Up-3/97

15. 7. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz L. na seji dne 15. julija 1999

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. U 1223/96-3, U 1586/96-2, U 1987/96-2 in U 1617/96-2 z dne 13. 11. 1996 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo štiri pritožničine tožbe, ki jih je vložila zaradi domnevnega molka inšpekcijskega organa. Tem organom naj bi predlagala, naj izvedejo postopek za izdajo odločbe o prepovedi opravljanja obrtno-gostinske dejavnosti v hiši, v kateri živi, za odvzem obrtnega dovoljenja in za izbris podjetja iz registra. Ker niti prvostopni niti drugostopni organ nista odločila, je vložila tožbe v upravnem sporu. Pritožnica meni, da inšpekcijski organi nimajo pravice odločati po diskreciji, temveč so prijavo posameznika dolžni vzeti v postopek in ga obvestiti o tem, kaj so ukrenili. Ker o njenih vlogah ni bilo odločeno po vsebini in ker je sodišče v obravnavani zadevi odločilo prej kot o njenih prej vloženih tožbah, naj bi bila z izpodbijanim sklepom kršena jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Z enakimi navedbami utemeljuje tudi kršitev 6., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP) ter 14. in 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/74 - v nadaljevanju: Pakt).

2.Ustavna pritožba je bila s sklepom z dne 25. 3. 1997 sprejeta v obravnavo.

3.Vrhovno sodišče je odgovorilo, da po veljavni zakonski ureditvi inšpektorji izrekajo ukrepe po uradni dolžnosti, če tako določajo predpisi ali če ugotovijo, da je glede na obstoječe dejansko stanje treba uvesti upravni postopek. Vlog in opozoril, ki jih posamezniki posredujejo inšpekcijskim organom, ni mogoče šteti za zahtevo za uvedbo postopka. Gre le za pobudo inšpektorju, da uvede postopek po uradni dolžnosti. Ker ne gre za zahtevo za uvedbo postopka, pa naj bi tudi ne bilo pravnega temelja za molk upravnega organa v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p. b. - v nadaljevanju: ZUP) in Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in naslednji - ZUS-77). Tudi pritožničine vloge naj bi bile take pobude, ki so jih bili inšpekcijski organi dolžni obravnavati v smislu 97. in 98. člena Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 - odl. US in 29/95 - odl. US - v nadaljevanju: ZUpr). Vrhovno sodišče je opozorilo na stališče sodne prakse, po katerem se položaj stranke v postopku prizna tudi osebi, ki ji je bila z aktom inšpekcijskega organa kršena njena pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist.

B.

4.Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Po stališču, sprejetem v izpodbijanem sklepu, inšpekcijski organ o pritožničinih zahtevah za izvedbo določenih ukrepov ni bil dolžan izdati upravne odločbe, ker njene vloge predstavljajo le pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Ker ni bil dolžan izdati upravne odločbe, pa tudi ni moglo priti do molka upravnega organa.

5.Sporno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v izpodbijanem sklepu, ni arbitrarno. Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora uprave nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov ter aktov (9. člen ZUpr). Kot tako je organizirano in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa. V okviru izvrševanja nadzora sme inšpektor odrediti ukrepe, ki posegajo v pravni položaj bodisi nadzorovanih oseb bodisi tretjih. Inšpektor sme med drugim odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti oziroma predlagati sprejem takih ukrepov pristojnemu organu (94. člen ZUpr) in začasno prepovedati opravljanje dejavnosti (95. člen ZUpr). S temi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb.

Tako bi na primer ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti v obravnavanem primeru pomenil ugoditev pritožničinim pobudam, ki jih je naslovila na več inšpekcijskov organov, ukrepi za odpravo nepravilnosti pa bi pritožnico lahko motili pri normalni rabi svojega stanovanja. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen ZUP). V skladu z namenom inšpekcijskega nadzorstva pa je, da osebe nimajo pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka. Ker take pravice nimajo, tudi ne morejo uspeti s tožbo zaradi molka upravnega organa v primeru, ko inšpektor postopka ne uvede.

6.Z izpodbijanim stališčem pa tudi ni bila kršena določba 23. člena Ustave, ki pritožnici zagotavlja sodno varstvo njenih pravic in obveznosti. Kot je bilo že povedano, je inšpekcijski nadzor namenjen varstvu javnega interesa, pravno varstvo položajev, ki izvirajo iz sosedskih odnosov, pa pravni red zagotavlja v pravdnem postopku: po Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR, predvsem 5. in 42. člen) na stvarnopravni, po Zakonu o obligacijskih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in naslednji - ZOR, predvsem 156. člen) pa na obligacijskopravni podlagi.

7.Ker določbe 6., 8. in 13. člena EKČP ter 14. in 17. člena Pakta pravice do sodnega varstva ne zagotavljajo v večjem obsegu kot 23. člen Ustave, v obravnavani zadevi ni bilo treba posebej presojati, ali je izpodbijani posamični akt tudi v nasprotju s temi določbami. Očitek, da Vrhovno sodišče pritožničinih tožb ni obravnavalo po vrstnem redu prejema, pa tudi v primeru, če bi bil utemeljen, ne bi vplival na odločitev v tej zadevi.

8.Po ugotovitvi, da stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v izpodbijanem sklepu, ni niti v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave niti ni arbitrarno (22. člen Ustave), je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen