Jedro

V skladu s 6. členom zakonov o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožnik ob odhodu v tujino ni imel zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ga je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča. Da ga Republika Slovenija šteje za svojega davčnega rezidenta, pa je bil tožnik seznanjen tudi z odločbami o odmeri dohodnine oziroma informativnimi izračuni, ki so bili podlaga za vračilo akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Iz obrazložitve sledi, da Slovenija z Zambijo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja in se zato davčno rezidenstvo presoja izključno na podlagi določb 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1 oziroma ZDoh-2). Na tej pravni podlagi pa je tožnika šteti za davčnega rezidenta Slovenije, ker je vse od leta 2005, ko davčni organ skladno zakonom presoja njegov status za davčne namene, v Sloveniji obdržal stalno prebivališče (na naslovu A. v B., od dne 23. 11. 2012 pa na naslovu C. v B.) in ekonomske interese.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-57/2013-2 z dne 22. 5. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je imel tožnik do leta 2012 v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Za obdobje od leta 2012 pa sam potrdi, da je bil za davčne namene rezident Slovenije. Ker je za to, da se osebo šteje za davčnega rezidenta Slovenije, dovolj, da je izpolnjen že eden izmed predpisanih pogojev iz določbe 6. člena ZDoh-2, ob izpolnjenosti pogoja iz 1. točke tega člena (prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji), ni dvoma v pravilnost odločitve. Vprašanje, ali tožnik izpolnjuje tudi kateregakoli izmed ostalih pogojev, zato ne more vplivati na odločitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom na odpravo izpodbijane odločbe in podrejeno na odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek in odločanje ter na povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Sporno v zadevi je, ali se tožnik lahko šteje za rezidenta za davčne namene zgolj iz razloga, ker ob odhodu ni odjavil stalnega prebivališča. Tožnik vztraja, da v Republiki Sloveniji po odhodu v tujino leta 1977 de facto ni imel ne stalnega prebivališča in ne ekonomskih interesov. Odjava stalnega prebivališča v tistem času ni bila predpisana oziroma urejena. Zakonodaja takrat tudi ni določala obdavčitve svetovnega dohodka. Tožnik je šele na podlagi zahtevka davčnega organa v letu 2012 ugotovil, da ga Slovenija šteje za rezidenta zgolj na podlagi neodjavljenega stalnega prebivališča. Ob spremembi zakonodaje je bil tožnik star 70 let in je že 28 let živel v Zambiji. Ob poznavanju zakonodaje, kakršna je bila ob odhodu iz države, je tožnik vsako leto napovedal dohodke z virom v Sloveniji. O spremembi zakona o obdavčitvi in zakona o prijavi prebivališča pa ni bil obveščen. Ne strinja se tudi z razlogi, s katerimi so v izpodbijani odločbi ugotovljene druge rezidenčne (ekonomske) vezi s Slovenijo in navaja Zambijo kot državo, v kateri je bil njegov stalni dom in kjer je bilo središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov. V zvezi s 1. točko 6. člena ZDoh-2, na kateri je izpodbijana odločba utemeljena, pa tožnik poudarja, da vprašanje stalnega prebivališča ni vezano na odločbo državnega organa o odjavi, temveč je dejansko vprašanje, ki se lahko dokazuje z vsemi pravno dopustnimi dokazi in ne le z odločbo o odjavi stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna s 6. členom ZDoh-1 oziroma ZDoh-2. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se nanje sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in jih ne ponavlja.

V skladu s 6. členom Zakonov o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da je imel tožnik od 1. 1. 2005 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pa v zadevi ni sporno.

Tožbeno stališče, da je po navedeni točki za odločitev relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožeča stranka ob odhodu v tujino ni imela zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj jo je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča. Da ga Republika Slovenija šteje za svojega davčnega rezidenta, pa je bil, kot neprerekano ugotavlja že davčni organ prve stopnje, tožnik seznanjen z odločbami o odmeri dohodnine oziroma z informativnimi izračuni, ki so bili podlaga za vračilo akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker o pravno relevantnih dejstvih med strankama ni spora, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.