Jedro

Če tožena stranka zaseda stanovanje brez pravne podlage mora tožniku nadomestiti korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelo plačati tožečima strankama znesek 8.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1997 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Tožnikoma pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 24.940,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tej pritožbi tako, da razveljavi napadeno sodbo v celoti in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bil postavljen tožbeni zahtevek na 49.000,00 SIT, izrek sodbe pa se nanaša le na odločitev o 8.690,00 SIT, o razliki 40.310,00 SIT pa ni odločeno.

Pritožnika navajata, da sta bila toženca seznanjena z obveznostjo plačila poračuna elektrike že v dopisu z dne 28.9.1996, zato sta toženi stranki od takrat naprej v slabi veri in tožnikoma gredo zamudne obresti od dejanskega plačila elektrike, to je od 20.11.1996 v višini 8.690,00 SIT. Toženca pa naj bi bila o točni višini dolga seznanjena tudi 20.11.1996, kar bi lahko izpovedala tožeča stranka, vendar je sodišče ni zaslišalo. Glede umika dela tožbe, ki se nanaša na plačilo ležarine, pa se tožencema zdi smešno, da sta jima toženca ponudila možnost skladiščenja v dnevni sobi stanovanja, ki ga nista uspela pravočasno izprazniti. V delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na najemnino, pa gre za nadomestitev koristi, ki sta jo imela toženca zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist (219. čl. ZOR), merilo te koristi pa je najemnina. Tudi v tem primeru gredo tožnikoma zamudne obresti vse od začetka zamude, saj sta toženca vedela, da se morata pravočasno izseliti iz stanovanja. Zato v tem primeru ni temelj najemna pogodba, saj se ta del tožbenega zahtevka ne glasi na plačilo najemnine, ampak na plačilo denarnega zneska v višini 18.000,00 SIT.

V odgovoru na pritožbo toženca zanikata, da bi prejela dopis z dne 26.9.1996, s katerim naj bi ju tožnika obvestila o obveznosti plačila poračuna in navajata, da sta za ta dolg izvedela šele ob vložitvi tožbe, zato vztrajata, da sta dolžna plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, saj bi dolg že prej poravnala, če bi ju tožnika pozvala k plačilu. Zahtevek za plačilo ležarine je tožnik sam umaknil, ker ni znal pojasniti, na katero obdobje se račun za ležarino nanaša. Ker sta se toženca v tistem času že selila v novo hišo in je bilo stanovanje že delno prazno pa sta ponudila za skladiščenje pohištva tožnikovo dnevno sobo v stanovanju. Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo polmesečne najemnine za uporabo stanovanja, zato sta toženca ugovarjala zahtevku, saj najemna pogodba ni bila sklenjena. Tožnika bi bila eventuelno upravičena do odškodnine, če bi jima zaradi zamude nastala kakršnakoli škoda, vednar je tožnik na obravnavi izpovedal, da nista imela zaradi zamude nikakršne škode in da rok ni bil bistven element pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po že vloženi pritožbi na podlagi čl. 339 in 342 ZPP izdalo dopolnilno sodbo, v kateri je razsodilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne in hkrati na znanje vzelo umik tožbenega zahtevka za plačilo zneskov 18.000,00 SIT in 2.362,00 SIT. S tem je saniralo pritožbeno trditev, da v sodbi z dne 21.9.1998 ni odločeno o celotnem tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima prav pritožnik, ko opozarja v pritožbi na to, kdaj je nastopila zamuda za plačilo dolga (to je zamuda za plačilo poračuna elektrike). Sodišče prve stopnje je namreč glede nastanka zamude oziroma posledično glede višine obresti upoštevalo, zgolj datum vložitve tožbe, ne pa tudi drugih s tem povezanih dokaznih predlogov v spisu (račun za elektriko v višini 8.690,00 SIT kot priloga št. A7, dopis Elektro Ljubljana z dne 7.3.1997 kot priloga B4). Zamuda bi namreč lahko nastopila že pred vložitvijo tožbe v primeru, da bi tožena stranka že prej izvedela za svoj dolg. Tega prvostopno sodišče ni v popolnosti ugotovilo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno razjasnjeno.

Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče še pojasnjuje: Tožnika sta v tožbi zahtevala plačilo 18.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1996 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek nepravilno obravnavalo kot zahtevo za plačilo najemnine in v tej smeri tudi izvajalo dokazni postopek.

Pritožbeno sodišče opozarja, da temelj tega dela tožbenega zahtevka ni najemna pogodba, kot je zadevo obravnavalo prvo sodišče, temveč gre za nadomestitev koristi, ki sta jo imela toženca zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist po 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). 219. čl. ZOR določa, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V tem primeru toženca do spornega stanovanja nista imela nobene pravice, saj je bilo v postopku pred prvostopnim sodiščem ugotovljeno, da sta tožnika postala lastnika stanovanja dne 31.8.1996, to je z dnem plačila celotne kupnine. Prav tako je ugotovljeno, da sta se toženca izselila iz stanovanja namesto 31.8.1996 šele 15.9.1996. Tako sta toženca od 1.9.1996 do 15.9.1996 uporabljala tujo stvar v svojo korist, brez pravne podlage.

Posledično upravičenec (to sta tožnika) stanovanja ni mogel uporabljati sam oziroma mu je uporaba stanovanja s strani tožencev (to je uporaba tuje stvari) lahko pomenila izgubo koristi, kot utemeljeno zatrjujeta tožnika v pritožbi.

Prvostopno sodišče bo moralo zato v ponovnem postopku ugotoviti korist, ki sta jo imela toženca s tem, ko sta od 1.9.1996 do 15.9.1996 neupravičeno uporabljala stanovanje tožnikov. Šele po dopolnitvi postopka v nakazni smeri bo mogoče pravilno odločiti o zavrnilnem delu zahtevka ter je bilo zaradi tega pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ, 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, 26/99).