Jedro

V primeru, da uveljavlja tožeča stranka družbeni pravobranilec samoupravljana oškodovanje po 6. alinei drugega odstavka 48. člena ZLPP, mora zatrjevano oškodovanje družbene lastnine dokazati, ker se ne domneva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, drugo in tretjetožena stanka pa trpijo stroške svojega pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala tožeča stranka razveljavitev kreditne pogodbe in plačilo vrednosti kredita prvotoženi stranki kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po kateri naj bi prvotožena stranka postala kreditodajalec v navedeni pogodbi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložila tožbo na podlagi 48. in 50. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93 - v nadaljevanju ZLPP). Drugo in tretjetoženo stranko so ustanovili delavci prvotožene stranke ter prenesli na obe toženi stranki tudi opravljanje poslovne dejavnosti, ki so se prej opravljale v okviru prvotožene stranke. Tretjetožena stranka je s prevzemom opravljanja finančne funkcije za prvotoženo stranko oškodovala družbeno lastnino pri prvotoženi stranki za znesek 304,309.006,00 SIT, kar pa je predmet druge pravde. V navedeni zadevi je bila dne 4.6.1993 med drugo in tretjetoženo stranko sklenjena pogodba o kratkoročnem kreditu pod št. C 06-08/93, na podlagi katere je tretjetožena stranka odobrila drugotoženi stranki kredit v višini 123,080.000,00 SIT, kar je znašalo na dan sklenitve pogodbe 1,778.618 DEM. Pogodba je bila sklenjena za nakup poslovnih prostorov v T., z enoletnim moratorijem na plačilo glavnice, z 11 % letno obrestno mero in devizno klavzulo. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je tretjetožena stranka pridobila ta sredstva na osnovi poslovnega sodelovanja in obračanja kapitala s prvotoženo stranko. Tretji in drugotoženi stranki je bilo znano, da gre v konkretnem primeru za posojilo iz denarnih sredstev, ki so bila pridobljena na podlagi poslov in dejanj, ki pomenijo oškodovanje družbene lastnine. To pomeni po mnenju tožeče stranke nedopustno podlago v smislu 51. čl. ZOR, zaradi česar je omenjena kreditna pogodba izpodbojna. Dani kredit drugoženi stranki pomeni po njenem mnenju dodatno oškodovanje prvotožene stranke in je revizijski razlog v skladu s 6. alineo 2. odst. 48. čl. ZLPP. Stališče izpodbijane sodbe, da 48. čl. ZLPP ni pravna podlaga za presojo veljavnosti kateregakoli pravnega dejanja, storjenega pred uveljavitvijo ZLPP, ni pravilno. Zato je po mnenju tožeče stranke prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Po mnenju tožeče stranke predstavlja 2. odst. 48. čl. in 48.a čl. ZLPP, ki kazuistično naštevata posamezna dejanja, ki pomenijo oškodovanje družbene lastnine, tudi pravno podlago za izpodbijanje posameznih pravnih dejanj in pogodb. V nasprotnem primeru bi bila večina revizijskih postopkov nesmiselna. Retroaktivnost ZLPP je tudi v skladu s 155. čl. Ustave R Slovenije. 1. odst. 48. čl. ZLPP namreč posebej določa, da se preveri zakonitost vseh pravnih poslov v zvezi z izvedenimi reorganizacijami, preoblikovanji, prenosi poslovnih funkcij na druga podjetja itd., ki so bili sklenjeni v času od 1.1.1990 do uveljavitve tega zakona.

Drugo in tretjetožena stranka sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, niso pa podani tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine pri prvotoženi stranki za 304,309.006,00 SIT s strani tretjetožene stranke je predmet posebne pravde, ne pa navedenega postopka. Zato pritožbene navedbe v zvezi s tem za to zadevo niso relevantne.

V konkretnem primeru uveljavlja tožeča stranka oškodovanje družbene lastnine na podlagi 6. alinee 2. odst. 48. čl. ZLPP. Navedeno zakonsko določilo pa samo predpisuje, da se postopek revizije opravi, če predlagatelji ocenijo, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, pri čemer je pod 6. alineo primeroma našteta tudi sklenitev škodljivih pogodb, na podlagi katerih je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Vendar pa ima prvostopno sodišče prav, da navedene ugotovitve ne učinkujejo neposredno, saj ne gre za katero od zakonitih domnev iz 48.a čl. ZLPP, ampak mora zatrjevano oškodovanje ugotoviti pristojno sodišče. Tožeča stranka je tista, ki nosi trditveno in predvsem dokazno breme. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni dokazala niti, da je omenjena kreditna pogodba (A5) škodljiva, še manj pa, da je prišlo s tem do oškodovanja družbene lastnine. Prvostopna sodba pravilno obrazlaga, da četudi bi tretjetožena stranka za dodelitev kredita drugotoženi stranki uporabila sredstva, ki jih je ustvarila z zatrjevano neupravičeno obogatitvijo na račun prvotožene stranke (kar je predmet druge pravdne zadeve), se s samo dodelitvijo kredita iz tako pridobljenih sredstev, premoženje prvotožene stranke ni moglo dodatno zmanjšati.

Tožeča stranka tudi ni dokazala nedopustno pravno podlago v smislu 51. čl. ZOR. Vsebina sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu med tretje in drugotoženo stranko namreč ne vsebuje ničesar takšnega, kar bi bilo v nasprotju z ustavnimi načeli naše družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali moralo družbe. Omenjena pogodba je tudi ustrezno zavarovana.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da celo revizijsko poročilo SDK z dne 7.1.1994 ne ugotavlja oškodovanja družbene lastnine v smislu, da bi bila sklenjena medsebojna pogodba o kratkoročnem kreditu med drugo in tretjetoženo stranko škodljiva oz. da bi s tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine pri prvotoženi stranki.

Ugotovitve se namreč nanašajo le na prenos poslovnih funkcij s strani prvotožene stranke na tretjetoženo stranko v višini 304,309.006,00 SIT, kar pa je, kot je bilo že povedano, predmet druge pravde, ne pa navedene zadeve. Revizijsko poročilo celo izrecno navaja, da v revizijskem postopku pri podjetju O. niso bila ugotovljena oškodovanja družbene lastnine po 48.a čl. ZLPP. Zato navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na navedeni člen, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tožeča stranka po 48.a čl. ZLPP ni tožila, poleg tega pa je predviden v takšnem primeru postopek po 48.c čl. ZLPP, ne pa po 2. odst. 50. čl. ZLPP.

Ob sklicevanju tožeče stranke na Ustavo in 1. odst. 48. čl. ZLPP pritožbeno sodišče ponavlja: tožeča stranka bi morala dokazati škodljivost pogodbe o kratkoročnem kreditu med tretje in drugotoženo stranko in da je v zvezi s tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine pri prvotoženi stranki. Zgolj citiranje predpisa 6. alinee 2. odst. 48. čl. ZLPP ne zadostuje. Ker tega z ničemer ni dokazala, je prvostopno sodišče pravilno tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi kot je zgoraj razvidno niso podani, je pritožbeno sodišče po 368. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V stroškovni del se ni spuščalo, ker se povrnitev stroškov nanaša po 3. odst. 50. čl. ZLPP na drugo pravno osebo in tudi niso predmet pritožbe.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi po 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP svoje pritožbene stroške. Te ji bo lahko na podlagi 3. odst. 50. čl. ZLPP povrnil sklad Republike Slovenije za razvoj. Istočasno je pritožbeno sodišče sklenilo, da trpita drugo in tretjetožena stranka svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da obe stranki v pritožbenem odgovoru nista povedali ničesar takšnega, kar bi prispevalo k boljši razjasnitvi stvari, zaradi česar se šteje, da je bil odgovor nepotreben. Zato jima ti stroški glede na 1. odst. 155. čl. ZPP niso bili priznani.