Jedro

Dolžnik mora okoliščine, ki se podlaga za določitev preizkusnega obdobja, navesti v predlogu za odpust obveznosti. Če jih ne navede, jih sodišče, ko odloča o dolžini preizkusnega obdobja, ne more upoštevati, zato mu tudi ni mogoče očitati, da je zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti (1. točka izreka) in dolžniku določilo preizkusno obdobje štirih let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da se to izteče dne 7. 1. 2018. Dolžnik se je pritožil zoper trajanje preizkusne dobe in predlagal, da se mu za eno leto zmanjša. Pritožba ni utemeljena.

Preizkusno obdobje (od dveh do pet let) določi sodišče ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (4. odstavek 400. člena ZFPPIPP). Okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja, mora dolžnik opisati v predlogu za odpust obveznosti in mu priložiti dokaze o obstoju teh okoliščin (3. odstavek 398. člena ZFPPIPP). Če jih v predlogu ne navede, jih sodišče, ki odloča o dolžini preizkusnega obdobja, ne more upoštevati; posledično pa sodišču ni mogoče očitati, da je določilo preizkusno obdobje na podlagi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dolžnik v predlogu za odpust obveznosti ni navedel okoliščin, na katere se sklicuje v pritožbi, nanašajo pa se na njegove družinske razmere (da s partnerko načrtujeta v bližnji prihodnosti otroka). V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do odločitve sodišča prve stopnje o začetku postopka odpusta obveznosti (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker pritožnik ni izkazal, da v pritožbi zatrjevanih dejstev o nameri starševstva ni imel možnosti zatrjevati že v predlogu za odpust obveznosti, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Pritožbene trditve, da dolžnik plačuje za dodatno zdravstveno zavarovanje 30 EUR, banki pa 20 EUR za vodenje računa in obresti limita pa so nepomembne, ker navedeni stroški ne vplivajo na dolžino preizkusne dobe do odpusta obveznosti.

S tem pa se izkaže, da pritožnik ni uspel uveljaviti zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (smiselno drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (smiselno 2. točka 365. člena ZPP).