Jedro

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju B. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se izrek sodbe glasi : " Toženi stranki sta dolžni izprazniti dvosobno stanovanje v L. III. nadstropje, št. stanovanja 23 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh potem, ko jima bo tožeča stranka dala na razpolago njuno prejšnje stanovanje - garsonjero št. 19 v II. nadstropju zgradbe v L., ali temu enakovredno stanovanje.

Kar zahteva tožeča stranka več (oziroma drugače), se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da morata toženca izprazniti dvosobno stanovanje v L. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Komanda garnizona Ljubljana je z odločbo št. 881, z dne 20.8.1991, nedopustno posegla v pravice tožeče stranke. Odločba o dodelitvi stanovanja je neveljaven pravni akt. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke bi moralo sodišče zato ugoditi ne glede na to, ali je tožeča stranka toženi stranki pripravljena omogočiti uporabo njenega prejšnjega stanovanja. Če je tožena stranka mnenja, da izselitev iz spornega stanovanja lahko pogojuje s preselitvijo v prejšnje stanovanje, bi morala med postopkom postaviti nasprotni tožbeni zahtevek. Ker ga ni, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar te kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizona Ljubljana z dne 20.8.1991, na podlagi katere sta se toženca vselila v sporno stanovanje, ni zakonita in zato ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za vselitev tožencev v sporno stanovanje. Po 25.6.1991 komande garnizonov in drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, namreč niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanji nekdanje JLA. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je bil urejen z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91 - v nadaljevanju ustavni zakon. Po 1. odst. 9. člena ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona Ljubljana z dne 20.8.1991, s katero je bilo toženki M. K. dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita, toženca pa sporno stanovanje zasedata brez veljavnega pravnega naslova.

Čeprav toženca za sporno stanovanje nimata veljavnega pravnega naslova, pa v konkretnem primeru tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja v L. ni mogoče ugoditi brezpogojno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da sta toženca pred dodelitvijo spornega stanovanja stanovala v drugem stanovanju iz vojaškega stanovanjskega fonda (garsonjera št. 19 v II. nadstropju zgradbe v L.), na katerem je bila toženka M. K. imetnica stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico na stanovanju v L. pa je toženka M. K. lahko pridobila ali izgubila le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur. l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR, Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA - Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89, po tem datumu pa le še ZSR. Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka M. K. stanovanjsko pravico na stanovanju v L. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči druge in prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi tako, da je izpraznitev spornega stanovanja, ki ga tožena stranka zaseda nezakonito, možna le ob pogoju, da tožeča stranka zagotovi toženi stranki vselitev v njeno prejšnje stanovanje, če pa to ni mogoče, pa zagotovi toženi stranki vselitev v drugo, prejšnjemu stanovanju enakovredno stanovanje. Tako odločanje pomeni delno ugoditev tožbenemu zahtevku in tedaj odločanje v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP), za kar pa je dovolj ugovor tožene stranke. Nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke tedaj ni bil potreben.

Nižji sodišči sta ugotovili vsa dejstva, ki so za odločitev pravnoodločilna. Iz razlogov, ki so navedeni, pa sta materialno pravo zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo (1. odst. 395. člena ZPP), in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka je v postopku uspela le deloma (v preostalem delu je uspela tožena stranka). Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 154. člena ZPP mora zato vsaka stranka trpeti svoje stroške prvostopnega in pritožbenega postopka. Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, ker tožeča stranka povrnitve teh stroškov ni zahtevala.