Jedro

Toženec je ugovarjal, da je na delu nepremičnine pridobil lastninsko pravico kot dobroverni graditelj. Za ugoditev ugovoru bi bila potrebna odmera funkcionalnega zemljišča. Ker toženec za ta dokaz ni bil pripravljen založiti predujma, ga sodišče ni izvedlo, o ugovoru pa je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 17.5.1989 sklenila tožnik kot darovalec in toženec kot obdarjenec, neveljavna. Tožencu je zato naložilo, da naj darilo (solastniski delež 1/2 na nepremičninah parc. št. 248/1 stavbišče - hiša v izmeri 62 m2 in dvorišče v izmeri 226 m2, vpisanih v vl.št. 1169 k.o. ...) tožniku vrne in izstavi zemljiško knjižno listino, s katero se bo na tožnika lahko vknjižila lastninska pravica, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Toženec je dolžan tožniku plačati tudi pravdne stroške v znesku 90.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sodišče izpodbijnao sodbo spremeni in zahtevek zavrne, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo skladnost izpovedb obeh strank. Tožeča stranka naj bi trdila, da ob daritvi toženec še ničesar ni vložil v nepremičnino. Sodišče naj teh nasprotujočih trditev ne bi razčistilo. V nadaljevanju pritožnik opisuje, kaj vse je storil (vzidava oken, fasada, stopnice, ploščice na balkonu, tlakovanje obeh dvorišč, asfaltiranje dovozne poti...) in ponuja dokaze z zaslišanjem prič, fotografijami in skicami. Pritožnik nadalje meni, da bi bil glede na to, da tožeča stranka priznava, da je tožena stranka skupaj z bivšo ženo lastnica nove poslovno stanovanjske stavbe, tudi ona dolžna sodelovati pri založitvi stroškov za izvedbo dokaza. Nazadnje pa še navaja, da dne 9.3.2000 na obravnavi ni imela pooblaščenca in ni vedela, katera procesna dejanja mora opraviti do konca obravnave. Prvostopno sodišče bi jo zato moralo v skladu s 12. členom ZPP opozoriti, kaj mora storiti, ne pa da je zaključilo glavno obravnavo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, sprejema razloge izpodbijane sodbe in se nanje sklicuje, da bi jih ne ponavljalo po nepotrebnem. Na pritožbene navedbe pa odgovarja sledeče: Če pritožnik meri na to, da je vlagal tudi v druge dele podarjene nepremičnine, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), če pa se zatrjevane investicije nanašajo na objekt - delavnica, garaža, pa so pritožbene navedbe irelevante. Razlog za zavrnitev toženčevega ugovora namreč ni v tem, da bi toženec ne dokazal, da je objekt zgradil. To v samem postopku niti ni bilo sporno. Razlog za zavrnitev toženčevega smiselnega ugovora lastninske pravice je v tem, ker svoje lastnine ni dokazal po kvantiteti (obseg funkcionalnega zemljišča). Že pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu I Cp 44/94 z dne 30.6.1994 opozorilo, da bo ob meritorni odločitvi o toženčevem ugovoru, treba izvesti ustrezne dokaze. Ker izvedba dokaza z izvedencem terja določene stroške, toženec pa stroškov ni bil pripravljen založiti, sodišče tega dokaza ni izvedlo (3. odstavek 153. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženec tisti, ki bi bil dolžan dokazati obseg funkcionalnega zemljišča. On je namreč tisti, ki zoper tožnikov zahtevek na vrnitev nepremičnine ugovarja, da ima na delu le-te lastninsko pravico. Odločitev sodišča prve stopnje, da ob neizvedbi dokaza, uporabi pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), in toženčev ugovor zavrne, je zato pravilna. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka iz 12. člena ZPP pa tudi ni podana. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 9.3.2000 izhaja, da je sodišče toženca pozvalo, naj založi predujem za izvedenca, ker je za rešitev zadeve potrebno, da izvedenec odmeri funkcionalno zemljišče pod zgradbo garaže in delavnice ter da je toženec izrecno izjavil, da predujma ne namerava založiti in naj sodišče pač reši zadevo brez izvedenca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženca opozorilo na posledice nezaložitve predujma ter da se je toženec le-teh v celoti zavedal. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 12. členom ZPP. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).