Jedro

Pravica predlaganja dokazov ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak predlagani dokaz, ampak gre za kršitev le, če zavrne dokaz, ki je materialno pravno relevanten za pravilno in pravično odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s pravnomočnim sklepom z dne 11.8.1998 na predlog preiskovalnega sodnika podaljšal pripor zoper obd. M.P. zaradi ponovitvene nevarnosti, torej iz razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), za en mesec do 14.9.1998 do 8.30 ure. S pravnomočnim sklepom z dne 24.8.1998 pa je zavrnil dokazni predlog zagovornice tega obdolženca, da se zasliši pričo A.P. ter delno ugodil njenemu predlogu ter odredil, da izvedenec psihiater da mnenje o stopnji odvisnosti obd. M.P. od mamil, o njegovi nevarnosti, da bi zaradi tega ponavljal kazniva dejanja in o prognozi ozdravitve obdolženca od te odvisnosti.

Zagovornica obd. M.P. je zoper ta sklepa vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb 14., 20., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in smiselno določb 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, ker sodišče ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov, s katerimi bi se ugotovilo, da pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni, s čimer je kršilo njegovo pravico do obrambe.

"Nedopustno" je, da sodišče kot okoliščino, ki kaže na takšno nevarnost, šteje dosedanji način življenja obd. P., saj je mlajši mladoletnik (pravilno: mlajši polnoletnik). Pripor je nesorazmeren ukrep glede na majhno težo kaznivih dejanj. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom, saj zoper obd. T. pripor ni bil odrejen, čeprav je v preiskavi za več dejanj kot obd. P. in čeprav je bil že obsojen.

Predlaga, da se pripor odpravi in da se izvedejo dokazi, ki jih je zagovornica predlagala.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da se zasliši A.P. o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na to, da se na podlagi 2. odstavka 451. člena ZKP izreče vzgojni ukrep, v drugih delih pa naj se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja določno nobene kršitve kazenskega zakona ali procesnega zakona v smislu določb 1. odstavka 420. člena ZKP. Zmotno je stališče v zahtevi, da je bilo z odreditvijo pripora zoper obd. M.P. v njegovo škodo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ker še ni bil obsojen in ker naj bi bil v postopku zaradi manjšega številka dejanj kot soobd. T., ta pa je bil tudi že obsojen. Zahteva ni jasna, ali primerja te okoliščine na strani obd. P. z okoliščinami na strani obd. M.T. ali njegovega mlajšega brata, mladoletnega R.T. Toda preiskava je uvedena zoper obd. M.P. zaradi sedmih dejanj v sestavi kaznivega dejanja velike tatvine in zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil, dne 20.4.1998 pa je bila zahtevana preiskava še zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena in ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 258. člena KZ, zoper obd. M.T. pa je uvedena preiskava zaradi petih dejanj v sestavi velike tatvine, proti st. ml. R.T. pa zaradi enega kaznivega dejanja. Obd. M.T. je bila sicer zaradi majhne tatvine konec leta 1996 izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, R.T. pa je bil kot mlajšemu mladoletniku izrečen vzgojni ukrep nadzorstva skrbstvenega organa, vendar pa ti okoliščini v primerjavi z znatno večjim številom dejanj, ki jih je osumljen obd. M.P. in ob upoštevanju drugih okoliščin, s katerimi je utemeljena ponovitvena nevarnost v izpodbijanem sklepu, ne kaže, da bi bila kršena pravica tega obdolženca do enakega obravnavanja pred zakonom.

Zahteva ne pove, iz katerih pravnih razlogov se ne bi smelo dosedanjega načina življenja obdolženca upoštevati kot okoliščino, ki kaže na nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja in take prepovedi zakon ne vsebuje.

Glede na število kaznivih dejanj, ki jih je obd. P. osumljen in njegovo osebnost, obstaja nevarnost, da bi s takimi dejanji nadaljeval in je zato pripor, čeprav hud poseg v ustavno zajamčeno pravico do osebne svobode, sorazmeren in nujen ukrep zaradi varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave RS ter 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti v delu, kjer je z izpodbijanim sklepom zavrnjen dokazni predlog obrambe, s čimer naj bi bile kršene določbe 3. alinee 29. člena Ustave RS in 3. odstavka 16. člena ZKP o pravici do obrambe, Vrhovno sodišče pripominja, da ta pravica ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak predlagani dokaz, ampak gre za kršitev le, če zavrne dokaz, ki je materialno pravno relevanten za pravilno in pravično odločitev. V izpodbijanem sklepu je ustrezno utemeljena odločitev, da zaslišanje obdolženčeve matere o tem, da bi se obdolženec lahko vrnil domov in dobil službo, nato pa odšel na služenje vojaškega roka, ne bi moglo spremeniti odločitve o podaljšanju pripora tudi, če bi priča te možnosti potrdila. Vrhovno sodišče se strinja s stališči sklepa, da bi se po odpravi pripora obdolženec vrnil v okolje, v katerem je bil, ko je zašel na kriva pota. Sicer pa je družino sam zaradi sporov s starši samovoljno zapustil, pustil je tudi delo, ki ga je imel in z zaslišanjem te priče sodišče ne bi dobilo nobenega zagotovila, da obdolženec na prostosti ne bi ponovno enako ravnal. Sodišče je ugodilo predlogu obrambe, da se odredi izvedenec psihiater, ni pa sprejelo predloga zagovornice, da se za to delo postavi prav določeni izvedenec, saj ne gre za nenadomestljivo in nezamenljivo pričo, ampak za pomoč strokovnjaka z določenega področja, takšno pomoč pa lahko da načeloma vsak sodni izvedenec s tistega področja. Iz tega razloga ni podana zatrjevana kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca in je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo.