Jedro

Če je tožena stranka tožnici iz naslova plače na roke izplačevala višje zneske od tistih, ki so razvidni iz plačilnih list, oz. iz povzetkov obračuna prejemkov, kar glede na finančne predpise ni dopustno (ker se s tem delodajalec in delavec izogneta plačilu dajatev iz bruto plač, to je davkov, prispevkov in dohodnine), to še ne pomeni, da je s tem tožnici plačala regres za letni dopust (ki ga morajo delodajalci obračunavati v bruto zneskih in odvesti predpisani davek). Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da so dodatna višja mesečna plačila predstavljala plačilo regresa za letni dopust, je tožnica upravičena do vtoževanega regresa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leta 1994, 1995, 1996 in 1997 neto zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 163.041,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je 1.11.1996 tožena stranka upokojila in 30.4.1998 prenehala opravljati dejavnost. Tožnici je vsa leta izplačevala višjo plačo, kot bi ji pripadala po pogodbi, po 60.000,00 SIT oz. po 70.000,00 SIT v gotovini na roke, v teh mesečnih zneskih pa je bil vključen tudi regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče C.C., ki je toženi stranki vodila finančno računovodske posle, zato je sprejelo napačno odločitev. Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek v celoti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo zlasti na listinske dokaze v sodnem spisu. Iz plačilnih list, zlasti pa iz povzetkov obračuna prejemkov za sporna obdobja, izhaja vrsta prejemkov, ki jih je tožena stranka izplačevala tožnici. Rubrika 12 - regres je v povzetku obračuna za l. 1994 neizpolnjena, pa tudi iz povzetkov obračuna za leti 1996 in 1997 je razvidno, da je bil edini prejemek tožnice plača (oz. nadomestilo plače in povračilo stroškov). Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da tožnici regres za letni dopust za vsa leta njene zaposlitve pri toženi stranki ni bil izplačan. Če je tožena stranka tožnici iz naslova plače na roke izplačevala višje zneske od tistih, ki so razvidni iz plačilnih list, oz. iz povzetkov obračuna prejemkov, kar glede na finančne predpise ni dopustno (ker se s tem delodajalec in delavec izogneta plačilu dajatev iz bruto plač, to je davkov, prispevkov in dohodnine), to še ne pomeni, da je s tem tožnici plačala regres za letni dopust (ki ga morajo delodajalci obračunavati v bruto zneskih in odvesti predpisani davek). Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da so dodatna višja mesečna plačila predstavljala plačilo regresa za letni dopust, tega pa tudi priča C.C., na katere izpoved se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni potrdila. Izplačilo regresov za letni dopust bi moralo biti evidentirano v plačilnih listah in drugi dokumentaciji, C.C., ki je za toženo stranko vodila knjigovodstvo in obračunavala plače, pa je izpovedala, da regresov za letni dopust ni obračunavala; o regresu pa tudi z nobeno od strank, ne s tožnico ne s toženko, ni govorila. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je torej pravilna. Regres za letni dopust se izplačuje enkrat letno, v praksi pa tudi ni običajno, da bi delodajalci delavcem vsak mesec izplačevali del regresa. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je torej skladna z določbo 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG/93 (Ur.l. RS št. 39/93), po kateri delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust, izplača pa se do konca meseca julija v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Vtoževani zneski iz naslova regresa za letni dopust, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, so tudi po višini skladni z višino regresa, ki je v letih 1994 do 1997 pripadal delavcem v smislu citirane določbe SKPG/93. Ker pritožbeno sodišče v napadeni sodbi ni našlo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).