Up-268/00

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 453/2000 z dne 19.4.2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo pritožnika (v pravdi tožnika) in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, s katerim je to zavrglo tožbo zaradi zamujenega roka v sporu zaradi motenja posesti. Pritožnik meni, da so mu z izpodbijanim sklepom kršene ustavne pravice iz 2., 22., 23. člena ter 67. člen v zvezi s 15. členom Ustave ter 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je kontinuirano motena njegova posest nepremičnine, sodnega varstva pa z zavrnitvijo pritožbe ni dobil. Pritožnik zgolj pavšalno navaja kršitve ustavnih pravic, v čem naj bi izpodbijani sklep posegal v njegove ustavne pravice, pa ni z ničimer utemeljil.

2.Ustavno sodišče se v postopku preizkusa ne more spuščati v materialnopravno presojo in v dokazno oceno sodišč. Po 50. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja, ali so bile pritožniku kršene katere od ustavnih pravic.

3.Določba 2. člena Ustave ne sodi v poglavje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato ne more biti podlaga za preizkus odločbe v postopku ustavne pritožbe. Pritožniku tudi ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Za kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi šlo v primeru, ko bi sodišče brez razumnega razloga odstopilo od ustaljene sodne prakse ali ko bi bila odločitev tako samovoljna, da bi jo šteli za arbitrarno. Tega izpodbijanemu sklepu ni moč očitati. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb in to tudi primerno obrazložilo. Prekluzivni rok za vložitev tožbe predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), vendar to še ne pomeni, da bi takšna omejitev bila sama po sebi nedopustna. Upoštevati je treba, da prekluzivni roki služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih, kar je v interesu strank, pa tudi v interesu učinkovitega pravnega varstva v celoti. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo, če bi bil zakonsko določeni prekluzivni rok pretirano kratek ali če iz zakonske norme ne bi bil jasno razviden njegov učinek (izguba pravice). Za takšen primer pri obravnavni zadevi ne gre. Pri tem Ustavno sodišče dodaja, da gre pri odločanju o sporu zaradi motenja posesti za začasno pravno varstvo, ki ne posega v pravico pritožnika, da varstvo posesti doseže na podlagi drugega pravnega naslova. Vsebina 13. člena EKČP je zajeta v ustavni določbi pravice do pravnega sredstva, zato je Ustavno sodišče navedeno kršitev obravnavalo z vidika morebitne kršitve te ustavne določbe (25. člen Ustave). Zgolj dejstvo, da pritožnik v postopku pritožbe ni uspel, še ne pomeni, da je bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva. Pritožnik tudi z ničimer ni izkazal, v čem izpodbijani sklep posega v njegovo pravico do lastnine. Ker očitno ne gre za kršitev ustavnih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. členu ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude