Jedro

Pogoji za eventualno kumulacijo iz 2. odstavka 188. člena ZPP so v primerjavi z navadno kumulacijo strožji, ker morajo biti tožbeni zahtevki v medsebojni zvezi. Vendar ta zakonska zahteva ne pomeni bistveno enakega dejanskega stanja in istega cilja zahtevkov. Prav za eventualno kumulacijo zahtevkov je značilno, da gre pri njih za različno dejansko in pravno podlago (na primer: ničnost, podrejeno razveljavitev, podrejeno razveza iste pogodbe).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju o spremenjeni tožbi odločilo tako, da je zavrnilo primarni izpraznitveni zahtevek proti vsem štirim tožencem. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in prvotožencu (v nadaljevanju toženec), ki je bil v času vložitve tožbe imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, odpovedalo stanovanjsko razmerje in mu naložilo, da mora sporno stanovanje izprazniti in ga prostega izročiti tožeči stranki, ki pa mu mora preskrbeti najpotrebnejše prostore. Podrejeni tožbeni zahtevek proti ostalim tožencem je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo in pritožbo stranske intervenientke na njegovi strani zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je glede na spremenjeno stanovanjsko zakonodajo tožečo stranko zavezalo, da mora tožencu namesto najpotrebnejših prostorov preskrbeti ustrezno najemno stanovanje.

Toženec in stranska intervenientka na njegovi strani v revizijah proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svoji reviziji uveljavlja, da niso razmejeni razlogi, ki se nanašajo na eno in na drugo pritožbo. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ker niso bili izpolnjeni pogoji za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na toženčevo opozorilo v pritožbi, da je bil postopek proti ostalim tožencem po nepotrebnem in napačno voden.

Pobotni ugovor je bil utemeljen in upravičen, sodišče druge stopnje pa je očitno pozabilo na razloge svojega prvega razveljavitvenega sklepa in takratna napotila za ugotavljanje obsega in vrednosti vlaganj v stanovanje. Ta vlaganja so nesporna, po mnenju izvedencev so bila nujna, obstoj terjatve je potrdila priča Š., priča R. pa je nezanesljiva. Ni jasno, od kod sodišču druge stopnje zaključek, da naj ne bi šlo za neodložljivo delo, ko pa to sploh ni bilo ugotavljano. Toženec meni, da je tožeča stranka ob smiselni uporabi 57. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju ZSR) z nadaljnjimi konkludentnimi dejanji akceptirala razloge, zaradi katerih ni prišlo do takojšnjega plačila stanarine. Tožeča stranka pa je s toženčevimi vlaganji tudi neupravičeno obogatena. Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča druge stopnje, da sodi odpoved stanovanjskega razmerja v okvir rednega in običajnega upravljanja, da je torej tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu.

Tudi stranska intervenientka v svoji reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tudi tožbenega zahtevka za odpoved stanovanjskega razmerja, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju te revizije je primarnega pomena relativna procesna kršitev drugega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), kar je uveljavljala že v pritožbi. Kumulirajo se lahko le tožbeni zahtevki, ki so v medsebojni zvezi, kar pomeni, da mora iti za zahtevka iz bistveno enakega dejanskega stanja in da morata imeti isti cilj. V tej zadevi pa gre za dvoje čisto različnih dejanskih stanov, za neuporabo stanovanja in za neplačilo stanarine. Ker gre za naknadno kumulacijo, je treba upoštevati tudi pravila iz 190. člena ZPP o spremembi tožbe. Pri tem je pomembno vprašanje, kaj je s staro tožbo. Ker sta se spremenila istovetnost zahtevka in tožbeni predlog, je namesto prvotnega vstopil nov zahtevek. Sodišče bi moralo razčistiti, kaj je s prvotnim zahtevkom. Stranska intervenientka meni, da ga je šteti za umaknjenega. Sodišče bi moralo odločiti o prvotno postavljenem zahtevku, torej o odpovedi stanovanjskega razmerja, ker je prav ta zahtevek bistven. Pomembno je stanje ob uveljavitvi novega Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I do 1/2000; v nadaljevanju SZ). Oba zahtevka, tako kot sta postavljena, se izključujeta. Če bi bil zavrnjen zahtevek za odpoved stanovanjskega razmerja, potem obravnava kasnejšega zahtevka v zvezi z neuporabo stanovanja odpade, namesto njega pa vstopi pravica do odkupa stanovanja. O tem že teče pravda, ki pa je zaradi te pravde prekinjena. Podrejeni zahtevek je torej nov zahtevek, ki ob uveljavitvi zaradi plačila po vložitvi tožbe ni bil utemeljen. V zvezi s temi izvajanji stranska intervenientka uveljavlja tudi procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker meni, da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Glede pobotnega ugovora trdi, da ga je toženec uveljavljal že v izvršilnem postopku zaradi izterjave stanarine, pa tudi v tej pravdi v vlogah in poravnalnih ponudbah. Vlaganja v električno napeljavo presegajo dolžno stanarino, izkazana pa so z mnenjem izvedenca. Stranska intervenientka omenja še svoje težave pri dokazovanju pobotnega ugovora zaradi razveze zakonske zveze tožencev, svoje odselitve zaradi nevzdržnih razmer, omenja kolizijo interesov obeh tožencev, utemeljuje svoj interes zaradi odprte pravde za odkup stanovanja in vztraja pri svojem stališču, da naj bi tožeča stranka odpustila krivdni razlog za odpoved stanovanjskega razmerja, saj tožencu sedaj plačuje visoko najemnino, česar ne bi, če bi bil odpovedni razlog utemeljen. Morda želi tožeča stranka skupaj s tožencem izigrati stransko intervenientko. Ni torej dovolj razlogov o uveljavljanem pobotnem ugovoru in ni utemeljenih razlogov o kumulaciji zahtevkov, zaradi česar je prišlo do uveljavljane procesne kršitve. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Zmotno je sklicevanje na 336. in 337. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj se te določbe v tej pravdni zadevi ne morejo uporabiti, ker ne gre za klasičen pobot. V takem sporu se pobot obravnava le kot ekskulpacija odpovednega razloga v skladu s tedaj veljavno stanovanjsko zakonodajo. Taka je bila tudi sodna praksa.

Obe reviziji sta bili vročeni tožeči strani, ki nanji ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do tistih procesnih kršitev, ki jih uveljavljata obe reviziji, niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Razlogi sodbe druge stopnje so jasni in zadostni, saj odgovarjajo na vse pritožbeno očitane procesne kršitve. Odgovor na nekatere od njih je skupen, ker sta jih uveljavljali obe pravdni stranki. Tudi pri odgovoru na druge pritožbene očitke sodišču druge stopnje ni bilo treba posebej označiti, katera stranka jih je uveljavljala, saj je vsaka stranka dobro poznala vsebino svoje pritožbe. Na pravno nerelevantne očitke sodišču druge stopnje ni bilo treba odgovarjati (prvi odstavek 375. člena ZPP). Med take očitke spada še v toženčevi reviziji ponovljeni očitek o nepotrebnem in napačnem postopku proti ostalim tožencem. Oba tožbena zahtevka proti tem tožencem je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato niti ni jasno, kaj je želel in še želi doseči prvi toženec s takimi pritožbenimi in revizijskimi trditvami. Napotila iz prvega razveljavitvenega sklepa je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo in je raziskovalo tudi, ali je toženec vlagal sredstva v sporno stanovanje, v kakšnih okoliščinah in ali so izpolnjeni pogoji za upoštevanje teh vlaganj v obliki pobotnega ugovora. Dejanske ugotovitve sodišč prve stopnje je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo, med drugim pa tudi zaključek, da ni šlo za neodložljiva dela. O tem sodba prve stopnje vsebuje razloge na koncu sedme strani. Zato je neutemeljen očitek sodišču druge stopnje, da v razlogih sodbe prve stopnje ni bilo podlage za ugotovitev, za kakšna dela je šlo. Toženčeva revizijska trditev o nespornosti teh vlaganj je zmotna, saj jih tožeča stranka ni priznavala, sodišče pa je že na podlagi toženčevih izjav ugotovilo, da zatrjevanih vlaganj v obnovo električne napeljave toženec tožeči stranki ni niti notificiral, pred vložitvijo tožbe pa jih tudi ni uveljavljal v pobot s terjatvijo tožeče stranke za plačilo stanarine. Priča Š. o teh delih ni vedela nič povedati, pač pa o stroških pleskanja stanovanja, kar je tožeča stranka upoštevala pri toženčevemu dolgu iz prejšnjega obdobja. Revizijsko sklicevanje na izpoved te priče in zatrjevanje o neverodostojnosti priče R. skuša izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč v zvezi z zatrjevano delno obnovo električne napeljeve in okoliščinami, ki so pomembne za uveljavljanje pobotnega ugovora, vendar tega glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati.

Obe reviziji neutemeljeno vztrajata pri svojih pritožbenih očitkih, da je prišlo do relativne kršitve postopka z dovolitvijo spremembe tožbe v povezavi z naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Na te pritožbene očitke je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Stranska intervenientka v svoji reviziji zatrjevane procesne kršitve še obširneje utemeljuje. Te trditve je revizijsko sodišče natančneje povzelo v razlogih te odločbe in v zvezi z njimi ugotavlja, da revidentka skuša s svojim stališčem o umiku prvotne tožbe in naknadnim, vendar podrejenim uveljavljanjem enakega tožbenega zahtevka doseči zavrnitev tudi tega tožbenega zahtevka, ker je toženec dolžno stanarino kmalu po vložitvi prvotne tožbe plačal. Po presoji revizijskega sodišča pa je stališče revidentke o umiku prvotnega tožbenega zahtevka napačno. Tožeča stranka je 09.10.1991 (torej pred uveljavitvijo SZ) vložila tožbo zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja iz razloga neplačevanja stanarine. V teku pravde je prišlo do spremenjenih razmer na strani tožene stranke, do odselitve toženke in obeh otrok, do razveze zakonske zveze obeh tožencev in do oddaje celega stanovanja v podnajem oziroma do njegove neuporabe. Zato je tožeča stranka z vlogo z dne 24.02.1997 spremenila tožbo, pri tem pa jasno navedla, da novi izpraznitveni zahtevek uveljavlja poleg že uveljavljanega tožbenega zahtevka (listna številka 149 spisa). O umiku prvotnega tožbenega zahtevka za odpoved stanovanjskega razmerja zato ni mogoče govoriti, in to ne glede na dejstvo, da je tožeča stranka opredelila, da izpraznitveni zahtevek uveljavlja kot glavni, odpovedni pa kot podrejeni zahtevek. Tudi po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje z dovolitvijo take spremembe tožbe pravilno uporabilo kriterij smotrnosti iz drugega odstavka 190. člena ZPP. Ta kriterij ni vezan na vprašanje utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka (sodišče prve stopnje je glavni tožbeni zahtevek zavrnilo), pač pa na dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. V tej zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali toženec upravičeno uporablja stanovanje, razlogi za spornost uporabe stanovanja so bili različni, tožeča stranka je želela obravnavo vseh razlogov in je zato spremenila tožbo. Ocena sodišča prve stopnje o smotrnosti dovolitve take spremembe tožbe zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama je bila zato pravilna.

V povezavi z zatrjevano kršitvijo pravil o spremembi tožbe stranska intervenientka uveljavlja tudi kršitev drugega odstavka 188. člena ZPP. Po tej zakonski določbi tožnik lahko uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, z eno tožbo tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Kumulacija zahtevkov je v dispoziciji tožeče stranke. Omejena je le s tistimi predpostavkami, ki jih določa zakon. Pri eventualni kumulaciji poleg medsebojne zveze zahtevkov zakon v tretjem odstavku istega člena zahteva le isto stvarno pristojnost in isto vrsto postopka za vse uveljavljane zahtevke.

Revizija zmotno opredeljuje, da medsebojna zveza več tožbenih zahtevkov po drugem odstavku 188. člena ZPP pomeni samo bistveno enako dejansko stanje in isti cilj. Take absolutne zahteve ni niti v prvem odstavku 188. člena ZPP pri navadni kumulaciji tožbenih zahtevkov, saj je ob enakih predpostavkah kot pri eventualni kumulaciji mogoče tudi pri navadni kumulaciji uveljavljati proti enemu tožencu več zahtevkov z različno dejansko in pravo podlago (na primer plačilo kupnine in plačilo odškodnine). Zakonska zahteva za eventualno kumulacijo je v primerjavi z navadno sicer strožja, ker morajo biti zahtevki v medsebojni zvezi, vendar ta zahteva ne pomeni tega, kar želi uveljaviti revizija. Prav za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov je značilno, da gre pri njih za različno dejansko in pravno podlago (na primer: ničnost, podrejeno razveljavitev, podrejeno razveza iste pogodbe). Medsebojna zveza v tej pravdni zadevi eventualno uveljavljanih tožbenih zahtevkov je izkazana, saj se tako glavni zahtevek za izpraznitev stanovanja kot podrejeni zahtevek za odpoved stanovanjskega razmerja nanašata na isto stanovanje in toženčevo upravičenost njegove uporabe, čeprav so dejanski in pravni razlogi vsakega od zahtevkov različni.

Revizijska trditev stranske intervenientke, da je toženec že pred pravdo uveljavljal pobotni ugovor, in sicer v izvršilnem postopku zaradi izterjave dolžne stanarine, je glede na že omenjeno prepoved iz tretjega odstavka 385. člena ZPP nedovoljena revizijska novota. Res pa je, da je toženec v sami pravdi večkrat uveljavljal v pobot svoje nasprotne terjatve, vendar iz različnih naslovov. Za stroške pleskanja stanovanja je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožeča stranka upoštevala pri dolžni stanarini do meseca aprila 1991, stroške za zatrjevano delno obnovo električne napeljave pa je proti koncu pravde začela uveljavljati stranska intervenientka, takrat še kot drugotoženka, nato pa še toženec, vendar oba neopredeljeno. Pravno pomembna okoliščina v zvezi s to terjatvijo tožene stranke je, da toženec te terjatve tožeči stranki ni nikoli notificiral in je pred vložitvijo tožbe tudi ni ugovarjal v pobot. Stranska intervenientka ima sicer prav, ko trdi, da se je po prejšnji stanovanjski zakonodaji tudi v takih stanovanjskih sporih lahko uveljavljal pobotni ugovor imetnika stanovanjske pravice za določena vložena sredstva v stanovanje, in sicer v smislu ekskulpacije krivdnega odpovednega razloga. Vendar pa v takih primerih ni moglo iti za procesno pobotanje, ker pač ni šlo za istovrstni terjatvi. To, kar so toženi imetniki stanovanjske pravice skušali doseči in kar je skušal doseči tudi toženec v tej pravdi, je bilo tako imenovano predpravdno pobotanje. Ali povedano malo drugače: v pravdi zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja se je lahko ugotavljala okoliščina, ali je že pred vložitvijo tožbe prišlo do pobota dolžne stanarine z nasprotno terjatvijo imetnika stanovanjske pravice. Če je do tega prišlo, potem odpoved stanovanjskega razmerja zaradi neplačila stanarine ni bila utemeljena, ker je terjatev s pobotom prenehala. Če pa do tega ni prišlo, niti kasnejše plačilo dolžne stanarine, niti prvič v pravdi uveljavljani pobotni ugovor nista bila utemeljena. Kadar je sodišče ugotavljalo, ali je prišlo do predpravdnega pobotanja, je pri odločanju o tem vprašanju uporabilo ZOR. ZSR iz leta 1982 v primerjavi z ZSR iz leta 1974 o tem vprašanju ni imel več specialnih določb, saj je v vmesnem času pričel veljati ZOR. Zato je zmotno stališče stranske intervenientke, da sodišči pri vprašanju pobotanja ne bi smeli uporabiti ZOR. Pobot ne nastane sam po sebi, zanj je potrebno aktivno ravnanje dolžnika. Da doseže pobot, mora dolžnik podati vsaj izjavo o pobotu v skladu s 337. členom ZOR. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec tega ni storil. Že ta ugotovitev je zadoščala za zaključek o neutemljenosti toženčevega v teku te pravde prvič uveljavljanega pobotnega ugovora. Raziskovanje okoliščin iz tretjega odstavka 53. člena ZSR o potrebnosti in nujnosti popravil zato niti ni bilo potrebno, kot pravilno omenja tudi sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je toženec dolžno stanarino po svojih navedbah v odgovoru na tožbo plačal 23.10.1991, kar je bilo po podatkih spisa že po prejemu drugopisa tožbe. S tem plačilom je denarna terjatev tožeče stranke prenehala. Zato kasneje uveljavljani pobot tudi iz tega razloga ni bil več mogoč. Povedano je že bilo, da se v pravdi zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja zaradi neplačila stanarine po ustaljeni sodni praksi niso upoštevala plačila po vloženi tožbi, posledično pa tudi ne v taki pravdi prvič podane izjave o pobotu.

Obe reviziji neutemeljeno vztrajata pri stališču, da naj bi tožeča stranka kasneje tožencu s konkludentnim ravnanjem odpustila krivdni razlog neplačila stanarine. Na to trditev je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Dejstvo, da naj bi sedaj tožeča stranka uporabljala stanovanje, ne pomeni odpusta krivdnega razloga, in to ne glede na okoliščino, s kom je sklenila podnajemno pogodbo in komu plačuje podnajemnino. Ravnanje tožeče stranke kaže prav v nasprotno smer, saj je svoj primarni tožbeni zahtevek za izpraznitev stanovanja utemeljevala prav z oddajo stanovanja v podnajem. Toženčevo nekonkretizirano sklicevanje na smiselno uporabo 57. člena ZSR je neutemeljeno, saj okoliščine iz te zakonske določbe v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje niso bile zatrjevane.

Toženčevo vztrajanje pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke ni utemeljeno. Tudi na ta ugovor sta obe sodišči pravilno odgovorili. Z uveljavitvijo Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91-I) je premoženje tožeče stranke po prvem odstavku 65. člena res postalo lastnina države kot njenega ustanovitelja, vendar je po tretjem odstavku istega člena ostalo v upravljanju tožeče stranke, kar velja tudi za sporno stanovanje kot premoženje njenega stanovanjskega sklada. Tožeča stranka je zato kot upravljalec tega premoženja lahko izterjevala stanarino in posledično tudi sodno odpovedala stanovanjsko razmerje zaradi neplačila stanarine. Oddaja v najem in odpoved najema po ustaljeni sodni praksi spadata v posle rednega upravljanja premoženja, prav redno upravljanje pa je bilo kljub spremembi lastništva pridržano tožeči stranki. V toženčevi reviziji navržena trditev o obogatitvi tožeče stranke ni pravno upoštevna, ker je bilo vprašanje povrnitve vlaganj imetnikov stanovanjske pravice v stanovanja družbene lastnine specialno urejeno v ZSR, toženec pa po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni ravnal v skladu z zakonsko zahtevanimi pogoji.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč toženec ni plačal stanarine v obdobju od maja 1991 do najmanj julija 1991, torej tri zaporedne mesece. Tega ni storil niti po prejemu opomina v naknadno postavljenem roku, pač pa šele po prejemu tožbe. Te dejanske okoliščine pomenijo izpolnjevanje pogojev za odpoved stanovanjskega razmerja iz druge alinee prvega odstavka 56. člena ZSR. Trditve stranske intervenientke o napačni uporabi materilnega prava zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja so neutemeljene. Povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč in njuna presoja o neutemeljenosti toženčevih ugovorov so narekovali tako materialnopravno odločitev, da se ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku in da se tudi zavrneta pritožbi toženca in stranske intervenientke.

Na ostale trditve obeh revidentov revizijsko sodišče ni posebej odgovarjalo, ker za to pravdno zadevo niso pravno pomembne. Obe reviziji je iz navedenih razlogov in na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo, z njima pa tudi priglašene revizijske stroške.