Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sklep Pdp 509/2021

ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.509.2021 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

vmesna sodba plačilo odškodnine krivdna odgovornost bistvena kršitev določb pravdnega postopka razveljavitev sodbe odškodninska odgovornost delodajalca
Višje delovno in socialno sodišče
2. december 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu 22. 10. 2014. 2. Tožena stranka se zoper vmesno sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Nasprotuje presoji, da je za obravnavani škodni dogodek podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnik ni zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neupoštevanja predpisov o največji dovoljeni teži bremena, ki ga lahko delavci dnevno prenesejo ali zaradi opustitve nadzora v zvezi s tem. Glede količine dnevno prenesenih pragov ni podal nobenih navedb. Zaradi tega je sodišče z upoštevanjem njegove izpovedi, da jih je do škodnega dogodka prenesel 20, kršilo 7., 212. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni obrazložilo vzročne zveze med opustitvijo nadzora nad maksimalno težo, ki jo lahko delavci dnevno prenesejo in nastalo škodo. Sicer pa iz ugotovitev sodišča izhaja, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi teže bremena, temveč neravnine terena, po kateri so ga nosili. Razlogi sodbe so zato med seboj v nasprotju. Ne drži, da je tožnik dnevno prenašal bremena, ki po skupni teži presegajo omejitev iz pravilnika in da je šlo za dela večjega obsega. Sodišče tega zaključka ni ustrezno obrazložilo, na podlagi izpovedi priče A.A. pa je mogoče sklepati, da je šlo za dela manjšega obsega. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ni vsak dan prenašal pragov in da jih je 20 prenesel "do tistega dne", sicer pa bi bilo ročno prenašanje bremen primerno tudi, če bi jih v osmih urah prenesel 40. Sklicuje se na izpovedi prič B.B. ter A.A. o tem, da je bilo delo ustrezno organizirano in da se bremena strojno premeščajo le, ko je količina pragov večja, kar pa v obravnavanem primeru ni bila. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da si mora izvajalec zgolj prizadevati za nadomeščanje ročnega premeščanja bremen s strojnim. Vse do zaslišanja izvedenke za varnost in zdravje pri delu tožena stranka ni vedela, katera vprašanja sodišče šteje kot ključna, sodišče pa je z opustitvijo opozorila v tej smeri kršilo 285. člen ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni se opredelilo do ugovora zastaranja. Tožnik njenih navedb v zvezi s tem ni prerekal, zato bi jih sodišče moralo šteti za priznane. Prav tako se ni opredelilo do ugovora, da je zatrjevana škoda tožniku v resnici nastala v škodnem dogodku, ki ga je v letu 2016 utrpel na delu pri drugem delodajalcu in da je tožnik v zvezi s to škodo z zavarovalnico C. sklenil poravnavo. Ker se ni opredelilo do toženkinih navedb in dokazov, je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico do kontradiktornega postopka in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Predlaga spremembo vmesne sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.1

7. Čeprav je pritožba utemeljena že zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče z namenom hitrejše rešitve spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do drugih bistvenih pritožbenih navedb.

8. Predmet spora je plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku 22. 10. 2014. Tega dne je med izvajanjem vzdrževalnih del na železniški progi v skupini štirih delavcev prenašal 100 kg težak železniški prag, ko se je na neravnem terenu spotaknil in si poškodoval desno koleno. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ ugotovilo, da je podan temelj odškodninske obveznosti tožene stranke in na podlagi prvega odstavka 315. člena ZPP izdalo izpodbijano vmesno sodbo.

9. Tožnik je krivdno odgovornost tožene stranke med drugim utemeljeval z navedbami, da delo ni bilo ustrezno organizirano in da bi jim tožena stranka ročno premeščanje železniških pragov lahko odredila le v primeru, če jih ni bilo mogoče prenesti strojno. Navedeno predstavlja ustrezno trditveno podlago glede obstoja protipravnega ravnanja kot prve predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnika o količini dnevno prenesenih pragov in da je z ugotovitvami o tem, da je šlo za vzdrževalna dela večjega obsega, preseglo njegovo trditveno podlago. Po pravilnem prvostopenjskem stališču od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi moral v trditvah konkretizirati prav vse okoliščine, pomembne za ugotavljanje kršitev določb Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005 in 43/2011; v nadaljevanju: Pravilnik) oziroma določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), saj mu te okoliščine kot delavcu, ki ni aktivno vključen v organizacijo delovnega procesa, niti ne morejo biti znane.

11. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je vprašljiva ali vsaj preuranjena materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je glede obravnavanega škodnega dogodka podan temelj njene odškodninske obveznosti. To presojo je sodišče prve stopnje utemeljilo na okoliščini, da tožena stranka v tem sporu ni predložila navodil za vzdrževanje, na podlagi katerih bi bilo po mnenju izvedenke za varnost in zdravje pri delu mogoče oceniti, ali je bilo ročno premeščanje bremen 22. 10. 2014 primerno, oziroma ali ga je bila tožena stranka dolžna nadomestiti s strojnim, kot to določa 4. člen Pravilnika.

12. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za opravljanje dela na skupnem delovišču in da je delo nadzoroval vodja progovnih del A.A., ki ni bil delavec tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje ob trditvah o neustrezni organizaciji dela tudi ugotoviti, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, oziroma pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih je opravljal delo, saj je to bistvenega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti izvajalcev in podizvajalcev na skupnih deloviščih (prim. tudi odločbe VSRS II Ips 207/2014, VIII Ips 12/2019 in druge). Šele na podlagi teh ugotovitev bi bila mogoča presoja, ali je neupoštevanje predpisov o največji dovoljeni teži, ki jo delavec dnevno lahko prenese, oziroma o opustitvi nadzora nad tem, da delavci pri ročnem premeščanju bremen te teže niso presegli, sploh mogoče očitati toženi stranki. Ker sodišče prve stopnje teh dejstev v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, odškodninsko odgovornost tožene stranke pa utemeljilo na okoliščini, da ni predložila tehnične dokumentacije z navodili za upravljanje in vzdrževanje elementov, naprav, sistemov in sestavnih delov prog, ki jo je moral imeti izdelano upravljavec javne železniške infrastrukture (in ne tožena stranka), pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodba nima jasnih in prepričljivih razlogov o tem, zakaj šteje, da je do škodnega dogodka prišlo prav zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, predvsem pa nima nobenih razlogov o tem, v kakšni vzročni zvezi naj bi bilo to ravnanje z zatrjevano škodo.

13. Pritožba nadalje utemeljeno zatrjuje neprepričljivost prvostopenjske ocene, da je šlo za opravljanje vzdrževalnih del večjega obsega, saj jo je sodišče utemeljilo zgolj na izpovedi tožnika, da so vzdrževalna dela pred škodnim dogodkom izvajali že približno 8 dni. Tudi sicer ta ocena glede na pojasnilo izvedenke za varnost in zdravje pri delu, da je izbor primerne delovne opreme odvisen od konkretnih del in njihovega obsega ter pogojev na območju delovišča, sama po sebi še ne zadostuje za zaključek, da bi morala tožena stranka ročno premeščanje bremen nadomestiti s strojnim.

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To naj se v ponovljenem postopku opredeli do vseh ugovorov, s katerimi tožena stranka izpodbija obstoj podlage tožbenega zahtevka. Na podlagi že izvedenih dokazov in po potrebi z dopolnitvijo dokaznega postopka naj upoštevaje zgoraj izpostavljena stališča pritožbenega sodišča ugotovi, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval. Če bo ugotovilo, da je delovni proces organizirala tožena stranka in pri tem kršila določbe Pravilnika ali druge obveznosti s področja varnosti in zdravja pri delu, naj glede vseh predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke poda jasne in prepričljive razloge, saj bo le v tem primeru mogoč pritožbeni preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

15. Pritožbeno sodišče ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. Poleg tega bi bila v nasprotnem primeru strankam odvzeta pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugovori tožene stranke, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še niso bili predmet presoje sodišča prve stopnje. Z razveljavitvijo vmesne sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo huje kršena pravica tožnika do sojenja v razumnem roku. Sodni postopek bi se podaljšal kvečjemu zaradi ugotavljanja pravno relevantnih dejstev glede temelja odškodninske obveznosti tožene stranke na pritožbeni stopnji.

16. Ker je pritožbeno sodišče vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Tako tudi VSRS v odločbi II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia