Jedro

Udeleženci se lahko dogovorijo, da pooblastilo za izpolnitev bianko menice preneha.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje glede vtoževanega zneska višine 295.263,81 EUR s pripadajočimi obrestmi razveljavi ter se zadeva v tem obsegu in glede stroškov postopka vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo od tožene stranke kot od meničnega poroka. Več kreditnih pogodb je bilo namreč zavarovanih z bianco menicami, na katerih je toženčev podpis v vlogi avalista.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je s kasnejšim dogovorom pooblastilo za izpolnitev bianco menice prenehalo ter je tako prenehalo tudi menično poroštvo tožene stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bodisi njeno razveljavitev in predložitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zaradi celovitosti, kot navaja sama, uvodoma povzema bistvene okoliščine pridobitve in obsega pooblastila za izpolnitev bianco menice. Opozarja tudi na problem dokaznega problema in na stališče teorije in prakse, da je dokazno breme glede vprašanja, ali je bianco menica izpolnjena v nasprotju z dogovorom, na strani meničnega dolžnika. V drugem delu pritožbe utemeljuje stališče, da pooblastili za izpolnitev bianco menic nista prenehali s sklenitvijo dveh pogodb o odstopu dolga in novem posojilnem razmerju z dne 1. 12 .1998. Drugačna ocena sodišča prve stopnje je po stališču pritožbe napačna. Pritožba opozarja na dikcijo 6. člena navedenih dveh pogodb, kjer je navedeno, da obstoječa zavarovanja ostanejo. Ob tem so menice tudi zares ostale v posesti tožničinih prednic in nihče ni zahteval njihove vrnitve. To je po mnenju pritožbe šteti za ustrezno konkludentno dejanje in je prvostopno sodišče v tem delu narobe uporabilo materialno pravo.

Ne glede na takšno stališče pritožbe, pa se razlogi sodišča prve stopnje zanesljivo ne morejo nanašati tudi na terjatve po tistih pogodbah, na katere se obe pogodbi o novem posojilnem razmerju ne raztezata. Gre za štiri posojilne pogodbe, ki jih je sklenila že družba U. in je po njih že prvotni dolžnik. Te štiri pogodbe v obeh pogodbah z dne 1. 12. 1998 sploh niso bile omenjene. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožbeni zahtevek tudi glede teh terjatev zavrnilo, dejansko stanje nedopustno poenostavilo. Če bi bilo že mogoče šteti, da je zavarovanje prenehalo glede izrecno navedenih šestih pogodb, pa to glede ostalih štirih pogodb nikakor ne more veljati. Sodišče prve stopnje je prezrlo pomembno dejstvo, da gre za dva različna para menic. Na to je tožeča stranka opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Bralec sodbe bi zato pričakoval pojasnilo, zakaj sta pogodbi z dne 1 .12 .1998 po prepričanju sodišča toženca vendarle razbremenili tudi obveznosti po štirih že izvorno U. posojilnih pogodbah. Vendar tega pojasnila v izpodbijani sodbi ni. Gre za znesek v višini 295.263,81 EUR. Pritožba izrecno opozarja, da se tudi v preostalem delu ne odpoveduje zahtevku. Na problem teh štirih pogodb posebej opozarja predvsem zato, ker se zaveda vprašanja izterljivosti celotne terjatve.

Pritožba se posebej ukvarja z dejanskim stanjem glede odpusta poroštva. Znova poudarja, da takšnega dogovora ni bilo. Izrecnega pisnega dogovora o popolnem odpustu obveznosti oziroma razbremenitvi poroštva tudi toženec ni ne zatrjeval ne predložil. Pritožba kot problematične obravnava tudi povzetke izpovedb posameznih prič. J. J. naj bi tako na nobenem izmed narokov, ko je bil zaslišan, ne potrdil toženčeve izjave o razbremenitvi obveznosti. Pritožba nato povzema del izpovedbe te priče. Ta je res rekla, da je bilo bolj ugodno zavarovanje s hipoteko. Temu tudi pritožnica na splošno ne oporeka. Vendar pa opozarja tudi na to, da so bile s hipoteko zavarovane terjatve le po treh pogodbah. Pritožba napada tudi dokazno oceno izpovedbe V. P.. Navaja, da gre za glavnega dolžnika iz razmerja med tremi avalisti. Ta očitno ne želi, da bi izvorno njegove dolgove moral plačati toženec A. K.. Tudi sicer pa je izpovedba te priče problematična na več točkah. Zgovorno pa naj bi bilo tudi, da v fazi, ko je bil še stranka tega postopka, V. P. celo ni odgovoril na tožbo.

V sklepnem delu pritožbe se ta ukvarja še z vprašanjem ugovora zastaranja.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba načenja več vprašanj. Med drugim tudi nekatera takšna, ki se nanašajo na probleme, kjer sodišče ugovorom tožene stranke ni ugodilo (npr. ugovor zastaranja). Tisto, kar je za obravnavan pritožbeni postopek bistveno, pa sta dve vprašanji.

Prvo vprašanje je, ali je pooblastilo za izpolnitev bianco menice kot sredstvo zavarovanja prenehalo s sklenitvijo dveh pogodb o odstopu dolga in novem posojilnem razmerju (pogodbi, ki se nahajata v prilogah pod št. A18 in A19 tega pravdnega spisa) z dne 1. 12. 1998. Če je bilo tako, potem je namreč prenehalo tudi poroštvo. Gre za vprašanje volje pogodbenih strank, ki je v tem obsegu dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je o tem dejanskem vprašanju sklepalo na podlagi 6. člena obeh navedenih pogodb ter na podlagi zaslišanja toženca, A. K., V. P. in J. J..

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita (stran 13 do 17 izpodbijane sodbe) in notranje sklenjena. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazno gradivo takšno, da utemeljuje dejanski zaključek, kakršnega je sprejelo sodišče prve stopnje. Ob prenovitvi pravnega razmerja (katerega sestavni del je tudi odstop dolga po šestih pogodbah) so bila prenovljena tudi zavarovanja. Če sam 6. člen navedenih pogodb glede tega vprašanja še dopušča dve različni razlagi dejanske volje, pa preostali del dokaznega postopka z vso prepričljivostjo utemeljuje sklep, da je bila volja takšna, naj bodo terjatve odtlej zavarovane le še s hipoteko kot zadosti učinkovitim sredstvom zavarovanja. O tem ima sodba sodišča prve stopnje pregledne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje.

Ti razlogi pobijajo tudi pritožbeno tezo, da je bila hipoteka v obeh navedenih pogodbah omenjena le zaradi zemljiškoknjižnega postopka. Dikcija 6. člena sicer ni najbolj jasna, pa vendar kot precej verjetno omogoča razlago, da ostanejo obstoječa zavarovanja v veljavi na ta način, da zastavitelj dovoli poočitev spremembe dolžnika v zvezi s hipoteko. Če je ta razlaga le precej verjetna, ne pa tudi zanesljiva, pa je postala prepričljiva v luči izpovedb prej navedenih oseb. Vsi navedeni, razen A. K., so namreč izpovedovali v prid takšni razlagi, kot jo je kot prepričljivo sprejelo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje izpovedb V. P. in J. J. ni protispisno povzemalo, marveč jih je dokazno ocenilo. Tej dokazni oceni ne nasprotujejo niti povzetki, ki jih ponuja pritožba. J. J. je bil resda precej dvoumen v svoji izpovedbi (gre predvsem za tisti del, ki ga citira tudi sama pritožba), vendar pa je vsa ta dvoumnost odpadla, ko ga je sodišče soočilo z njegovo izpovedbo iz drugega pravdnega postopka (glej zapisnik o njegovi izpovedbi na list. št. 208 tega pravdnega spisa).

Neprepričljiv pa je tudi razlog, zaradi katerega naj bi bila priča V. P. nezanesljiva priča. Izpovedoval je namreč o okoliščinah odstopa dolga v zvezi z obsegom zavarovanja. Okoliščina, da je sam glavni dolžnik, mu ne more a priori pripisati pristranskega interesa, da bi s sredstvom zavarovanja ne bila zajeta še tretja oseba kot porok.

Pritožba opozarja tudi na okoliščino, da so bile s hipoteko zavarovane le terjatve po treh pogodbah. To je sicer res; a ta okoliščina bi utegnila kazati kvečjemu na napako volje (se pravi: da so to okoliščino stranke ob podpisu 1 .12 .1998 spregledale), ne pa na to, da je bila dejanska volja glede prenehanja pooblastila za izpolnitev bianco menic drugačna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Dejanske ugotovitve glede vprašanja prenehanja pooblastila za izpolnitev bianco menice ter s tem v zvezi za ugasnitev tovrstnega zavarovanja (torej tudi poroštva toženca) zato pritožbeno sodišče sprejema.

Vendar pa: to velja lahko le glede terjatev po tistih šestih pogodbah, ki so bile predmet odstopa po pogodbi o odstopu dolga in novem posojilnem razmerju (listina na prilogi A18 in na prilogi A19). Gre za terjatve po pogodbah: DA 933/96, DA 973/96, DA 594/97, DH 26/98, DH 30/98 in DH 98/98. Ni pa mogoče takšne volje a priori raztezovati tudi na terjatve po ostalih štirih pogodbah. Pritožba utemeljeno opozarja, da je glede tega vprašanja v sodbi sodišča prve stopnje v razlogih vrzel, zaradi katere sodbe v delu, ki se nanaša na znesek 295.263,81 EUR, ni mogoče preizkusiti. Na ta problem pritožba utemeljeno opozarja. Gre za pogodbe, po katerih je bila družba U. d.o.o. že izvorno dolžnik ter se glede njih (vsaj a priori) s pogodbama na listinah A18 in A19 ni moglo glede zavarovanja nič spremeniti. Do tega problema se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V navedenem obsegu je iz razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008 - ZPP) pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem se je pritožbeno sodišče oprlo na pooblastilo iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Tudi to vprašanje je namreč takšno, da mora biti predmet dvostopenjskega odločanja.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati morebitno utemeljenost zahtevka v tem obsegu. Iz razlogov, s katerimi je utemeljeno prenehanje pooblastila za izpolnitev menice glede šestih pogodb, namreč zahtevka ni mogoče utemeljiti tudi glede preostalih štirih pogodb. Drugače bi seveda bilo, če bi bila v dokaznem postopku ugotovljena takšna dejanska volja pogodbenikov.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Enako velja glede stroškov tega pritožbenega postopka, ki so pridržani za končno odločbo.