Jedro

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05 – odl. US in 45/06 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada K. z dne 15.1.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za spremembo podatkov v dopolnilni carinski deklaraciji z dne 1.3.2001. Iz odločbe prvostopenjskega carinskega organa izhaja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za spremembo podatkov v navedeni carinski deklaraciji po 62. členu Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 59/02), ker je bil z dobaviteljem in tožečo stranko naknadno dogovorjen 70% popust na celotno količino uvoženega blaga zaradi slabše kvalitete, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika o neustreznosti blaga. Prvostopenjski carinski organ je prošnjo tožeče stranke zavrnil z utemeljitvijo, da 62. člen CZ ni pravna podlaga za spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji, prav tako ni mogoče dovoliti spremembe podatkov po 50. členu CZ in po 25. členu CZ.

Drugostopenjski carinski organ se je pri odločanju o pritožbi tožeče stranke strinjal z odločitvijo prvostopenjskega carinskega organa. Tožeča stranka je ob spremembi carinske deklaracije zahtevala vpis šifre V13 v polje 44 deklaracije (šifra V13 spada v skupino šifer, ki pomenijo šifre za popust in znižanje cen) po Prilogi 20 k Uredbi za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 12/00, 14/00 in 112/00), s čimer je naknadno uveljavljala znižanje ugotovljene carinske vrednosti. Po 25. členu CZ pa je uveljavljano znižanje mogoče upoštevati le, če so znižanja cene v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni in bodo uveljavljani v dogovorjenem roku po uvozu blaga. Ker je tožeča stranka sama navedla, da je neustrezno kvaliteto blaga odkrila naknadno in ji je bil s strani dobavitelja šele naknadno priznan popust, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 25. člena CZ, zaradi zamude enoletnega roka pa tudi ne pogoji iz 158. člena CZ. Po pozivu drugostopenjskega carinskega organa s strani tožeče stranke naknadno predložen zapisnik o neustreznosti artikla dobavitelju tako ne vpliva na odločitev. Ker pa je tudi sicer njegova vsebina premalo določna, se v postopku preverjanja ni izkazalo, da je bila odločitev glede carinske vrednosti nepravilna in je zato sklicevanje tožeče stranke na 2. in 3. odstavek 62. člena CZ neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z utemeljitvijo carinskega organa, da ni mogoče ugoditi zahtevku tožeče stranke za spremembo carinske deklaracije na podlagi 62. člena CZ in posledično za zmanjšanje carinskega dolga, saj ni sporno, da se podatki v carinski deklaraciji in podatki v priloženih listinah ujemajo. Ker je carinska deklaracija pravilna, ni razloga za njeno spreminjanje. Menilo je, da sama določba 62. člena CZ ne predstavlja podlage za spremembo podatkov v carinski deklaraciji. Po presoji prvostopenjskega sodišča bi tožeča stranka lahko uveljavljala spremembe podatkov oziroma znižanje carinske dajatve na podlagi 50. in 158. člena CZ, če bi izpolnjevala pogoje, ki iz teh določb izhajajo, tožena stranka pa je svojo odločitev dovolj jasno in razumljivo utemeljila na podlagi podatkov, ki izhajajo iz listin upravnega spisa. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za odločanje na glavni obravnavi, saj gre v obravnavani zadevi za vprašanje uporabe materialnega prava (62. člena CZ), dejstva, ki so pomembna za odločitev pa med strankama niso sporna.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba po opravljeni glavni obravnavi razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo. Uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US, 102/07 – odl. US) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS in 3. odstavkom 75. člena ZUS. Navedbe prvostopenjskega sodišča so namreč nejasne in med seboj v nasprotju, obrazložitev je neargumentirana, prvostopenjsko sodišče pa se tudi ni izjavilo o dokaznih predlogih strank, s čimer je kršilo 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS – MP, št. 7/94). Tožeča stranka dodaja, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni možna uporaba določb 2. in 3. odstavka 62. člena CZ, ki bi po njenem mnenju morali biti uporabljeni. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 4. odstavku 72. člena ZUS, saj bi prvostopenjsko sodišče moralo opraviti glavno obravnavo, ki jo je tožeča stranka zahtevala že v tožbi, dejansko stanje pa je sporno. V zvezi s tem citira stališča Ustavnega sodišča RS v odločbah št. Up-197/02-16 z dne 3. 4. 2003 in št. Up-395/03-12 z dne 29. 9. 2003 ter sklepih št. Up-551/03-5 z dne 14. 11. 2003 in I Up 559/2003 z dne 24. 2. 2004. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče kršilo 22., 23., 24. in 25. člen Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06).

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Po določbah 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 (ne pa tudi 4. odstavek). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavanem upravnem sporu in pred tem upravnem postopku je tožeča stranka poizkušala doseči znižanje carinske osnove za uvoženo blago, ki ni ustrezalo kupoprodajni pogodbi, kar je tožeča stranka odkrila šele po njegovem uvozu. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, na kateri pravni podlagi bi bilo mogoče upoštevati uveljavljano znižanje carine. Po presoji revizijskega sodišča sta tožena stranka in prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito uporabila določbe CZ, ki omogočajo naknadno znižanje carine.

CZ v 2. odstavku 62. člena določa, da lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona (10 let od zaključka carinskega postopka), zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno preveri komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne posle v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne posle v zvezi s tem blagom. V 3. odstavku istega člena CZ je določeno še, da če naknadno preverjanje deklaracij pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organi sprejmejo potrebne ukrepe, da uredijo nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so jim na razpolago.

Citirani člen je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine. Carinski organ mora v skladu z načelom zakonitosti pri izvajanju ukrepov na podlago 62. člena CZ izhajati iz izrecnih pooblastil, ki mu jih daje CZ (kot so upoštevanje popustov oziroma znižanj cen po 25. členu, sprememba podatkov v carinski deklaraciji po 50. členu in oprostitev plačila carine in povračilo preveč plačane carine po 158. členu, ki so ključni v obravnavani zadevi). Zaradi tega 62. člen ne predstavlja nedopustne pravne praznine, kot meni tožeča stranka.

Tožena stranka je pravilno uporabila materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Carinskih popustov po 25. členu CZ ni bilo mogoče upoštevati, ker niso bili v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni, sprememba podatkov v carinski deklaraciji po 50. členu CZ, ni bila mogoča, ker je bilo blago že prepuščeno deklarantu (3. točka 2. odstavka), vračilo ali odpust plačila carinskega dolga po 158. člena CZ pa tudi ni bil mogoč, saj je bil zamujen enoletni rok (10. odstavek) za vložitev zahtevka, blago pa je bilo tudi že prodano (8. odstavek). Zaradi navedenega listina (zapisnik o neustreznosti artikla), s katero tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, ne more vplivati na drugačno odločitev.

Glede na zgoraj navedeno, so stališča prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita ter tudi ustrezno obrazložena, pravilno je obrazložilo tudi, zakaj ni možna uporaba 2. in 3. odstavka 62. člena CZ, zato kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP-UPB3 ni izkazana.

Tožeča stranka je v tožbi res uveljavljala tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, prvostopenjsko sodišče pa ni opravilo glavne obravnave. Vendar pa to še ne pomeni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. ZUS-1 med revizijskimi razlogi neizvedbe glavne obravnave ne opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zato je moralo vrhovno sodišče presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po oceni vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja materialnega prava (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1 oziroma 2. odstavek 50. člena ZUS). To stališče je skladno s stališčem ustavnega sodišča iz sklepa št. Up-551/03 z dne 14. 11. 2003. Drugi dve odločbi in sklep ustavnega sodišča, na katere se tudi sklicuje tožeča stranka, pa v tem upravnem sporu niso relevantne, saj je šlo za drugačno dejansko stanje.

Z zatrjevanimi ustavnimi kršitvami in kršitvami Konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah je tožeča stranka le dodatno utemeljevala konkretnejše revizijske ugovore, do katerih pa se je vrhovno sodišče opredelilo. Procesni predpisi, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, pomenijo izpeljavo določb URS in mednarodnih pogodb (kot npr. EKČP), zato jih je sodišče dolžno upoštevati v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar le-teh ni našlo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave. Kljub temu, da je ZUS dopuščal, da se tudi pred vrhovnim sodiščem v pritožbenem postopku opravi glavna obravnava, pa je treba glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišč uporabiti določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

Ker v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.