Jedro

Glede uporabe teh kriterijev je splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) v 13. členu določila, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Te določbe je bila tožena stranka, enako pa tudi sodišče, dolžna uporabiti v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 23.4.1996 in 7.6.1996, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in odločilo, da ga je dolžna tožena stranka poklicati nazaj na delo na dotedanje delovno mesto.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče uporabilo materialno pravo, ne da bi prej ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo dejstev o dejanski izobrazbi delavcev, ki so bili udeleženi v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, prav tako pa ni pravilno ugotovila zahtev delokrogov "tehtanje" in "skladiščenje II". Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi pritožbi tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP/77 ni ugotovilo, prav tako pa ne kakšne druge, v reviziji samo formalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz določbe 36.b člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo v njem določeni kriteriji. Glede uporabe teh kriterijev je splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) v 13. členu določila, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Te določbe je bila tožena stranka, enako pa tudi sodišče, dolžna uporabiti v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev. Vendar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko nedvoumno ugotovilo, ali so delovna mesta "tehtalca" in "skladiščnika" taka delovna mesta, da je na njih možno delavce medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Dokazni zaključek je oprlo samo na svoje sklepanje, ki pa je bilo v nasprotju z izjavo zaslišane priče. Enako je bilo tudi glede uporabe korekcijskega merila za ohranitev zaposlitve ob upoštevanju strokovne izobrazbe delavcev. Delovna knjižica je javna listina, izdana tako, kot to zahteva določba prvega odstavka 230. člena ZPP/77. Zato dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje. Vendar pa je v postopku možno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično (nepopolno) ugotovljena (tretji odstavek 230. člena ZPP/77). Zato bi ob navedbah tožene stranke, da je iz kasnejših spričeval razvidno drugačno dejansko stanje, kot je razvidno iz javne listine, moralo izvesti potrebne dokaze, preden je uporabilo materialno pravo.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP/77, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).