Jedro

Sodišče opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi ni tako, zato sodišču ne ostane drugega kot ugotovitev, da tožba ni sposobna za obravnavo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je 2. 8. 2017 prejelo vlogo - tožbo tožnice, v kateri navaja, da ji je bila že dvakrat zavrnjena brezplačna pravna pomoč in da zahteva upravni spor. Dodaja, da pooblašča, da uspešno rešimo upravne spore, ki so nastali zaradi napake v postopku in so nezakoniti oziroma da tožimo MOL zaradi napake v postopku in zato, ker zavestno noče odpraviti napake, da ji razveljavi nezakonit plačilni nalog, ker tudi listina, na podlagi katere je nastal plačilni nalog, ni zakonita.

2. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožba nepopolna, saj ni v skladu z določbami 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

3. Sodišče je tožnico, skladno s citiranim 31. členom ZUS-1, s pozivoma I U 1621/2017-4 z dne 3. 8. 2017 in I U 1621/2017-6 z dne 16. 8. 2017 pozvalo, da v danem roku odpravi pomanjkljivosti tožbe tako, da v skladu z določbami ZUS-1 navede toženo stranko in predloži akt, ki ga izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Obenem jo je seznanilo z vsebino relevantnih določb ZUS-1, izrecno poučilo, kaj in kako naj napravi, da odpravi pomanjkljivosti tožbe ter opozorilo na posledice po drugem odstavku 31. člena ZUS-1, če v danem roku pomanjkljivosti ne bo odpravila.

4. Tožnica je v dopisih, ki ju je sodišče prejelo 10. 8. 2017 in 29. 8. 2017, navedla, da je brezposelna oseba, zato ne more najeti odvetnika, ravno tako pa tudi nobenega ne pozna. Ne zna predložiti izpodbijanega akta. Meni, da so ji kršene osnovne človekove pravice do pravice. Ne ve, kateri akt se izpodbija, zato niti ne ve, koga mora tožiti. Vse, kar ve je to, da je poslala na MOL parodijo, potem pa so ji poslali plačilni nalog, ki je nezakonit. 5. Glede na navedeno tožnica kljub dvema pozivoma sodišča, v katerih je bila natančno in jasno poučena, v čem so pomanjkljivosti tožbe in kako naj jih odpravi, tožbe ni dopolnila tako, da bi ta imela vse sestavine po 30. členu ZUS-1 oziroma tako, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Ne iz prvotne vloge, ne iz njenih dopolnitev namreč ne izhaja, koga želi tožnica sploh tožiti in zaradi česa. Sodišče do teh podatkov ni moglo priti niti posredno, saj tožnica - kljub izrecnemu pozivu - ni predložila akta, ki ga želi izpodbijati, niti ni navedla kakršnih koli drugih podatkov o zadevi, ki bi omogočali zanesljivo sklepanje o manjkajočih navedbah. Zgolj navedba tožnice, da ji je bila zavrnjena brezplačna pravna pomoč, za kaj takega ne zadostuje, saj bi se lahko nanašala na katerokoli od slovenskih sodišč, ki odločajo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, poleg tega pa to tudi ni edina omemba potencialno sporne upravne odločitve v obravnavani zadevi.

6. Predvsem pa sodišče opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov ni tako, zato sodišču ne ostane drugega kot ugotovitev, da tožba ni sposobna za obravnavo.

7. Ker tožnica vloge - tožbe skladno s pozivi sodišča v postavljenem roku ni dopolnila, tožba pa ostaja do tolikšne mere nepopolna, da sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.