Jedro

Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom ob obravnavanju ugovora odločilo, da se predlog državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper obdolženega A. A. ne dopusti ter se kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zoper obdolženca ustavi. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Obdolženec je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo kot nedovoljeno, obdolženca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočen sklep je obdolženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, odredi posamezna procesna dejanja in ukrepe za zaščito obdolženca (kot podrobneje opisuje na 11. strani zahteve), zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali izda sklep o zastaranju kazenskega pregona, obdolženca pa oprosti plačila sodne takse.

B.

3.Procesna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe.

Vložnik mora imeti na pravu utemeljen interes za pravno sredstvo, kar pomeni, da pravo ta interes priznava in varuje. Samo dejanski interes, četudi je za vložnika pomemben, ne zadošča.

Izkazati je treba, da bi vložnik ob hipotetičnem uspehu s pravnim sredstvom v konkretnem postopku izboljšal svoj pravni položaj.

4.Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno zatrjuje, da so mu bile v predmetnem kazenskem postopku kršene številne pravice in svoboščine. Zavzema se za novo sojenje pred drugim sodnikom oziroma izdajo sklepa o zastaranju pregona, od Vrhovnega sodišča pa hkrati pričakuje tudi izvedbo predlaganih dokazov in drugih procesnih dejanj ter ukrepe za zaščito obdolženca.

5.Temeljna ugotovitev v obravnavni zadevi je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom odločilo, da predloga državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper obdolženca ne dopusti in da se kazenski postopek zoper njega ustavi. Sklep o ustavitvi postopka ima v skladu z 31. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) z vidika zagotavljanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave enake pravne učinke kot oprostilna sodba. Tako glede vsebine in posledic domneve nedolžnosti na ustavni ravni ni razlik med oprostilno sodbo in sklepom o ustavitvi postopka.

Prav tako ni pomemben zakonski razlog, zaradi katerega je bil postopek ustavljen. Bistveno je, da se s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka domneva nedolžnosti spremeni v neizpodbojno domnevo, v veljavo pa stopi prepoved ponovnega sojenja. Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati. Vložnik pa med drugim želi tudi ukrepe in odločitve, ki jih Vrhovno sodišče v okviru zakonskih pooblastil niti ne more sprejeti.

6.Obstoj pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva vložnik utemeljuje s trditvami, da ga je sodišče v izpodbijanem sklepu označilo za storilca kaznivega dejanja, duševnega bolnika, neprištevnega in nevarnega ter mu s tem škodilo in ga stigmatiziralo. S takšnimi navedbami ne napada odločitve sodišča, temveč vsebinsko obrazložitev sklepa, ki nima pravnih učinkov in sama zase ne more biti predmet presoje, zato pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti tudi s tem ne more utemeljiti.

C.

7.Ker pravni interes kot temeljna procesna predpostavka za vsebinsko presojo vsakega pravnega sredstva v konkretni zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, ne da bi jo vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor, saj pogoji za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjeni (drugi odstavek 423. člena ZKP).

8.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Ips 7474/2013 z dne 3. 2. 2022, I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020, IV Ips 21/2020 z dne 15. 9. 2020, XI Ips 7572/2018 z dne 13. 7. 2023.

2B. Zobec, Pravni interes - enkrat tako, drugič drugače, v: Pravna praksa (2017) 7-8, str. 25.

3Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Ips 31766/2012-1710 z dne 1. 9. 2016, I Ips 7474/2013 z dne 3. 2. 2022, XI Ips 7572/2018 z dne 13. 7. 2023.

4Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 in Up-351/17-22 z dne 20. 6. 2022.

5Ki niso v celoti točne, saj sodišče obdolženca ni označilo za krivega, temveč se je glede storitve očitanega dejanja omejilo na raven utemeljenega suma, prav tako obdolženca ni označilo za nevarnega.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 423, 423/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.