Jedro

Pogodbeno določilo izrecno določa, da gre tožniku odpravnina po 250. členu ZGD, torej v primerih in pod pogoji, kot so v navedeni zakonski določbi predvideni za člane uprave in predsednika v primeru odpoklica. Pri tem je nepomembno, ali je tožnik imel tak status.

Odpoklicanemu ne gre odpravnina le, če je odpoklican iz kakšnega razloga iz prvega odstavka 250. člena ZGD, v primeru odpoklica iz kateregakoli drugega razloga pa ima pravico do odpravnine - to pomeni tudi v primeru, ko naj bi bil razlog "objektiven", na primer ukinitev delovnega mesta.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek izreka) spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti revizijske stroške v znesku 223,61 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri C. d.d. kot vodja službe informatike. S sklepom direktorja družbe z dne 30.3.2001 je bil na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev razporejen v družbo E. d.d.. Sklep direktorja je bil na ugovor tožnika deloma spremenjen oziroma dopolnjen glede datuma prenehanja delovnega razmerja pri prvi družbi in glede delovnega mesta, na katerega je razporejen v drugi družbi. S sklepom z dne 11.5.2001 pa je direktor C. d.d. odločil o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ker noče delati na delovnem mestu pri drugem delodajalcu, na katerega je bil razporejen. Ugovor tožnika zoper ta sklep je Komisija za ugovore zavrnila.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika in sklepa o razporeditvi k drugemu delodajalcu z dne 30.3.2001 in 7.5.2001 spremenilo tako, da se tožnik razporedi na delo k drugemu delodajalcu z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, to je z dnem 30.9.2001, razveljavilo pa je sklepe o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.5.2001 in 11.6.2001. Ugotovilo je, da tožniku dne 17.7.2001 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri družbi C. d.d.. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku, denarnim zahtevkom za plačilo razlike plače za obdobje od avgusta 2001 do junija 2005 in tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi za primer izgube položaja vodje službe.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo odpravnine in reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da tožnik ni upravičen do zahtevka iz naslova reintegracije po datumu 30.9.2001, do katerega bi mu sicer moralo trajati delovno razmerje pri toženi stranki ob upoštevanju šestmesečnega odpovednega roka. Tožnik bi lahko uveljavil reintegracijo le do izteka odpovednega roka, sedaj pa je takšno uveljavljanje brezpredmetno, saj ima tožnik od 18.7.2001 dalje pokrit svoj delovno pravni status z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu. Glede odpravnine je ugotovilo, da je bila odpravnina določena le za primer neutemeljenega odpoklica, v tožnikovem primeru pa je bil ugotovljen utemeljen razlog - ukinitev službe - za prenehanje njegove funkcije. Ob tem se sklicuje tudi na stališče v razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 66/2004 z dne 12.10.2004. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevki tožnika zavrnjeni, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posebej pa tudi zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku je navedeno, da se spreminja prvostopna v 1. točki, v obrazložitvi pa je navedena sprememba odločitve glede odpravnine, ki je v prvostopni sodbi v 2. točki izreka. Glede odpravnine se izpodbijana sodba sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 66/2004 z dne 12.10.2004, ki pa je napačno. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 14.2.1997, zato je treba upoštevati določbo 250. člena Zakona o gospodarskih družbah, kakršna je veljala takrat in spremembe v letu 1998. Novela ZGD-F, ki je črtala vse določbe o odpravnini, se je uporabljala šele od 22.6.2001. Tožniku je zato šla odpravnina za vsako razrešitev, razen če bi temeljila na njegovi krivdi. Pritožbeno sodišče je povsem ignoriralo argumente prvostopnega sodišča in tožeče stranke in zmotno uporabilo določbe 250. člena ZGD ter 10. člen pogodbe o zaposlitvi. Ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek za reintegracijo je povezan za zahtevkom na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ne pa s sklepom o razporeditvi oziroma prehodu k drugemu delodajalcu. Na tak zahtevek ni imela vpliva odločitev o datumu, s katerim bi bil tožnik zakonito razporejen oziroma prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Tožnik po 30.9.2001 ni odklonil prehoda k drugemu delodajalcu, saj za to ni imel nobene možnosti, ker mu je že 17.7.2001 prenehalo delovno razmerje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pri odločanju o reviziji je treba upoštevati tudi naslednji okoliščini:Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič odločilo s sodbo Pd 197/2001-28 z dne 4.4.2002 in odločilo enako, sodišče druge stopnje pa je s sodbo Pdp 1011/2002-2 z dne 27.11.2003 tako odločitev potrdilo. Vendar je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 66/2004 z dne 12.10.2004 obe sodbi deloma razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je bila sprejeta izpodbijana pravnomočna sodba (sodišče prve stopnje je odločilo enako kot prvič tudi glede odpravnine in reintegracije). Tožena stranka v tožbi je bila C. d.d., tožnik pa naj bi bil razporejen v družbo E. d.d.. V letu 2003 pa je prišlo do statusnih sprememb s pripojitvijo C. d.d. k E. d.d., ki je v novem postopku tožena stranka.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima - čeprav skromno - obrazložitev, iz katere so razvidni razlogi o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Zato revizijskih navedb o domnevno nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče upoštevati.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je treba upoštevati, da je predmet revizijske presoje pravnomočna sodba, izdana v novem postopku, na podlagi ponovno (na novo) izvedenega dokaznega postopka. Na pravna stališča v prejšnjem postopku pa sodišča, tudi revizijsko, niso absolutno vezana. Na podlagi ponovljenega oziroma dopolnjenega dokaznega postopka se lahko izkaže tudi, da je bila (že) prva odločitev materialno pravno pravilna.

Odpravnina Stranki sta 22.1.1997 sklenili pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnik opravljal dela in naloge vodje službe informatike in AOP pri toženi stranki. V 10. točki te pogodbe je bilo določeno, da ima vodja službe informatike in AOP (torej tožnik) pravico do odpravnine po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD). Pogodbeno določilo je povsem jasno. Ne sklicuje se le na višino odpravnine po ZGD, temveč izrecno določa, da gre tožniku odpravnina po 250. členu, torej v primerih in pod pogoji kot so v navedeni zakonski določbi predvideni za člane uprave in predsednika v primeru odpoklica. Nepomembno je pri tem, ali je tožnik imel tak status. Stranki sta se dogovorili, da bo šla tožniku odpravnina po tej zakonski določbi. Iz pogodbene določbe ne izhaja, da bi bila pravica do odpravnine vezana na prenehanje delovnega razmerja. Torej gre tožniku odpravnina tudi v primeru, da je le razrešen z delovnega mesta vodje službe informatike in AOP.

ZGD v prvem odstavku 250. člena (v besedilu, kot je veljalo ob podpisu pogodbe o zaposlitvi) taksativno določa razloge za odpoklic. Gre za krivdne razloge oziroma razloge na strani člana uprave oziroma predsednika. V drugem odstavku 250. člena pa je predvidena tudi možnost odpoklica brez katerega od utemeljenih razlogov, navedenih v prvem odstavku. Odpoklicanemu ne gre odpravnina le, če je odpoklican iz kakšnega razloga iz prvega odstavka 250. člena ZGD, v primeru odpoklica iz kateregakoli drugega razloga pa ima pravico do odpravnine. To pomeni tudi v primeru, ko naj bi bil razlog "objektiven", na primer ukinitev delovnega mesta. Tudi v takem primeru gre za razlog, ki ni na strani odpoklicanega in ravno za tak primer je bila v zakonu predvidena njegova pravica do odpravnine. Gre za denarno odmeno v primerih, ko pride do (praviloma predčasnega) odpoklica iz razlogov, ki so bodisi na strani družbe, pa tudi v drugih primerih, ko razlogi niso na strani odpoklicanega.

Reintegracija Sodišče prve stopnje je odločilo o več tožbenih zahtevkih, ki so izhajali iz dveh - med seboj sicer povezanih - spornih razmerij.

Najprej je šlo za prerazporeditev k drugemu delodajalcu in posledično prenehanje delovnega razmerja pri prvotnem delodajalcu (ki je zaradi statusnih sprememb sedaj isti). V tem delu ni bila sporna razporeditev sama, in posledično tudi prenehanje delovnega razmerja pri prvotnem delodajalcu ne. Sporen je bil le datum prerazporeditve. O tem je pravnomočno odločeno (30.9.2001) in ni predmet revizijske presoje. Kar je pri tem pomembno je to, da v zvezi s tem delom zahtevka tožnik tudi ni postavljal nobenega reintegracijskega zahtevka. Ker se je strinjal s prevzemom k družbi E. d.d. in posledično prenehanjem delovnega razmerja pri C. d.d., je razumljivo, da ni uveljavljal reintegracije k slednjemu.

Do zapleta - h kateremu sta prispevali obe stranki - je prišlo zaradi različnega stališča o tem, kdaj je dolžan tožnik nastopiti delo pri drugem delodajalcu. Po stališču tožene stranke je bilo to z dokončnostjo sklepa o prerazporeditvi, po stališču tožnika pa po izteku v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega odpovednega roka. Toda o tem je bilo odločeno šele v sodnem postopku. Tožnik je vztrajal, da je do izteka odpovednega roka še vedno v delovnem razmerju pri C. d.d., in ta delodajalec je tudi izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi odklonitve razporeditve k drugemu delodajalcu. Tožniku delovno razmerje torej ni prenehalo zaradi razporeditve k drugemu delodajalcu, temveč na podlagi novega sklepa, ki pa je bil pravnomočno razveljavljen ob ugotovitvi, da na njegovi podlagi tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati. Revizije tudi v tem delu tožena stranka ni (ponovno) vložila.

Glede na pravnomočno odločitev je sicer ostal v veljavi tudi sklep o razporeditvi tožnika k drugemu delodajalcu s 30.9.2001. Takrat, ko je vlagal tožbo, bi tožnik zahtevek za "reintegracijo" (pravzaprav zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi) lahko postavil tudi zoper novega delodajalca - to pa je sedaj (že od leta 2003) itak tožena stranka. Toda do prehoda tožnika k novemu delodajalcu dejansko ni prišlo, temveč je tožena stranka štela tožnikov ugovor glede datuma prehoda za odklonitev le-tega in mu je iz tega razloga odpovedala delovno razmerje. To pa pomeni, da tožnik lahko uveljavlja reintegracijo na podlagi odločitve o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja za ves čas in ne le do 30.9.2001. Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne v celoti in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Taka odločitev pomeni, da ostane v veljavi tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka (točka 7 izreka prvostopne sodbe). Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove revizijske stroške, in sicer odvetniške stroške za revizijo skupaj z davkom na dodano vrednost in stroške za plačano takso. Stroški so odmerjeni v skladu z zahtevkom in z veljavno odvetniško tarifo: 5. točka v zvezi s točko 1.c tarifne številke 15 ter 11. in 13. členom odvetniške tarife.