Jedro

Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave RS, uresničil v 45. členu ZDR-1, konkretiziral pa v določilih ZVZD-1. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (179. člen ZDR-1). Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se glede na delovnopravno zakonodajo tako ne more v celoti izogniti izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi skladno s 171. členom OZ. Ugovor soprispevka k nastali škodi mora temeljiti na ustreznih trditvah. Prva toženka na tožbo ni odgovorila in tako ni podala ne ugovora soprispevka ne trditev, ki bi ga utemeljevale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 22.847,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2023 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je prva toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 603,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je zavezanka za plačilo sodne takse prva toženka.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških) se pritožuje prva toženka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, in s splošno znanimi dejstvi. Trdi, da iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Nemčijo, kjer mu je delo odrejal vodja gradbišča A. A., direktor družbe B. d. o. o., ki je imela s prvo toženko sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere se je prva toženka zavezala, da bo tej družbi zagotovila določeno število strokovno usposobljenih delavcev. Prva toženka je to svojo obveznost izpolnila, od takrat naprej pa je obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu prevzela družba B. d. o. o., kot njihov dejanski delodajalec. To je izpostavil tožnik v tožbi. Zato prva toženka ni bila dolžna zagotoviti varnosti in zdravja delavcev pri delu. Prva toženka namreč na samem gradbišču, na katerem je prišlo do nezgode, sploh ni bila prisotna in ni organizirala delovnega procesa, zato za škodo ne more odgovarjati. Iz tožbenih navedb in predloženih dokazov ne izhajajo predpostavke odškodninske odgovornosti. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe 171. člena OZ in ni ugotovilo soprispevka tožnika k nastali škodi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik pri delu malomaren in ni postopal na način, da bi se nastanku škodnega dogodka izognil. Tožnik bi si lahko našel drugo pot do skladišča in bi se jarku izognil, prav tako bi moral biti pri prehajanju iz enega v drugo skladišče bolj previden in pazljiv. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri določanju višine tožbenega zahtevka, saj je tožniku presodilo previsoko odškodnino glede na ustaljeno sodno prakso za tovrstne poškodbe. Dodaja še, da so dejstva, ki jih navaja tožnik glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar je pogoj za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Tožnik v tožbi ni navedel, kot zmotno navaja pritožba, da je družba B. d. o. o. kot tožnikov dejanski delodajalec prevzela obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter da prva toženka na gradbišču, na katerem je prišlo do nezgode, ni bila prisotna in ni organizirala delovnega procesa. Tožnik je namreč v tožbi jasno navedel, da mu prva toženka kot delodajalec ni zagotovila varnega delovnega okolja, konkretno zavarovanega prehoda preko kanala (v katerega je tožnik padel in se pri tem poškodoval), ali pa varnega dostopa drugje; kot tudi, da pred tožnikovo napotitvijo v tujino ni preverila, ali bo naročnik na gradbišču zagotovil varne delovne razmere. Tožnik prvi toženki očita, da je opustila svojo zakonsko obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ki jo ima kot delodajalec (na podlagi določb 45. člena Zakona o delovnih razmerjih1 in določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu2).

6. Ker se zaradi pasivnosti prve toženke, ki na tožbo ni odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka ravnala protipravno, ker ni poskrbela za zagotovitev varnega delovnega okolja, kar je imelo za posledico tožniku nastalo škodo, katere povračilo terja v tem postopku. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka odgovorna za tožniku nastalo škodo, je tako pravilen.

7. Ne glede na navedeno, pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe o t. i. dejanskem delodajalcu - družbi B. d. o. o. še dodaja, da se prva toženka (s katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi) svoje odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala pri delu, ne more razbremeniti s sklicevanjem na odgovornost dejanskega delodajalca (s katerim je prva toženka sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju), ki naj bi odrejal in organiziral delo na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo in se poškodoval. Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave RS, uresničil v 45. členu ZDR-1, konkretiziral pa v določilih ZVZD-1. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (179. člen ZDR-1). Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se glede na delovnopravno zakonodajo tako ne more v celoti izogniti izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22).

8. Pritožbene navedbe, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi, so nekonkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Pritožba ne navede, katera konkretna dejstva so v nasprotju s katerimi konkretnimi dokazi.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi skladno s 171. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ugovor soprispevka k nastali škodi mora temeljiti na ustreznih trditvah. Prva toženka na tožbo ni odgovorila in tako ni podala ne ugovora soprispevka ne trditev, ki bi ga utemeljevale. V pritožbi uveljavljan soprispevek je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz tožbenih trditev pa tudi sicer nikakor ne izhaja, kot zmotno navaja pritožba, da je bil tožnik pri delu malomaren, ker bi si lahko našel drugo pot do skladišča in se jarku izognil, ter da bi moral biti pri prehajanju v drugo skladišče bolj previden in pazljiv. Prav nasprotno. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da do materiala, ki so ga delavci potrebovali za delo, ni bilo mogoče dostopati drugače, kot s preskakovanjem nezavarovanega kanala.

10. Nadalje so nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo previsoko odškodnino glede na sodno prakso za tovrstne poškodbe. Pritožba ne navede nobene sodne prakse. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dosojena odškodnina skladna s sodno prakso za tovrstne poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, oziroma je celo nižja, kot je razvidno iz sodb, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje.

11. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s splošno znanimi dejstvi glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin. Za splošno znana dejstva namreč velja standard širše notornosti. Dejstvo mora biti znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje.3 Dejstva o trajanju in intenziteti bolečin, ki se razlikujejo tako glede na poškodbe kot posameznega oškodovanca, tako niso splošno znana dejstva.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 559,98 EUR, ki mu jih je prva toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 ZDR-1 - Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 2 ZVZD-1 - Ur. l. RS, št. 43/2011. 3 Prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 374.