Jedro

Pogoj iz javnega razpisa, da lahko sodelujejo pri razpisu le pravne osebe, ki so registrirane v Republiki Sloveniji ni dopusten. Po določilu 560. člena ZGD so namreč tuja podjetja pri poslovanju v Republiki Sloveniji glede svojih pravic, obveznosti in odgovornosti izenačena z domačimi družbami, če zakon ne določa drugače. Le zakon lahko torej omeji določene posamezne pravice tujega podjetja pri gospodarskem nastopanju v Republiki Sloveniji. Toda ne glede na to je tožeča stranka izpolnjevala navedeni pogoj iz javnega razpisa, saj je bila sodno registrirana za izvajanje svoje gospodarske dejavnosti preko svoje podružnice v Republiki Sloveniji, pri čemer je podružnica nastopala ravno v njenem imenu in na njen račun.

Tožena stranka bi lahko izključila obveznost sklenitve pogodbe z najugodnejšim ponudnikom, s smiselno uporabo prvega odstavka 604. člena ZOR o javni licitaciji, ki se sicer nanaša na pogodbo o delu (kot se je Vrhovno sodišče RS že izreklo v zadevi opr. št. III Ips 54/94).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 13,841.876,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da se ti sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je po Direkciji Republike Slovenije za blagovne rezerve na podlagi odredbe o postopku za izvajanje javnega razpisa za oddajo javnih naročil (Uradni list RS št. 28/93 in 19/94) objavila v Uradnem listu RS št. 5/95 z dne 27.1.1995 "javni razpis za izbiro najugodnejšega ponudnika za nakup konzumnega belega sladkorja" v katerem je med drugim kot pogoj določila v 6. točki, da "lahko sodeljujejo le pravne osebe, ki so registrirane v Republiki Sloveniji".

Na razpis so se prijavili trije ponudniki, med njimi tudi tožeča stranka, ki pa je bila obveščena, da ni bil izbran noben ponudnik. Po vloženi reviziji postopka javnega razpisa je tožeča stranka prejela od Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj odgovor, da kot ponudnik ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje iz 6. točke javnega razpisa, ker ni registrirana v Republiki Sloveniji in da tej zahtevi ni zadoščeno z dejstvom, da ima registrirano svojo podružnico v sodnem registru v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je iz istega razloga, kot ga navaja ministrstvo v revizijskem postopku, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ta namreč uveljavlja odškodnino, ker ni bila izbrana kot najugodnejši ponudnik, in ki se nanaša na izgubljeno maržo in na stroške sodelovanja v postopku po razpisu.

Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, vendar iz drugih razlogov. O tem, ali se tožeča stranka šteje za registrirano v Republiki Sloveniji, ker ima tu registrirano svojo podružnico, se ni določno opredelilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da pravna narava spornega javnega razpisa izključuje obveznost razpisovalca za sklenitev pogodbe z najugodnejšim ponudnikom in je stvar njegove svobodne volje v skladu z določili 33. člena ter prvega in drugega odstavka 35. člena ZOR, ali sklene pogodbo; določbe 229. člena in naslednjih členov ter 604. člena ZOR pa da tudi smiselno ne prihajajo v poštev. Zahtevek tožeče stranke za izgubljen dobiček iz tega razloga ni utemeljen. Nadalje je sodišče druge stopnje menilo, da tožeči stranki tudi ne gre povračilo za stroške v zvezi z razpisom, saj ni mogoče očitati toženi stranki, da bi v smislu določila drugega odstavka 35. člena ZOR "brez utemeljenega razloga" samovoljno zavrnila ponudbo tožeče stranke. Navedena določba 6. točke javnega razpisa ni dovolj jasna, da bi bila mogoča le taka razlaga, za kakršno se zavzema tožeča stranka, da je namreč preko podružnice registrirana v Republiki Sloveniji.

Revizijsko sodišče na podlagi izvajanj revizije tožeče stranke in po uradni dolžnosti v skladu z določilom 386. člena ZPP ugotavlja, da so navedeni pravni zaključki sodišč druge in prve stropnje pravno zmotni.

Predvsem je treba ugotoviti, da sporni pogoj iz 6. točke javnega razpisa, da lahko sodeljujejo pri razpisu le pravne osebe, ki so registrirane v Republiki Sloveniji, ni dopusten in ni upošteven. Po določilu 560. člena ZGD so namreč tuja podjetja pri poslovanju v Republiki Sloveniji glede svojih pravic, obveznosti in odgovornosti izenačena z domačimi družbami, če zakon ne določa drugače. Le zakon lahko torej omeji določene posamezne pravice tujega podjetja pri gospodarskem nastopanju v Republiki Sloveniji. Noben zakon pa ne izključuje pravice sodelovanja tuje pravne osebe na javnih razpisih, kot je obravnavani. Tudi ustava določa v 13. členu, da imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Gospodarska pobuda je tudi po 74. členu ustave svobodna in ni določena nobena posebna omejitev za tuje osebe.

Toda ne glede na to je tožeča stranka izpolnjevala navedeni pogoj iz 6. točke javnega razpisa, saj je bila sodno registrirana za izvajanje svoje gospodarske dejavnosti preko svoje podružnice v Republiki Sloveniji, pri čemer je podružnica nastopala ravno v njenem imenu in na njen račun. V zagotovitvi nastopanja tujega gospodarskega subjekta na našem trgu je vendar smisel in namen registracije podružnice tuje osebe v sodnem registru. Vse to sta sodišči druge in prve stopnje spregledali.

Nadaljnje izvajanje sodišča druge stopnje, da tožena stranka na podlagi obravnavanega javnega razpisa že načelno ni bila dolžna skleniti pogodbe z najugodnejšim ponudnikom, ne drži. Že iz same vsebine 16. točke javnega razpisa, da bodo "ponudniki o izbiri dobavitelja obveščeni pisno" izhaja, da je bil namen javnega razpisa ravno sklenitev pogodbe z najugodnejšim ponudnikom (po kriterijih iz 8. točke razpisa), kar je razumljivo, saj je nabava blaga za osnovno preskrbo dolžnost tožene stranke oziroma organa za blagovne rezerve po Zakonu o republiških blagovnih rezervah (Uradni list SRS št. 19/76, ki je še veljal v obravnavanem času; sicer pa tudi sedaj veljavni Zakon o blagovnih rezervah - Uradni list RS št. 60/95 določa enako obveznost). Zato je tudi določeno v 25. členu citirane odredbe o postopku javnega razpisa, da komisija, ki odpira in oceni ponudbe, predlaga razpisovalcu najugodnejšega ponudnika, nakar ta po določbi 26. člena in 31. člena odloča o sklenitvi pogodbe. Tudi ni prezreti določila šestega odstavka 4. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS št. 71/94), da Direkcija RS za blagovne rezerve skrbi za nabavo blagovnih rezerv.

Iz smisla vseh teh določb sledi, da direkcija ne more samovoljno odločati o tem, ali bo z najugodnejšim ponudnikom, ki izpolnjuje vse upoštevne pogoje, sklenila pogodbo ali ne, ampak je to njena dolžnost. V obravnavani zadevi nadalje prihaja v poštev analogna uporaba prvega odstavka 604. člena ZOR o javni licitaciji, ki se sicer nanaša na pogodbo o delu (kot je Vrhovno sodišče RS enako reklo že v zadevi opr. št. III Ips 54/94). Po tej določbi "vabilo k licitaciji za izvršitev določenih del ... zavezuje vabilca, da sklene pogodbo s tistim, ki ponudi najnižjo ceno razen, če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil". Ob smiselni uporabi te določbe bi v obravnavani zadevi tožena stranka lahko izključila obveznost sklenitve pogodbe z najugodnejšim ponudnikom, česar pa ni storila. Zato bi bila dolžna skleniti pogodbo. Glede na vse gornje ugotovitve o pravici tujih gospodarskih družb do enakopravnega položaja v našem gospodarskem prostoru (ne glede na sicer konkretno celo izkazano registracijo na našem sodišču), nadalje o značaju javnega razpisa samem po sebi in v povezavi z določili prvega odstavka 604. člena ZOR, je podan pravni temelj za tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zato sploh ne prihajajo v poštev določila 33. člena ZOR o splošni ponudbi in 35. členu ZOR v oglasih o vabilu k ponudbi, na kar se sklicuje pri zavrnitvi tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje, saj jih glede na izkazani zavezujoči značaj javnega razpisa k sklenitvi pogodbe ni mogoče uporabiti.

Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke že po temelju, se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanjem utemeljenosti posamezne vrste in višine škode, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem pogledu ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 395. člena ZPP razveljaviti. V novem postopku bo sodišče upoštevalo gornja izvajanja, nato pa o stvari pravilno razsodilo.