Tožena stranka bi jih lahko preprečila; ker jih ni, je zanje odgovorna in nosi tudi stroške, ki so jih nasprotniku povzročila intervenientova dejanja. Intervenientova dejanja namreč učinkujejo, če niso v nasprotju z delovanjem stranke, ki se ji je pridružil.

O stroških pritožbenega postopka

36.Tožena stranka in intervenient s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP). Tožeča stranka je izpodbijala zavrnilni del odločitve v višini 15.387,74 EUR, s pritožbo pa uspela prisojeni znesek povečati za 910,23 EUR, kar je minimalen uspeh, zato tudi tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovori na pritožbi k razjasnitvi zadeve niso prispevali, zato vlagatelji krijejo svoje stroške njihove sestave.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP

37.S sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo intervenientovemu ugovoru zoper plačilni nalog in sodno takso za pritožbeni postopek odmerilo na 165,00 EUR; v ostalem delu je ugovor zvrnjen, vključno z zahtevo za povrnitev stroškov, priglašenih v ugovoru z dne 13.1.2023.

38.Intervenient se pritožuje zoper odločitev, da sam krije stroške ugovora zoper plačilni nalog. Odločitev označuje za samovoljno, ker je z ugovorom zoper plačilni nalog uspel, upoštevajoč odločitev o stroških postopka. Dejstvo, da ZST-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov, ne pomeni, da le-ti bremenijo pritožnika. Postopek o odmeri sodne takse je del pravdnega postopka in je zato treba tudi pri odločanju o stroških, ki nastanejo v postopku odmere taks, upoštevati določbe ZPP o povračilu stroškov. Sodna taksa je strošek postopka; ugovorni postopek je bil potreben za to, da se je taksa pravilno odmerila. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, zato gre za nujno potreben strošek. Predlaga spremembo odločitve tako, da se odločitev o stroških ugovornega postopka zoper plačilni nalog pridrži za končno odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

39.Pritožba ni utemeljena.

40.Pravilno je pritožbeno stališče, da so stroški plačila sodne takse del pravdnih stroškov; ne glede na to, ali je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo pravdnih dejanj ali ne. Taksna obveznost za pritožbeni postopek v zvezi z intervenientovo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je po obravnavi intervenientovega ugovora ugotovljena v višini 165,00 EUR.

41.Neutemeljeno pa pritožnik navaja, da je upravičen do povrnitve stroškov ugovornega postopka in do povrnitev stroškov obravnavane pritožbe zoper izpodbijani sklep. Taksna obveznost je vprašanje razmerja med stranko, taksno zavezanko in državo; v obravnavanem primeru gre za razmerje med intervenientom in državo. Postopek ugotavljanja taksne obveznosti intervenienta se na pravice, interese in dolžnosti pravdnih strank ne nanaša, zato stroški v zvezi z odmero taksne obveznosti niso pravdni stroški, o plačilu katerih se odloča na podlagi uspeha v postopku. Pravdni stranki zato v postopek odmere in plačila sodne takse za intervenientovo pritožbo nista bili pritegnjeni - niti v ugovorni postopek, niti v postopek s pritožbo zoper obravnavani sklep. Obveznosti plačila intervenientovih - v teh postopkih nastalih - stroškov jima ni mogoče nalagati v plačilo. Sodna praksa o tem je enotna (odločbe VSL II Cp 2497/2018, II Cp 2027/2019, II Cp 820/2020 in druge).

42.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------

1Zapisnik o prevzemu kmetijskih zemljišč na območju začasne deponije v sklopu izgradnje jezovne zgradbe HE F. z dne 12. 4. 2017 je pravno veljavno podpisal pooblaščenec I. I.

2Nižja rodnost bo lahko obstajala tudi v obdobju, ko bo tožnikom omogočena kmetijska raba spornih zemljišč; po izvedbi sanacije, ki bo zagotovila vzpostavitev prejšnjega stanja.

3Upoštevani 74 % stroški pridelave.

5Jože Juhart, Civilno procesno pravo, Ljubljana 1961, stran 239.