Jedro

Tožniku je bila s strani zavarovalnice izplačana odškodnina za izgubljeni zaslužek v letu 2010, zato se utemeljeno obdavči kot dohodek tega davčnega leta.

Odškodnina je bila izplačana na podlagi izvensodne poravnave in ne na podlagi sodbe sodišča. To z ozirom na prvi odstavek 120. člena ZDoh-2 pomeni, da za obdavčitev s povprečno individualno davčno stopnjo niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji in da zato tožnik tudi z uveljavljanjem ugodnejšega načina obdavčitve ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožniku za leto 2010 odmeril dohodnino v znesku 5.007,31 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 4.800,00 EUR, ki znaša 207,31 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je bila tožniku dohodnina za leto 2010 odmerjena z informativnim izračunom. Zoper informativni izračun je tožnik ugovarjal in vložil dopolnjen informativni izračun dohodnine. Davčni organ je preveril tožnikove navedbe in na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), na katere se sklicuje v obrazložitvi, tožniku odmeril dohodnino v višini, ki izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožniku v letu 2010 zavarovalnica izplačala odškodnino za izgubljeni zaslužek za deset let in da zato od prejete odškodnine ne bi smel biti obračunan davek, pa pojasni, da odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni zaslužek, ni izvzeta iz dohodnine in da se smiselno obdavči enako, kot bi se obdavčila plača, ki bi jo zavezanec prejemal namesto odškodnine. Obračuna in plača pa se dohodnina takrat, ko je dohodek prejet, ne glede na to, na katero obdobje oziroma na koliko preteklih let se nanaša. Zato se odškodnina, ki jo je tožnik prejel v letu 2010, vključi v obdavčitev z dohodnino za davčno leto 2010. Ugodnejše obdavčenje (s povprečenjem) za določene dohodke, ki so izplačani za več let nazaj, pa je predvideno samo pod pogoji, ki so določeni v zakonu. Zato je davčni organ preveril, ali so v tožnikovem primeru ti pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 120. člena ZDoh-2, izpolnjeni. Pri tem je ugotovil, da sporni dohodki tožniku niso bili izplačani na podlagi sodne odločbe, temveč na podlagi izvensodne poravnave, s tem pa zakonski pogoji, po katerih je ugodnejša obdavčitev s povprečno individualno stopnjo davka mogoča samo za dohodke iz delovnega razmerja, ki se izplačajo za več let nazaj na podlagi sodne odločbe, niso izpolnjeni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je bil od leta 2000 do leta 2006 zaradi poškodbe rame in roke na bolniški, od leta 2006 do 2014 pa zaradi stečaja podjetja, v katerem je bil zaposlen (kot zidar), na Zavodu za zaposlovanje. Zavarovalnica mu je izplačala odškodnino za čas od leta 2000 do 2010 zaradi poškodbe pri delu. Od prejete odškodnine je od zneska 400,00 EUR (odškodnine) na mesec že plačal 20% davka, tako da mu je ostalo 320,00 EUR in od tega je moral plačati odvetnika, sodne stroške, cenilce, tako da mu ni nič ostalo za preživetje. Na Zavodu prejema podporo, do starostne pokojnine pa mu manjkata še dve leti. Opisuje težave, ki jih ima z zdravjem in s preživljanjem. Živi iz dneva v dan slabše, s tožbami proti različnim inšititucijam ni uspešen. Prepričan je, da v Sloveniji ne dobi svoje pravice in upa, da bo uspel vsaj s to (pri)tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, ki jim zato sodišče v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledi in jih ne ponavlja.

Sodišče razume tožnikove težave, vendar pa so le-te takšne narave, da na odločitev v konkretnem primeru ne vplivajo. V tem postopku se namreč presoja samo, ali je bila dohodnina za leto 2010 odmerjena v skladu z zakonom. V tem pogledu pa iz spisov dovolj jasno in tudi nesporno sledi, da je bila tožniku s strani Zavarovalnice A. izplačana odškodnina za izgubljeni zaslužek in da mu je bila izplačana v letu 2010 (na dan 1. 4. 2010). Zato se tudi po presoji sodišča utemeljeno obdavči kot dohodek tega davčnega leta.

V zvezi s povprečenjem, ki ga je tožnik uveljavljal že v ugovoru zoper informativni izračun, pa iz spisov ravno tako kot nesporno sledi, da je bila odškodnina tožniku izplača na podlagi izvensodne poravnave z Zavarovalnico A. in ne na podlagi sodbe sodišča. To pa z ozirom na prvi odstavek 120. člena ZDoh-2, na katerega se pravilno sklicuje že drugostopni organ v svoji odločbi, pomeni, da za obdavčitev s povprečno individualno davčno stopnjo niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji in da zato tožnik tudi z uveljavljanjem ugodnejšega načina obdavčitve ne more uspeti.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.