Jedro

Storilčev namen glede poznejše uporabe ukradenih predmetov na pravno opredelitev kaznivega dejanja nima nobenega vpliva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 54521/2011 z dne 20. 2. 2013 kršena določba drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 15. 5. 2012 je bil obdolženi B. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je sodišče na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 2. 2013 ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zoper obdolženega iz razlogov po četrtem odstavku 357. člena ZKP zavrne obtožba, da je drugemu vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da v tej kazenski zadevi ne gre za kaznivo dejanje po prvem, temveč po drugem odstavku 204. člena KZ-1 kršilo kazenski zakon na način po 4. točki 372. člena ZKP, saj je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen v korist obdolženca, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obdolženi po svoji zagovornici, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pojasnjuje, da je žig sam po sebi premičnina brez vrednosti. Po stališču zagovornice žig zaživi šele, če je odtisnjen na kakšni listini, pomembni za pravni promet, ki je poleg tega tudi podpisana s strani odgovorne osebe. Brez odtisa žiga in podpisa odgovorne osebe pa žig ne obsega in ne omogoča uveljavljanja nikakršnih pravic. Glede na to, da je višje sodišče ugotovilo, da obdolženi žiga ni uporabil na način, da bi ga odtisnil na kakšno listino in se zraven podpisal, je po stališču zagovornice, upoštevajoč, da je vrednost žiga 50 EUR, pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je bil obdolženčev namen, da si prilasti stvar majhne vrednosti. Sodišče je odgovor obdolženčeve zagovornice na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki se o odgovoru ni izjavilo.

B.

4. Kazenskopravni očitek obdolžencu v tej kazenski zadevi je bil, da je drugemu vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil s tem, ko je v času od meseca januarja 2010 do avgusta 2010 na Logu iz poslovnih prostorov družbe S.d.o.o. vzel in si protipravno prilastil žig družbe S.d.o.o., in s tem oškodoval družbo S.d.o.o. za najmanj 50 EUR, s čimer je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Okrajno sodišče v Sevnici je obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je, kot izhaja iz točke 4 obrazložitve sodbe, štelo, da gre pri žigu za stvar, ki obsega določeno pravico, saj gre za potrjevanje identifikacije podjetja, kot npr. na dobavnicah ali računih, kjer se s podpisom in žigom potrjuje resničnost navedenih količin artiklov oziroma cen, žig pa se lahko uporablja tudi pri pridobivanju kredita ali sklepanju pogodb. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da obdolženec pri izvršitvi dejanja ni imel namena, da si prilasti stvar majhne vrednosti, navedeni znesek protipravne prilastitve pa v tem primeru ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz razlogov po četrtem odstavku 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da zaključek prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je potrebno obdolžencu očitano kaznivo dejanje, to je tatvino žiga, opredeliti kot tako imenovano tatvino pravice, zaradi česar ni mogoče šteti, da je imel obdolženec namen prilastiti si stvar majhne vrednosti, četudi je vrednost ukradenega predmeta majhna, ni prepričljiv. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da je imel obdolženec namen uporabiti žig za uveljavljanje kakšne pravice, niti ni obdolženi žiga na takšen način uporabil. Iz samega žiga pa ne izhajajo nobene pravice, temveč se žig uporablja oziroma ima neko vrednost v pravnem prometu samo skupaj s podpisom zakonitega zastopnika podjetja. Vsled navedenemu je pritrdilo pritožbi zagovornice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na to, da vrednost odtujenega žiga znaša 50 EUR in da obdolženec iz pisarne podjetja S.d.o.o. ni vzel ničesar drugega, šteti, da je bil obdolženčev namen, da si pridobi stvar majhne vrednosti, in obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredeliti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Ker se pregon za kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 začne na predlog oškodovanca (tretji odstavek 204. člena KZ-1), oškodovanec pa je predlog za pregon vložil po preteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, torej prepozno, kazenski pregon obdolženca za kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ni več dopusten. Navedeno pomeni, da je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je iz razlogov po četrtem odstavku 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje.

5. S takšno prekvalifikacijo obdolženčevega ravnanja iz navadne tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v privilegirano obliko tatvine stvari majhne vrednosti po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in posledično ugotovljenimi okoliščinami za izključitev kazenskega pregona, se ne strinja vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti in meni, da gre v obravnavanem primeru tatvine žiga za tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pojasnjuje, da je v tem primeru za pravilno pravno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja pomembno zgolj to, da tatvina žiga pomeni prilastitev premične stvari, ki ima lastnost, da obsega in omogoča udejanjanje kakšne pravice, ne glede na to, ali je storilec imel namen to možnost uresničiti. V skladu z uveljavljeno sodno prakso namreč storilčev namen glede poznejše uporabe ukradenega predmeta na pravno opredelitev kaznivega dejanja nima nobenega vpliva (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 518/2008 in I Ips 5443/2010).

6. Zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je mogoče na podlagi obtožbenega očitka tatvine žiga gospodarske družbe, katerega vrednost znaša 50 EUR, sprejeti pravno presojo, da gre za privilegirano obliko kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: 1) da je vrednost ukradene stvari majhna (po devetem odstavku 99. člena KZ-1 se za majhno vrednost šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki ne presega 500 EUR) in 2) da je storilec ravnal z namenom prilastiti si stvar takšne vrednosti. Po stališču sodne prakse o stvareh majhne vrednosti ni mogoče govoriti, če gre za premične stvari, pri katerih je njihova materialna vrednost izrazito drugotnega pomena, ampak imajo lastnost, da obsegajo ali omogočajo udejanjanje kakšne pravice (osebna izkaznica, potni list, oporoka ipd.). V primeru prilastitve takšnih tujih premičnih stvari gre zato vedno za pravno opredelitev po temeljni obliki kaznivega dejanja (tako sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 518/2008 z dne 2. 7. 2009 in I Ips 5443/2010-57 z dne 26. 5. 2011). Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v kategorijo takšnih premičnih stvari sodi tudi odtujeni žig družbe S.d.o.o., saj ima pomembno vrednost za pravni promet. Žig gospodarske družbe namreč potrjuje, da je listino izdala ta gospodarska družba ter s tem zagotavlja verodostojnost in pristnost listine, na ta način pa gospodarski družbi omogoča uresničevanje pravic v pravnem prometu. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni moč trditi, da ima žig pravno pomembno vrednost samo skupaj s podpisom pooblaščene osebe pravne osebe, ki ji ta žig pripada. Kot utemeljeno navaja vložnik zahteve, žig oziroma njegov odtis potrjuje verodostojnost podpisa, saj je mogoče na podlagi posesti žiga in njegove uporabe sklepati, da je podpisana oseba pooblaščena za zastopanje te osebe. Povedano z drugimi besedami: žig nima pravne vrednosti samo skupaj s podpisom zakonitega zastopnika osebe, ki ji žig pripada, temveč je njegova funkcija ta, da potrjuje, da je listino podpisala za to upravičena oseba. Žig torej potrjuje tudi verodostojnost in pristnost podpisa, njegova pravna veljavnost pa ni odvisna od tega, ali ta podpis dejansko pripada upravičeni osebi. V primeru, ko bi listino podpisala nepooblaščena oseba, bo ravno odtis žiga na listini tisti, ki bo utemeljeval sklepanje o verodostojnosti listine in podpisa na njej. V obravnavanem primeru zato ukradenega žiga, kljub temu, da njegova vrednost znaša 50 EUR, ni mogoče šteti za stvar majhne vrednosti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pritrditi tudi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da storilčev namen glede poznejše uporabe ukradenih predmetov na pravno opredelitev kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. V skladu s tako imenovano aprehenzijsko teorijo je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za obstoj kaznivega dejanja zadostuje le protipravna prilastitev tuje premične stvari, medtem ko namen oziroma motiv storilca ni pomemben. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Ips 518/2008 z dne 2. 7. 2009, na katero se v obrazložitvi sodbe sklicuje tudi sodišče druge stopnje, vendar s svojo odločitvijo očitno odstopa od navedenega stališča, ko ravno na podlagi neugotovljenega obdolženčevega namena, da žig uporabi, zaključi, da je šlo obdolžencu za to, da si prilasti stvar majhne vrednosti. Po presoji Vrhovnega sodišča iz obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, tudi namen, da si žig družbe S.d.o.o. protipravno prilasti. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomemben motiv storilca, ki si tujo premično stvar lahko prilasti zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, maščevanja, zlorabe, nagnjenja do tatvin, čustvenih nagibov in podobno. Za obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je tudi nepomembno, ali si je obdolženec v obravnavanem primeru žig prilastil z namenom, da bi ga uporabil za udejanjenje kakšne pravice, in ali je ta žig na takšen način že uporabil. V tem primeru bi šlo namreč že za nadaljnje, drugo kaznivo dejanje (npr. ponarejanje listin po 251. členu KZ-1, pri čemer bi bila sama tatvina žiga pripravljalno dejanje za omenjeno kaznivo dejanje), kar pa ni predmet tega postopka.

8. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zahteva utemeljeno uveljavlja kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 (čeprav je v izreku obdržalo pravno kvalifikacijo po prvem odstavku 204. člena KZ-1), čeprav nima vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in posledično zaradi ugotovljene okoliščine za izključitev kazenskega pregona iz razlogov po četrtem odstavku 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je torej glede tega dejanja uporabilo napačno pravno opredelitev in s tem prekršilo določbo drugega odstavka 204. člena KZ-1 na način po 4. točki 372. člena ZKP. Obdolženčevo dejanje ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To kaznivo dejanje pa ni predlagalni delikt, zato posledično tudi niso podani razlogi po četrtem odstavku 357. člena ZKP, iz katerih je pritožbeno sodišče zavrnilo obtožbo.

C.

9. Glede na to, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo (s sodbo višjega sodišča) kršen zakon v korist obdolženca, je Vrhovno sodišče kršitev zakona v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.