Jedro

Na nezatrjevana dejstva sodišče odločitve ne sme opreti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje.

Ker delo tožnika na vajah in terenskih usposabljanjih ni spadalo v okvir pavšalno zatrjevane izjeme iz 1. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

-za mesec maj 2017 neto znesek od bruto osnove 112,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec september 2017 neto znesek od bruto osnove 80,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec oktober 2017 neto znesek od bruto osnove 155,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec januar 2018 neto znesek od bruto osnove 161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec februar 2018 neto znesek od bruto osnove 141,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec februar 2019 neto znesek od bruto osnove 100,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec marec 2019 neto znesek od bruto osnove 348,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec april 2019 neto znesek od bruto osnove 25,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2019 dalje do plačila,

-za mesec maj 2019 neto znesek od bruto osnove 236,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2019 dalje do plačila,

-za mesec junij 2019 neto znesek od bruto osnove 132,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2019 dalje do plačila,

-za mesec september 2020 neto znesek od bruto osnove 239,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2020 dalje do plačila,

-za mesec maj 2021 neto znesek od bruto osnove 357,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2021 dalje do plačila in

-za mesec oktober 2021 neto znesek od bruto osnove 152,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2021 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Višji obrestni tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za mesece: april 2019 za dan 5. 6. 2019, maj 2019 za dan 5. 7. 2019, junij 2019 za dan 5. 8. 2019, september 2020 za dan 5. 11. 2020, maj 2021 za dan 14. 6. 2021 in oktober 2021 za dan 15. 11. 2021) se zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.576,55 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača posamezne mesečne zneske prikrajšanja pri plači v obdobju od avgusta 2019 do marca 2022. V presežku nad prisojenim zneskom je zahtevek v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v zvezi z vajami in terenskimi usposabljanji (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške v višini 877,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe v II. točki izreka in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se je uril. V okviru presoje, ali je v primeru vojaškega urjenja izključena uporaba določb Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva), je treba upoštevati naravo posameznih vojaških vaj in terenskih usposabljanj (zadeva VS RS VIII Ips 15/2024). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se je toženka sklicevala na predložene ukaze, ni pa konkretizirala odrejene pripravljenosti za zagotavljanje zdravstvene in logistične podpore na konkretno opredeljene vaje in usposabljanje. Kljub temu je ugotovilo, da je šlo pri teh vajah za operativno urjenje ostalih enot SV. S tem je mimo pravočasne trditvene podlage toženke zaključilo, da so vse terenske vaje in usposabljanja, ki se jih je udeležil tožnik, pomenile operativno urjenje. Takšen zaključek je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 16/2024. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP); navedeno enako velja za dejstva (in dokaze), s katerimi stranke izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Stranka mora dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma ugovor, navesti dovolj konkretizirano; ne zadoščajo pravne abstrakcije ali ohlapne in pavšalne navedbe. Toženka je tista, ki mora zatrjevati, da je tožnik opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izvzete iz uporabe Direktive, oziroma da je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi Direktive neizogibno nasprotujejo. Te izjeme od uporabe Direktive, ki jih je treba ozko razlagati, je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišče EU) v prvi točki izreka sodbe C‑742/19 določilo alternativno.

6.Po 1. alineji prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19 je uporaba Direktive jasno izključena, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede. To je tudi edina izjema, ki pride v poštev v primeru vojaških vaj, urjenja oziroma usposabljanja, če gre za osebo, ki se uri oziroma usposablja. Izključitev Direktive se nanaša predvsem na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju. Ta pojem ne predstavlja vsakega urjenja, temveč operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanja s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Glede na takšen pravni okvir presoje ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju. Prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja (prim. zadevi VS RS VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024).

7.Toženka je v 3. pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2023 popravila svoje navedbe iz prejšnjih vlog. V njej je pavšalno navajala, da je bil tožnik vključen v vaje in terenska usposabljanja kot realna logistična zagotovitev in hkrati vedno kot vadbenec, kar naj bi izhajalo iz predloženih ukazov. S temi navedbami in listinami je izrecno uveljavljala obstoj izjeme po 1. alineji prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo šteti, da je delo tožnika potekalo v okviru operativnega urjenja.

8.Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o operativnem urjenju tožnika oprlo na nezatrjevana dejstva oziroma mimo trditvene podlage. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve sodbe, toženka v svojih vlogah ni pojasnila oziroma ni konkretizirala odrejene pripravljenosti za zagotavljanje zdravstvene in logistične podpore na konkretno opredeljene vaje in usposabljanje. Toženka tako ni navedla ustreznih dejstev in konkretnih okoliščin v zvezi z opredelitvijo narave posameznih vaj in usposabljanj, pri katerih je sodeloval tožnik. Le na podlagi predhodnih konkretnih trditev bi lahko sodišče izvedlo dokazni postopek, v katerem bi ugotovilo, kako je bil v posamezno vojaško dejavnost vpet tožnik oziroma ali je ta potekala v okviru operativnega urjenja enot SV. Kot rečeno, se je toženka v 3. pripravljalni vlogi le pavšalno sklicevala na ukaze in seznam opravljenih ur v pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju, vendar pa z vsebino dokazov (listin in izpovedi priče) pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Dejstva lahko predstavljajo podlago odločitve samo preko navedb strank v skladu s 7. in 212. členom ZPP; trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi (prim. zadeve VS RS II Ips 48/2018, II Ips 103/2018 in II Ips 70/2019). To za konkretni spor pomeni, da sodišče prve stopnje ob izostanku konkretnih navedb toženke o operativnem urjenju ne bi smelo samo iz predloženih listin in izpovedi ugotavljati, ali so imele konkretne vaje in usposabljanja, pri katerih je sodeloval tožnik, naravo operativnega urjenja. S takšnim postopanjem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev razpravnega načela), ki jo po vsebini uveljavlja tožnik v pritožbi in ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9.Na podlagi nezatrjevanih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo pri vajah in terenskih usposabljanjih za operativno urjenje ostalih enot SV in da je bila zdravstvena in logistična podpora soodvisna in neločljivo povezana z operativnim urjenjem, kar je onemogočalo uvedbo sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa brez škode za dobro izvedbo operativnega urjenja. Smiselno torej obstoj izjeme iz 4. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 (kadar bi se uporaba navedene direktive za to dejavnost z naložitvijo zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede), čeprav je toženka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Na nezatrjevana dejstva sodišče odločitve ne sme opreti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje.

10.Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka glede na njeno naravo odpravilo na seji senata tako, da je o tožbenem zahtevku za plačilo pripravljenosti v času izvajanja vojaških vaj in terenskega usposabljanja odločilo brez upoštevanja, da je delo tožnika potekalo v okviru operativnega urjenja oziroma da bi se delo z upoštevanjem sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedlo le v škodo operativnega urjenja. Ker delo tožnika na vajah in terenskih usposabljanjih ni spadalo v okvir pavšalno zatrjevane izjeme iz 1. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas, pritožbeno sodišče pa je zanje tožniku prisodilo razliko med 100 % plačilom osnovne plače in že plačanim dodatkom za pripravljenost v posameznih mesečnih zneskih, ki jim toženka ni konkretno ugovarjala in izhajajo iz njenega izračuna (priloga B56). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je dolžna toženka plačati tožniku vtoževane zneske iz naslova pripravljenosti v času izvedbe vaj in usposabljanj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.V zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov prikrajšanja je treba upoštevati, da gre za plače oziroma razlike v plačah, ki zapadejo mesečno (prvi in drugi odstavek 134. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1); po zapadlosti pa nastopi zamuda (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ). To pomeni, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po plačilnem dnevu. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo ugovoru toženke, da je obrestni zahtevek za dan zapadlosti neutemeljen, in zavrnilo zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov za dan zapadlosti.

12.Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi prvostopenjsko odločitev v III. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) v postopku uspel z 89 % svojega zahtevka, toženka pa je uspela v 11 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 1.936,85 EUR, toženki pa 1.338,63 EUR. Priznanih stroškov pritožba ne prereka, zato je pritožbeno sodišče zneskoma sledilo. Upoštevaje 89-odstotni uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 1.723,80 EUR. Glede na 11-odstotni uspeh v postopku, je toženka upravičena do povračila 147,25 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.576,55 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Ker je tožnik s pritožbo praktično v celoti uspel (razen v manjšem delu glede krajšega teka zamudnih obresti kot stranske terjatve), je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pripada tožniku priglašenih 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 339, 339/1, 358, 358-6 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 134, 134/1, 134/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 299/1, 378, 378/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.