Jedro

V konkretnem primeru ni relevantno, kakšen je bil običajen način poslovanja, na kakšen način so si ostali družbeniki izplačali svoje poslovne deleže in ali so se s takšnim načinom poslovanja družbeniki strinjali ali ne. Pomembna je zgolj ugotovitev, ali je drugo toženec s svojim ravnanjem posegel v osnovni kapital družbe O., d.o.o., ali ne, saj sta določbi 430. člena ZGD in 435. člena ZGD kogentni in ju morebitna privolitev v oškodovanje družbe s strani ostalih družbenikov ali običajnost takšnega načina poslovanja ne moreta izključiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrneta tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek (1. in 2. točka izreka), tožeči stranki pa sta dolžni toženima strankama povrniti njune pravdne stroške v višini 8.041,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo sta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencema naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnikov skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožnikoma pa v roku 15 dni naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 22. 02. 2000 v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane SV 258/00 zavrnilo (1. točka izreka), prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožečima strankama iz naslova neupravičeno pridobljene premoženjske koristi povrniti na podlagi plačil kredita toženih strank za nakup nepremičnin v vl. št. 1959 k.o. X in vl. št. 1960 k.o. X znesek v višini 167.404,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na podlagi zadržanja gotovinskega plačila kupca N. S. znesek v višini 4.707,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 02. 2000 dalje do plačila (2. točka izreka). Nadalje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, da sta toženi stranki dolžni tožečima strankama izročiti 4 barvni tiskalni stroj, rezalni stroj Roland 204 TOB, 1991, rezalni stroj Wohlenberg, 1989 idr. (3. točka izreka) ter v delu, da je prvo tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki iz naslova neupravičeno pridobljene premoženjske koristi za vsako leto neupravičenega prenosa dela tiskarske dejavnosti iz družbe prvo tožeče stranke plačati znesek 1.900 EUR začenši z letom 1999 vse do izročitve tiskarske opreme iz 3. točke izreka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 25. 08. 2006 in sklep o zavarovanju z dne 17. 08. 2006 razveljavilo (5. točka izreka), tožečima strankama pa naložilo, da sta dolžni toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 10.469,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka). Pritožbeno sodišče je nato odločalo s sodbo in sklepom I Cpg 424/2009, s katerima je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep v 1., 2., 3., 5. in 6. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje; v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka, pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6. V tej pravdi tožnika kot družbenika izbrisane družbe O., d.o.o., zatrjujeta ničnost Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 22. 02. 2000 v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane SV 258/00, sklenjene med izbrisano družbo O., d.o.o., in drugo tožencem kot njenim takratnim direktorjem in družbenikom (priloga A39). Skladno z v času podpisa pogodbe veljavnim 103. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/1978 in nadaljnji) je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

7. Tožnika sta v pripravljalni vlogi z dne 20. 09. 2005 zatrjevala (list. št. 27), da je družba O., d.o.o., z nakupom poslovnega deleža drugo toženca porabila celotno premoženje, ki je varovalo njen osnovni kapital. Poslovni delež drugo toženca je namreč odkupila po ceni 33.047.000,00 SIT, pri čemer je bila drugo tožencu kupnina izplačana v obliki terjatev, osnovnih sredstev in drobnega inventarja (priloga A43), osnovni kapital družbe O., d.o.o., pa je znašal 26.392.943,50 dinarjev (Pogodba o preoblikovanju POZD v družbo z omejeno odgovornostjo - priloga A3).

8. Po 1. odstavku 430. člena ZGD se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, družbenikom ne sme izplačati; po 2. odstavku 435. člena ZGD pa lahko družba pridobi poslovne deleže, za katere so vložki vplačani v celoti, le, če se pridobitev plača iz premoženja, ki presega znesek osnovnega kapitala (veljavna določba pred novelo F, ki je začela veljati dne 22. 06. 2001). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno uporabilo določbo 2. odstavka 435. člena ZGD, veljavno po noveli F, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Čeprav stališče sodišča prve stopnje, da tožnika nista trdila, da družba ni predhodno oblikovala rezerv za lastne deleže, v tem primeru torej ni relevantno (2. odstavek 435. člena ZGD, po noveli F), se je namreč sodišče prve stopnje do vprašanja posega v osnovni kapital družbe pravilno in v zadostni meri opredelilo že v okviru ugotavljanja morebitne kršitve določbe 1. odstavka 430. člena ZGD.

9. Navedeni določbi torej pomenita, da je - ob predpostavki popolnega poplačila vložka - dopustna pridobitev lastnega poslovnega deleža zgolj v primeru, da družba razpolaga s premoženjem, katerega višina v zadostni meri (več kot kupnina) presega višino osnovnega kapitala (mag. Saša Prelič: Pridobivanje lastnih poslovnih deležev, Pravna praksa – 1999, št. 441, str. 12). Toženca sta v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah (list. št. 15, 23, 31) navedla, da tožnika zaradi sporne pogodbe nista mogla biti oškodovana, saj je do izbrisa družbe O., d.o.o., prišlo ravno zato, ker družba na dan začetka postopka izbrisa (pred datumom sklenitve sporne pogodbe) kot tudi na dan sklenitve sporne pogodbe ni imela nikakršnega premoženja več. Teh trditev tožnika nista prerekala (1. odstavek 214. člena ZPP). Iz pravil bilančnega prava izhaja, da glede na nesporno ugotovitev, da družba O., d.o.o., na dan sklenitve sporne pogodbe ni imela več premoženja, družba na ta dan tudi ni imela več kapitala. Glede na uravnoteženost obeh strani v bilanci stanja namreč lahko ob upoštevanju, da aktiva znaša 0, tudi kapital znaša zgolj 0. Posledično to pomeni, da drugo toženec s prenosom poslovnega deleža, ni mogel poseči v osnovni kapital, ker ga v tistem trenutku sploh ni več bilo. Čeprav iz predpravdnega izvedenskega mnenja (ki predstavlja del navedb tožnikov in ne dokaza) (priloga A45) izhaja, da so leta 1999 sredstva družbe O., d.o.o., znašala 51.380 SIT, kapital pa 15.106 SIT, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika v dokaz, da je drugo toženec s sklenitvijo sporne pogodbe posegel v vezani kapital družbe O., d.o.o., nista predložila nobenih relevantnih listin kot so bilance in knjigovodske listine niti nista predlagala izvedenca ekonomske stroke. Ker na ta način sodišče prve stopnje ni moglo preveriti, koliko je dejansko znašalo premoženje družbe O., d.o.o., v času podpisa sporne pogodbe, posledično glede na podane trditve in upoštevajoč dokazno breme tudi ni moglo zaključiti, da je drugo toženec s svojim ravnanjem posegel v vezani kapital družbe O., d.o.o. Iz istega razloga tudi pritožbeno sodišče ne more zaključiti, da bi bila aktiva (premoženje) v vrednosti 33.047.000,00 SIT (vrednost poslovnega deleža, opredeljena v pogodbi) lahko še edina podlaga za izkazovanje kapitala družbe v njeni bilanci stanja v višini 26.392.943,50 SIT, saj bi tožnika za to morala predložiti vsaj kakšen dokaz, pri čemer slednja trditev predstavlja tudi pritožbeno novoto, ki je v tej fazi sploh ni več mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bil takšen način poslovanja, kot ga predstavlja sporno ravnanje drugo toženca, v družbi O., d.o.o, nekaj običajnega, saj je tudi družbenik J. M. svoj poslovni delež v družbi O., d.o.o., dobil plačan s prenosom lastninske pravice na nepremičninah v lasti O., d.o.o. (prilogi B2 in B3), prav tako pa je A. M. ob izstopu iz družbe O., d.o.o., za svoj poslovni delež 22,60% prejel 29.000.000,00 SIT, in sicer v obliki prenosa lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 276/3 in parc. št. 276/5 k.o. X (priloga B4). S slednjim načinom izplačila so se takrat strinjali tako drugo toženec kot J. M. in A. B.. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšna predhodna pridobitev lastnih poslovnih deležev (od drugih družbenikov) s strani družbe O., d.o.o., iz premoženja, ki je presegalo vrednost osnovnega kapitala družbe, opravičuje ravnanje drugo toženca pri izplačilu poslovnega deleža, pa takšen (napačen) zaključek ne vpliva na siceršnjo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru namreč ni relevantno, kakšen je bil običajen način poslovanja, na kakšen način so si ostali družbeniki izplačali svoje poslovne deleže in ali so se s takšnim načinom poslovanja družbeniki strinjali ali ne. Pomembna je zgolj ugotovitev, ali je drugo toženec s svojim ravnanjem posegel v osnovni kapital družbe O., d.o.o., ali ne, saj sta določbi 430. člena ZGD in 435. člena ZGD kogentni in ju morebitna privolitev v oškodovanje družbe s strani ostalih družbenikov ali običajnost takšnega načina poslovanja ne moreta izključiti.

11. Pritožbeno sodišče še pripominja, da izplačilo po 430. členu ZGD v vsakem primeru pomeni táko razpolaganje v korist družbenika, ki je gospodarsko gledano neodplačno. Zato so dovoljena razpolaganja (izplačila), ki temeljijo na pogodbenem razmerju med družbo in družbenikom in pri katerih slednji za izplačilo zagotavlja tudi ustrezno protivrednost (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 130). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila transakcija med drugo tožencem in družbo O., d.o.o., dvostranska. Družba O., d.o.o., je namreč v zameno za kupnino prejela 22,78% poslovni delež v vrednosti 33.047.000,00 SIT, kar ob upoštevanju, da je A. M. svoj 22,60% delež ocenil na 29.000.000,00 SIT, pri čemer so se takrat družbeniki s takšno ceno strinjali, tožnika pa nista pojasnila, zakaj bi bila cena za drugo toženčev poslovni delež pretirana, ni mogoče zaključiti, da gre za nesorazmerno visoko ocenjeno vrednost spornega poslovnega deleža. 12. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da glede na ugotovljene okoliščine (običajen način poslovanja, dejstvo, da ni nihče uveljavljal predkupne pravice, primerna ocenjena vrednost poslovnega deleža glede na ceno poslovnega deleža A. M., odrek soglasja drugo tožencu za izstop iz družbe O., d.o.o., dvostranska transakcija) tudi ni mogoče zaključiti, da bi sporna pogodba nasprotovala morali in dobrim poslovnim običajem (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na list. št. 126). Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnika nista uspela dokazati, da je drugo toženec s sklenitvijo sporne pogodbe posegel v osnovni kapital družbe O., d.o.o., posledično ni mogoče zaključiti, da je prekoračil svoja pooblastila in tako ravnal v škodo družbe.

13. Po 25. členu Pogodbe o preoblikovanju POZD v družbo z omejeno odgovornostjo upravni odbor družbe daje soglasje na pridobitev, odsvojitev ali delitev deležev družbenikov in njihovo zastavo (priloga A3, 7. odstavek 416. člena ZGD). Nesporno je, da drugo toženec pri prenosu svojega poslovnega deleža družbi O., d.o.o., ni pridobil pogodbeno dogovorjenega soglasja upravnega odbora družbe, pri čemer takšna kršitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja zgolj kršitev pogodbenega dogovora, ki pa (podobno kot kršitev predkupne pravice) ne more imeti za posledico ničnosti sporne pogodbe, pač pa lahko v primeru njenega izpodbijanja rezultira kvečjemu v njeni razveljavitvi.

14. Zoper drugo toženca je v teku kazenski postopek I K 10941/2010 zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ (Kp 201/2008 z dne 04. 03. 2008 – priloga A51 in Ks 2002/2007 z dne 27. 12. 2007 – priloga A52; priloge A50-54, priloga A56). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da v konkretnem primeru odločitev v kazenski zadevi za predmetno zadevo predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi katerega bi bilo treba predmetni postopek prekiniti. Po mnenju pritožbenega sodišča gre namreč za primer identičnega dejanskega stanja, pri katerem je v primeru, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Pri tem institutu torej ni ovire, da pravdno sodišče ne bi moglo samostojno in drugače reševati vprašanj, ki jih sicer obravnava tudi kazensko sodišče; obstaja pa vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, torej vezanost pravdnega sodišča na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstajata kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Ker pravnomočna obsodilna sodba zoper drugo toženca (še) ni bila izdana, sme sodišče prve stopnje samo ugotavljati dejstva, ki se tičejo zlorabe pooblastil oziroma pravic drugo toženca in prekinitev postopka v tem primeru ne pride v poštev.

15. Tožnika sodišču prve stopnje očitata bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker so pritožbene trditve v delu, ki se nanaša na neopredelitev sodišča prve stopnje do vseh dokaznih predlogov in pomanjkanje razlogov sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, presplošne oziroma v ničemer konkretizirane, jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnika nista uspela s pritožbo, sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.