Jedro

Izrek denarne kazni je za primer neizpolnitve dolžnikove obveznosti določen le za primer, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne more namesto njega storiti nihče drug (226. člen ZIZ). Odstranitev vozila, ki je parkirano pred vhodom v sporni prostor, pa ni dejanje, ki ga ne bi mogel opraviti kdo drug. Vozilo, tudi če je zaklenjeno, je tako mogoče odstraniti z uporabo drugega ustreznega vozila, pri sami odstranitvi pa tudi ne gre za opravilo, ki bi bilo tako tesno vezano na tožene stranke, da za tožnico kot upnico njegova oprava s strani druge osebe ne bi imela pomena.

Sredstev izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve upnik ne more poljubno izbirati. Če upnik predlaga izvršilno sredstvo oziroma sredstvo zavarovanja, ki z zakonom ni predvideno (ali če ni povezave med sredstvom in začasno odredbo), sodišče predlog za začasno odredbo zavrne.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru toženih strank zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 22. 5. 2025 ugodi, izdana začasna odredba razveljavi ter predlog tožeče stranke za njeno izdajo zavrne.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnica je skupaj s tožbo zaradi motenja posesti vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagala je,

-da se toženim strankam naloži, da nerazdelno, v roku 24 ur vzpostavijo prejšnje posestno stanje v zahodnem delu stavbe št. 1139, k. o. A., v izmeri cca 40 ㎡, ki stoji na nepremičnini parcela 1140/1, tako, da tožeči stranki omogočijo izključno neposredno posest nad predmetnim prostorom, odstranijo vozilo znamke Fiat, registrska številka ..., odpahnejo, odklenejo in odprejo vhodna vrata, ki vodijo v predmetni prostor, odstranijo vozilo znamke Mazda, registrska številka ..., ji izročijo ključ vhodnih vrat v ta prostor ali ji kako drugače omogočijo nemoten vstop, uporabo in izključno neposredno posest predmetnega prostora oziroma ji kako drugače vrnejo prostor v izključno neposredno posest (tč. 1 predloga) in

-da se toženim strankam prepove z odvzemom posesti ali na kakšen drug podoben način motiti posest tožnice na navedenem prostoru (tč. 2 predloga);

-da se toženim strankam za primer neizpolnitve ali kršitve obveznosti iz 1. in 2. točke izreka nerazdelno izreče kazen 1.000 EUR, ki se izterja po uradni dolžnosti ter hkrati izda nov sklep, s katerim sodišče izreče novo, višjo denarno kazen, če bodo tožene stranke še nadalje kršile navedene obveznosti (tč. 3 predloga).

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2025 predlogu v celoti ugodilo. Tožene stranke so zoper odločitev ugovarjale. S sklepom z dne 15. 7. 2025 je sodišče ugovor zavrnilo in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Pritožbene navedbe

3.Zoper takšno odločitev se pritožujejo vse tri tožene stranke.

4.Prvi toženec in druga toženka v pritožbi kot bistveno navajata, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Tožnica ni dokazala posesti. Ni jasno, kdo so njeni člani, njeni organi in kdo jo zastopa. Sporno je pooblastilo za vložitev tožbe. Tožba zaradi motenja posesti in predlog za izdajo začasne odredbe sta nesklepčna. Iz tožbenih navedb ne izhaja pravna ali dejanska podlaga za sklep, da so motilno dejanje izvedle vse tri tožene stranke. Sklep je bil izdan preuranjeno, brez naroka in brez izvedbe dokazov.

5.Tretja toženka v pritožbi oporeka ugotovitvi, da je verjetnost terjatve izkazana. Tožnica ni navajala, da posest zanjo izvršujejo njeni člani in kdo so ti člani; edina trditev, ki se nanaša na izvrševanje posesti je bila ta, da jo izvajajo kmetje iz A. Tožnica o posesti ni predložila nobenega dokaza. Sodišču očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je ugotovitev o posesti tožnice neobrazložena. Dokazno breme o tem je bilo nepravilno prevaljeno na tožene stranke. Napačna je ugotovitev o obstoju težko nadomestljive škode. Stroji so izdelani za uporabo na prostem in so tako lahko tudi hranjeni. Iz slikovnega gradiva ne izhaja, da so hranjeni zunaj. Ugovorne razloge je sodišče spregledalo. Ponovno opozarja na navedbe tožnice, da ima ključe vrat in da je bilo vozilo iz prostora umaknjeno. Tožnica tudi ni trdila, da je bila ključavnica zamenjana in ji ključ omogoča dostop. Začasna odredba zato ni potrebna.

6.Tretja toženka v odgovoru na pritožbo prvega in druge toženke, prvi tožnik in druga toženka pa v odgovoru na pritožbo tretje toženke, pritrjujejo pritožbenim navedbam drug drugega, tožnica pa v odgovoru na pritožbo prvega in druge toženke meni, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Na pritožbo tretje toženke tožnica ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožb

7.Pritožbi sta utemeljeni.

8.Tožnica skuša z začasno odredbo doseči vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočega motenja. Da bi to dosegla, zahteva

-da ji tožene stranke omogočijo izključno neposredno posest nad prostorom v zahodnem delu stavbe št. 1139, k. o. A., v izmeri cca 40 m2;

-da odstranijo vozilo znamke Fiat;

-odpahnejo, odklenejo in odprejo vhodna vrata, ki vodijo v ta prostor;

-odstranijo vozilo znamke Mazda;

-ji izročijo ključ vhodnih vrat ali

-ji kako drugače omogočijo nemoten vstop, uporabo in izključno neposredno posest prostora oziroma ji kako drugače vrnejo prostor v neposredno posest.

9.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na izpolnjenost zakonskih predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe (predvsem do vprašanja verjetnosti terjatve in verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode) v tej odločbi ne opredeljuje, saj ugotavlja, da sta pritožbi utemeljeni iz drugih razlogov. V nadaljevanju bo pojasnjeno, katerih.

10.Tretja toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je začasna odredba v delu, s katerim tožnica zahteva, da tožene stranke odstranijo vozilo Mazda, nepotrebna za preprečitev zatrjevane težko nadomestljive škode. Že iz navedb tožnice izhaja, da je bilo vozilo Mazda, ki naj bi ga prvi toženec v imenu in za račun druge in tretje toženke 22. 3. 2025 zapeljal v sporni prostor, naslednjega dne iz prostora odpeljano.

11.Enako velja za zahtevo tožnice, da tožene stranke odpahnejo, odklenejo in odprejo vhodna vrata v sporni prostor ter ji izročijo ključ. Tožnica je namreč navajala, da s ključem vrat razpolaga, ni pa trdila, da bi tožene stranke ob zatrjevanem motenju na vratih zamenjale ključavnico. Tega niso trdile niti tožene stranke. Izročitev ključa zato ni potrebna, saj ga tožnica že ima. Ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ne v odgovoru na ugovor tudi ni trdila, da bi tožene stranke vrata kako drugače zaprle in bi jim bilo zato treba naložiti "odpahnjenje" oziroma "odprtje" vrat, torej nekaj več kot le njihovo odklenitev.

12.Odločitev, s katero je bilo predlogu v navedenih delih ugodeno, je zato materialnopravno nepravilna (nesklepčnost), posledično pa je nepravilen tudi na ta del vezan izrek denarne kazni.

13.Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe nadalje zahtevala, da tožene stranke odstranijo vozilo znamke Fiat, ki je po njenih navedbah od 24. 3. 2025 parkirano pred vrati v sporni prostor in preprečuje dostop do prostora. Sodišče prve stopnje je predlogu, po tem, ko je ocenilo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj zakonskih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, tudi v tem delu predlogu ugodilo. Sočasno je ugodilo predlogu glede izvršilnega sredstva - tožnica je predlagala, da se toženim strankam za primer neizpolnitve ali kršitve (tudi) te obveznosti, izreče denarna kazen. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da predlog v tem delu ni utemeljen zato, ker denarna kazen ne predstavlja ustreznega izvršilnega sredstva za izvršitev predlagane začasne odredbe.

14.Izrek denarne kazni je za primer neizpolnitve dolžnikove obveznosti določen le za primer, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne more namesto njega storiti nihče drug (226. člen ZIZ). Odstranitev vozila, ki je parkirano pred vhodom v sporni prostor, pa ni dejanje, ki ga ne bi mogel opraviti kdo drug. Vozilo, tudi če je zaklenjeno, je tako mogoče odstraniti z uporabo drugega ustreznega vozila, pri sami odstranitvi pa tudi ne gre za opravilo, ki bi bilo tako tesno vezano na tožene stranke, da za tožnico kot upnico njegova oprava s strani druge osebe ne bi imela pomena. Izvršba na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, pa se opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (225. čl. v zvezi z 239. čl. ZIZ). Tega pa tožnica ni predlagala. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sredstev izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve upnik ne more poljubno izbirati. Če upnik predlaga izvršilno sredstvo oziroma sredstvo zavarovanja, ki z zakonom ni predvideno (ali če ni povezave med sredstvom in začasno odredbo), sodišče predlog za začasno odredbo zavrne.

15.Pri sestavi predloga za začasno odredbo je pomembno, da upnik obveznost, ki naj se naloži dolžniku, natančno konkretizira. Le tako bo namreč dolžnik vedel, kakšno dejanje mu je bilo naloženo, ob morebitni prisilni izvršitvi začasne odredbe pa ne bo dvomov o njeni vsebini. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločitve ugotavlja, da predlagana začasna odredba tej zahtevi v prvem in zadnjem delu 1. tč. predloga, v katerem tožnica zahteva, da ji tožene stranke "omogočijo izključno neposredno posest nad prostorom v zahodnem delu stavbe št. 1139, k. o. A., v izmeri cca 40 m2," in da ji "kako drugače omogočijo nemoten vstop, uporabo in izključno neposredno posest prostora", ne zadosti, saj ni jasno, kako naj ravnajo tožene stranke, da tožnici omogočijo neposredno posest, nemoten vstop in uporabo prostora. Nejasnost povečuje še dejstvo, da je tožnica sočasno zahtevala, da se toženim strankam naložijo tudi konkretna ravnanja, ki imajo isti cilj. Ker je predlog v tem delu po povedanem premalo določen in zato neizvršljiv, mu sodišče prve stopnje ne bi smelo nekritično slediti, posledično pa tudi ne izreči na ta del vezane denarne kazni.

16.Odločitev o zavrnitvi ugovora toženih strank je iz navedenih razlogov v pogledu odločitve v 1. in 3. tč. sklepa o izdani začasni odredbi z dne 22. 5. 2025 nepravilna, pritožbi pa utemeljeni.

17.Tožnica je predlagala še prepoved bodočih motilnih dejanj (tč. 2 izreka sklepa z dne 22. 5. 2025). Ker je bil namen predlagane začasne odredbe v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja oziroma zagotovitvi neoviranega dostopa do prostora v sporni nepremičnini, tega pa tožnica zgolj z ugoditvijo prepovednemu delu predloga ne bi mogla doseči, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tudi ta del predlagane začasne odredbe. Dokler toženci ne bodo prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča odstranili obstoječe ovire (vozila), ki tožnici po njenih trditvah preprečuje dostop, prepovedni del predloga, nima nobenega pomena.

Sklepno

18.Pritožbi sta glede na obrazloženo utemeljeni. Pritožbeno sodišče jima je zato ugodilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora toženih strank spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog zavrnilo.

19.Tožnica in tretja toženka sta priglasili stroške pritožbenega postopka, a je pritožbeno sodišče to odločitev pridržalo za končno odločitev. Stroški postopka s predlogom za začasno odredbo namreč niso samostojnega značaja, ampak so sestavni del pravdnih stroškov in bo sodišče prve stopnje o njih odločilo ob odločitvi o tožbenem zahtevku.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Glej navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, list. št. 4 (str. 6 vloge) in navedbe v odgovoru na ugovor, list. št. 44 (str. 4 vloge).

3Zakon o izvršbi in zavarovanju.

4Glej sklep VSL I Cp 954/2021.

5Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1092/07, v kateri je Ustavno sodišče kot dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik, opredelilo dejanje, ki je vezano na osebnost dolžnika, in sicer, če to izhaja iz pogodbe ali iz okoliščin posla oziroma narave stvari. To so dejanja, ki jih ne more namesto dolžnika opraviti nihče drug, in sicer zato, kjer so tako tesno vezana na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil nekdo drug, nima pomena ali pa sploh ni mogoča (na primer obveznost umetnika ustvariti določeno umetniško delo, obveznost izvajalca nastopiti v gledališki predstavi).

6Dejanja, ki jih ne more opraviti nihče drug, so izjema od pravila, da so obveznosti nadomestne. Izrek denarne kazni za neizvršitev dejanja, ki bi ga lahko opravil kdo drug, bi predstavljal nesorazmeren poseg v pravico tožencev do zasebne lastnine (glej odločbo US RS Up-1092/07 in Up-262/04).

7Glej sklep VSL I Cp 120/2020; V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 101 do 103; glej tudi sklepa VSL I Ip 3136/2010, II Cp 595/2019 in I Cp 954/2021.

8N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2015, str. 150.

9Tožnica se je v obrazložitvi predloga za njeno izdajo omejila na razloge, s katerimi je utemeljevala predlagano vzpostavitev prvotnega posestnega stanja in predlaganega prepovednega dela ni dodatno utemeljila.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 225, 226, 239

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.