Jedro

Ker se pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke iz kazenskega spisa v tem pravdnem spisu ne nahaja, sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanj sklicuje. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do razlik med izpovedmi strank in prič, ki so bile zaslišane v obeh postopkih in so izpovedale o več odločilnih dejstvih, oziroma sodišče dokaza z branjem izpovedi v kazenskem spisu sploh ni izvedlo. Preveč splošna formulacija dokaznega sklepa in odsotnost kopij listin iz kazenskega spisa onemogoča preizkus sodbe. Tudi ni jasno, katere druge, morebiti odločilne dokaze iz kazenskega spisa je sodišče upoštevalo ter kakšna je njihova vsebina.

Po materialnem pravu tožniku pripada le odškodnina za škodo, ki jo je utrpel zaradi obravnavanega poslabšanja zdravstvenega stanja, ne pa tudi za škodo, ki jo je pred tem utrpel zaradi hujše predhodne poškodbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 4. 5. 2021. Njegov zahtevek temelji na trditvah, da ga je toženec porinil, da je padel po tleh in si pri padcu poškodoval levo koleno. Zahteva odškodnino v višini 2.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000 EUR za strah, 1.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500 EUR zaradi groženj in žalitve časti, oziroma skupaj odškodnino v znesku 4.500 EUR. Zaradi istega življenjskega dogodka je bil pri Okrajnem sodišču v Črnomlju pod opr. št. II K 000/2022 v teku tudi kazenski postopek zoper toženca, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bil pravnomočno zaključen.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 1.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2022 dalje do plačila (I. tč. izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je o stroških postopka (III in IV. tč. izreka).

3.Toženec v pritožbi izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP2 ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza s pregledom in branjem listin kazenskega spisa II K 000/2022, da ni upoštevalo izjav prič v kazenskem postopku in da se ni opredelilo do razlik med izpovedmi zaslišanih v tem pravdnem postopku in v kazenskem postopku. Nadalje navaja, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Toženec ni poškodoval tožnika, ni ravnal krivdno in ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem toženca in tožnikovo poškodbo. Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tem, kako je tožnik padel na tla. Obrazložilo je, da je poškodbo povzročil toženec, obenem pa, da ni moglo ugotoviti, kako je prišlo do tožnikovega padca. Tožnik je pri prerivanju s tožencem kvečjemu padel na hrbet in ne na kolena, kar so potrdile priče v kazenskem postopku, sodišče pa se do teh izpovedi ni opredelilo. Zatrjevana poškodba ni mogla nastati pri padcu na hrbet. Tožnik jo je v resnici utrpel pri prerivanju s svojim sinom. S tem v zvezi je sodišče zanemarilo izpoved toženca v pravdnem in kazenskem postopku. Toženec je potrdil, da se je tožnik prerival tudi s svojim sinom, da bi mu vzel pištolo, pri čemer je padel na vse štiri na tla in se udaril v koleno. Tudi toženčeva žena A. A. je potrdila, da je tožnik padel, ko je sinu poskušal odvzeti pištolo. Tožnik sploh ni vedel povedati, kako je padel na tla. Tožnik in člani njegove družine so priredili izpovedi za potrebe tega postopka, kar potrjujejo v tem postopku predloženi izvidi. B. A. je neverodostojna priča, ker se je spomnila le tega, da je toženec napadel tožnika, zanikala pa je preostalo dogajanje tega dne, vključno s streljanjem, do česar je zagotovo prišlo, saj to izhaja iz listin v spisu. Pri padcu na hrbet, kot ga opisuje tožnik, ni moglo priti do poškodb kolena, ki so bile ugotovljene v MRI preiskavi. To izhaja iz mnenja sodne izvedenke. Do krivde toženca se sodišče niti ni opredelilo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odškodnina je bila prisojena v previsokem znesku. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni navedlo, na kakšen način je ovrednotilo odškodnino in katere telesne bolečine in nevšečnosti je upoštevalo pri odmeri. Sodišče se zgolj sklicuje na mnenje dr. C. C., ki pa je bilo ovrženo z mnenji dr. D. D. in dr. E. E. Poleg tega ni dokazano, da je imel tožnik 14 pregledov pri zdravnikih, da je ves čas jemal analgetike, da je trpel bolečine in potreboval pomoč drugih oseb. O tem tožnik ni izpovedal. Sodišče tudi ni upoštevalo vpliva predhodnih poškodb kolena na obseg telesnih bolečin. Moralo bi ugotoviti, katere bolečine in nevšečnosti so posledica padca in katere so posledica prejšnje tožnikove poškodbe ali degenerativnih sprememb kolena. Tudi glede strahu je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nobena priča ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Toženec na tožnikovo dvorišče ni prišel s sabljo v roki, saj jo je prej odvrgel. Tožnik je aktivno sodeloval v dogajanju in celo napadel toženčevo ženo in jo porinil po tleh ter kršil javni red in mir. Vse navedeno potrjuje, da ob dogodku ni bil prestrašen.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Sodišče mora biti pri navedbi izvedenih dokazov (4. odst. 324. čl. ZPP) natančno, saj pritožbeno sodišče le tako lahko preveri, kateri dokazi so bili izvedeni. Na naroku 12. 3. 2024 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se prebere in pregleda listine v kazenskem spisu II K 000/2022, ki ga je tudi prejelo na vpogled3. Niti v nadaljnjih dokaznih sklepih niti v izpodbijani sodbi pa sodišče ni določno opredelilo, katere listine iz tega spisa je prebralo, prav tako se v spisu ne nahajajo kopije dokaznih listin iz kazenskega spisa4. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da je opravilo vpogled v kazenski spis, v katerem je tudi izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. E. E. z dne 19. 7. 2022. Iz nadaljnje obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče s tem izvedenskim mnenjem seznanilo in ga upoštevalo ter celo izvedlo soočenje izvedenca z v tem postopku postavljeno sodno izvedenko dr. D. D., na ta način pa ugotavljalo dejstva, ki so odločilna z vidika predpostavk odškodninske odgovornosti (škoda, vzročna zveza). Ker se pisno izvedensko mnenje dr. E. E. v tem pravdnem spisu ne nahaja, pa sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanj sklicuje. V zvezi z obravnavanim dokaznim sklepom je nadalje utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do razlik med izpovedmi strank in prič, ki so bile zaslišane v obeh postopkih in so izpovedale o več odločilnih dejstvih, oziroma da sodišče dokaza z branjem izpovedi v kazenskem spisu sploh ni izvedlo. Preveč splošna formulacija dokaznega sklepa, odsotnost kopij listin iz kazenskega spisa, pri čemer se sodišče na eno izmed njih (izvedensko mnenje dr. E. E.) sklicuje, onemogoča preizkus sodbe. Tudi ni jasno, katere druge, morebiti odločilne dokaze iz kazenskega spisa je sodišče upoštevalo ter kakšna je njihova vsebina. Sodbe tudi v tem smislu ni mogoče preizkusiti. Zaradi opisanih nejasnosti je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje določno opredeliti, katere dokaze je izvedlo in zagotoviti preverljivost njihove vsebine, s tem pa omogočiti preizkus odločitve v zadevi.

7.Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ5 bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Obstoj škodnega dogodka je pogoj za presojo naštetih elementov odškodninskega delikta.

8.Ni sporno, da je 4. 5. 2021 pred sosednjima hišama strank prišlo do konflikta med tožnikom in tožencem, v katerega sta bila vključena tudi tožnikova sinova F. A. in G. A., vsaj deloma pa so bile prisotne tudi tožnikova žena B. A., toženčeva žena A. A. in soseda H. A. Zaradi kršitev javnega reda in miru so dogodek obravnavali policisti, ki so izdali plačilni nalog tožniku, F. A., zoper G. A. pa je bil podan obdolžilni predlog6. Prav tako ni sporno, da je tožnik tega dne padel po tleh. Sporno pa je, kako je prišlo do padca. Tožnik navaja, da je toženec stopil do njega, ga zgrabil za prsni koš, mu grozil in ga nato porinil, da je padel po tleh in si pri tem poškodoval levo koleno. Toženec drugače navaja, da on tega dne ni imel fizičnega stika s tožnikom. Trdi, da se je tožnik poškodoval, ko se je prerival s svojima sinovoma, s katerima so se "ruvali" za pištolo. Pri tem prerivanju naj bi tožnik padel na vse štiri. S takšnimi navedbami sta obe stranki prevzeli dokazno breme nasprotujočih si trditev glede načina padca in s tem nastanka tožnikove poškodbe. Ta je odločilen za presojo nedopustnosti toženčevega ravnanja kot elementa odškodninskega delikta.

9.Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Dokazna ocena mora torej ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče lahko skrbnost dokazne ocene preveri le, če je pozunanjena v obliki obrazložitve7. S tem v zvezi pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljive in nasprotujoče si razloge sodišča glede vprašanja, kako je tožnik padel na tla. Tožnikove navedbe sta na naroku potrdila tožnik in njegova žena. Slednja se, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ni spomnila nobenih drugih okoliščin dogajanja tega dne8. Toženčeve navedbe je potrdil le toženec sam. Njegova žena A. A. in soseda H. A. sta po lastni izpovedi prišli kasneje in nista videli padca. Tožnikova sinova G. A. in F. A. pa nista želela pričati. Sodišče je zaključilo, da je tožnika poškodoval prav toženec. Obrazložilo je, da je izpoved tožnika sprejelo kot verodostojno, saj je ta pojasnil, kako je prišlo do poškodovanja levega kolena, namreč, da ga je toženec prijel za obleko okrog vratu in ga vrgel po tleh, pri čemer se je tožniku zvila leva noga, ko je padel na hrbet. V nasprotju s tem zaključkom pa je sodišče nadalje navedlo, da "sodišče sicer ni moglo natančno ugotoviti, kako je padel tožnik na tla in si pri tem poškodoval levo koleno, nesporno pa je lahko sodišče ugotovilo, da iz medicinske dokumentacije vložene v spis izhaja, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, zaradi katere je moral poiskati tudi medicinsko pomoč". K temu je sodišče dodalo, da v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi ni moglo verjeti izpovedi toženca.

10.V razlogih izpodbijane sodbe je nasprotje glede odločilnega dejstva, ko je sodišče zaključilo, da je tožnika poškodoval toženec, hkrati pa, da ni moglo ugotoviti, kako je tožnik padel. Za presojo protipravnosti ravnanja toženca je bistveno prav to, s kom se je tožnik prerival, ko je padel, oziroma na kakšen način je padel. Povzeti argumenti sodišča, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in ne toženca, so vsebinsko prazni, brez navedbe kriterija prepričljivosti oziroma brez subjektivne ali objektivne ocene verodostojnosti, kar pomeni, da niso preverljivi. Mehanizem nastanka poškodbe sta v svojih izpovedih pojasnili obe stranki, vendar se sodišče do izpovedi toženca ni opredelilo. Prav tako ni ovrednotilo izpovedi tožnikove žene, ki je kot edina priča izpovedala o škodnem dogodku, in ni jasno, ali in v kakšni meri je ta izpoved doprinesla k navedenemu zaključku sodišča. V zvezi z verodostojnostjo izpovedi strank sodišče tudi ni ovrednotilo nobenega drugega dokaza, niti ni določno navedlo, kateri so ostali izvedeni dokazi, v povezavi s katerimi ni moglo verjeti tožencu. Izkaže se, da je sodišče kot odločilno sprejelo medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo. Tudi v tem delu je obrazložitev vsebinsko prazna, saj nastanek telesne poškodbe tega dne niti ni sporen niti sam po sebi ne dokazuje, kdo je poškodbo povzročil. Zato ne zadostuje za zaključek, da je tožnik poškodbo utrpel prav zaradi toženca in ne morebiti ob prerivanju s svojima sinovoma. Glede na pojasnjeno, sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka, ki ga daje 8. čl. ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, hkrati pa je zaradi pomanjkljive dokazne ocene in nasprotujočih si razlogov o odločilnem dejstvu ponovno podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ne more preizkusiti. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odpraviti opisano nasprotje med razlogi sodbe glede tega, kako je prišlo do tožnikovega padca, in narediti dokazno oceno upoštevaje napotek iz 8. čl. ZPP. Pri tem bo moralo upoštevati, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku. Če po presoji sodišča ne bo mogoče ugotoviti, kako je tožnik padel, bo potrebno šteti, da tožnik teh dejstev ni dokazal.

11.Utemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem obsegu škode. Glede same poškodbe je sicer pravilen zaključek sodišča, da je bilo tožnikovo koleno že pred obravnavanim škodnim dogodkom huje poškodovano in degenerativno obrabljeno, in sicer v obsegu, kot je bilo ugotovljeno v MRI preiskavi. Zaradi obravnavanega padca pa se je lahko tožnikovo zdravstveno stanje le prehodno poslabšalo, in sicer največ 5-10 %. Te ugotovitve temeljijo na mnenjih sodnih izvedencev dr. D. D. in dr. E. E., pritožba jih konkretizirano ne izpodbija. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče ni ugotavljalo, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku povzročilo prav obravnavano prehodno poslabšanje zdravja. S tem v zvezi se sodišče sklicuje na mnenje sodnega izvedenca dr. C. C., ki je edini podal mnenje o obsegu tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter drugih oblik zatrjevane nepremoženjske škode. Izvedenec je ugotovil poškodbo tožnikovega kolena na podlagi MRI preiskave. Gre za kompleksno rupturo medialnega meniska levega kolena in zvin levega kolena ter nategnitev notranje obodne vezi. Nadalje je navedel vse telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi s to poškodbo, ki jih je sodišče tudi upoštevalo v izpodbijani sodbi. Šele iz kasnejših mnenj dr. D. D. in dr. E. E.9 izhaja, da tožnik obravnavanega dne ni mogel utrpeti tako hude poškodbe, kot je bila ugotovljena v MRI preiskavi, temveč je njegov (že predhodno poškodovan) notranji meniskus le prehodno oslabel v smislu omejene gibljivosti kolena. Sodišče pa ni ugotavljalo, kako se je to prehodno poslabšanje izražalo v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ker je izvedenec dr. C. C. izhajal iz hujše, predhodno nastale poškodbe, v svojem mnenju ni razmejil, kakšne telesne bolečine je tožnik trpel neposredno po predhodni hujši poškodbi (torej pred obravnavanim dogodkom) in kakšne šele po obravnavani blažji poškodbi in zaradi nje. Tudi glede pregledov in ostalih nevšečnosti izvedenec takšne razmejitve ni naredil. S tem, ko je sodišče priznalo odškodnino za vse v tem mnenju ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti, je napačno uporabilo materialno pravo (341. čl. ZPP). Po materialnem pravu (131. čl. in 132. čl. OZ v zvezi z 179. čl. OZ) tožniku pripada le odškodnina za škodo, ki jo je utrpel zaradi obravnavanega prehodnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ne pa tudi za škodo, ki jo je pred tem utrpel zaradi hujše predhodne poškodbe. Ker sodišče tega materialnopravnega izhodišča ni upoštevalo, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega škode (340. čl. ZPP). Če bo sodišče v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnikovo poškodbo povzročil prav toženec, bo moralo pri ugotavljanju obsega škode upoštevati navedena izhodišča in po potrebi postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke.

12.Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede strahu, ki ga je tožnik utrpel v škodnem dogodku. Pri ugotavljanju obsega te oblike škode se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca dr. C. C., da se je tožnik dogodka ves čas zavedal, šlo pa je za nasilen dogodek, zaradi česar je utrpel kratkotrajen primarni strah. Nadalje je ugotovilo, da se je toženec po obravnavanem padcu vrnil na tožnikovo dvorišče s sabljo, zaradi česar je tožnik prav tako utrpel strah, saj se je lahko zbal za svoje življenje in življenje bližnjih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je spor med strankama obravnavala policija, ki je tožniku izdala plačilni nalog (list. št. 42). Ta je bil sodišču posredovan v odgovoru policije na poizvedbo, iz njega pa izhaja, da je tožnik toženca izzival, spodbujal k pretepu in ga žalil, mahal z rokami in ga večkrat odrinil, pri tem pa je po tleh padla tudi A. A. Pritožba opozarja na izpovedi toženca, A. A. in H. A., da je toženec s sabljo v roki prišel le na cesto, kjer sta ga navedeni priči ustavili ter mu vzeli sabljo, in ne na tožnikovo dvorišče. Toženec je navedene okoliščine zatrjeval v odgovoru na tožbo. Sodišče se do njih ni opredelilo, čeprav gre za okoliščine, ki so pravno pomembne z vidika ugotavljanja obsega škode. Gre za kršitev po 8. točki 2. odst 399. člena ZPP. V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče opredeliti do navedb strank in izvedenih dokazov glede obsega te oblike škode.

13.Zaradi ugotovljenih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb se ni opredelilo, ker za odločitev v zadevi niso bile odločilne (1. odst. 360. čl. ZPP).

14.Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču je nujna, ker pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilnosti stališč sodišča prve stopnje glede več materialnopravnih in dejanskih vprašanj, saj je v izpodbijani sodbi opredelitev do njih popolnoma izostala oziroma si prihaja v nasprotje. Zato bi se, če bi hotelo samo sanirati kršitve, skorajda v celoti postavilo v vlogo sodišča prve stopnje, s tem pa bi prekomerno poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva ter v pravico do instančnega sojenja oziroma pravico do pritožbe (1. odst. 354. čl. ZPP). Prav tako pa s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2. odst. 354. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku lahko le ocenilo že izvedene dokaze, pritožbeno sodišče pa bi jih moralo ponovno izvesti.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s 3. odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1 V nadaljevanju: sodišče. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 3 To izhaja iz dopisa na list. št. 50. 4 V prilogi spisa, poimenovani kot "delna fotokopija" kazenskega spisa, se nahajajo le predlog ODT za izdajo kaznovalnega naloga, sodba o kaznovalnem nalogu ter v tem pravdnem postopku pridobljeni pisni izvedenski mnenji. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 6 To izhaja iz odgovora Policijske postaje I. na poizvedbo sodišča (list. št. 40). 7 J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 2005, stran 91. 8 Ni se spomnila, kdo je poklical policijo in da bi policija koga denarno kaznovala, prav tako se ni spomnila prisotnosti A. A. in H. A. Ostalo, kar trdi toženec, je le na splošno zanikala. 9 Izvedenka dr. D. D. je bila postavljena zaradi dopolnitve mnenja dr. C. C., dr. E. E. pa je bil postavljen za izvedenca v kazenskem postopku, v tem pravdnem postopku pa je bil na glavni obravnavi soočen z dr. D. D.