Jedro

Dolžnica odstopljene terjatve po obvestilu o odstopu ne more (več) uveljavljati v pobot svoje terjatve napram odstopniku, ampak le napram prevzemniku.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe. 3. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za 953.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne odstopljene terjatve do njenega plačila, v 3. točki izreka pa za 36.612,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1997 do njihovega plačila (1. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 99.464,00 SIT (nadaljnjih) pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščencu). Kot neutemeljene je prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala zmotno uporabo 340. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o "pobotu z odstopljeno terjatvijo", vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč po izpeljanem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da ni bilo podlage za pobotanje terjatve L. d.o.o. do tožene stranke, ki jo je L. d.o.o. odstopil tožeči stranki, s terjatvijo tožene stranke do L. d.o.o., ki ji jo je odstopila S d.d. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da je tožena stranka hkrati s sklepom o izvršbi (Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.3.1997, opr. št. Ig 97/02819-2) prejela tudi priloge, tako tudi pogodbo o odstopu terjatev z dne 3.2.1997 (priloga A2). Ker je bila torej tožena stranka kot dolžnica odstopljene terjatve obveščena o odstopu, bi lahko uveljavljala v pobot svojo terjatev (do L. d.o.o.) napram prevzemnici (tožeči stranki) in ne (več) napram odstopniku (L. d.o.o.) - 2. odstavek 438. člena ZOR. Pri tem pa iz ugotovljenih dejstev tudi izhaja, da L. d.o.o. kot dolžnik ni bil obveščen o odstopu terjatve po pogodbi z dne 26.2.1997 (priloga B1), kar pomeni, da je bil L. d.o.o. kot dolžnik še vedno v zavezi napram S d.d. kot odstopnici in ne še napram toženi stranki kot prevzemnici odstopljene terjatve. To pa nadalje pomeni, da ni vezi vzajemnosti med terjatvijo tožene stranke (do L. d.o.o.), ki jo je po odstopu pridobila od S d.d., in njeno obveznostjo do tožeče stranke (po odstopu terjatve s strani L. d.o.o. in obvestilu o odstopu). Tožena stranka je takšen zaključek prvostopnega sodišča izpodbijala, čeprav je priča I. Š. (delavka S d.d.), ki jo je sama predlagala, zanikala prejem obvestila z dne 26.2.1997 "o sklenitvi pogodbe o odstopu in odkupu terjatev" (priloga B2). Sodišču prve stopnje je namreč očitala, da ni zaslišalo A. L. (direktorja L. d.o.o.). Vendar pa je ta očitek neutemeljen, saj je njegovo zaslišanje predlagala tožeča (in ne tožena) stranka, ki pa je na naroku za glavno obravnavo dne 15.1.1999 ta dokazni predlog umaknila, medtem ko ga tožena stranka sama ni postavila. Tožena stranka se je s tem v zvezi sklicevala na obvestilo z dne 5.3.1997 (priloga B3) in obvestilo z dne 3.7.1998 (priloga B4), ki pa ju sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da navedenih obvestil brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (1. odstavek 496.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)). Na podlagi vsega navedenega in na podlagi 368. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena sklenilo, da sama trpi stroške pritožbe (2. točka izreka). Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar bistvenega. Zato je sodišče druge stopnje štelo, da stroški pritožbenega odgovora niso bili potrebni stroški (po 155. členu ZPP/77) in je na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP/77 sklenilo, da jih tožeča stranka trpi sama (3. točka izreka).