Jedro

Ker dolžnik za svoje trditve o plačilu dveh računov ni predložil nikakršnih dokazov, sodišče tega dela ugovora ni moglo upoštevati.

Zatrjevano neprejetje računov ni ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ. Ker je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje upniku tudi zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je dva računa že plačal, ostalih računov pa ni prejel in jih zato tudi ni mogel plačati. Plačal jih bo, vendar želi, da se pri obrestih upošteva, da določenih računov ni mogel plačati, ker jih ni prejel. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi ni utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik za svoje trditve o plačilu dveh vtoževanih računov ni predložil nikakršnih dokazil, zato glede na zgoraj povedano sodišče tega dela ugovora ni moglo upoštevati.

Glede preostalih računov dolžnik smiselno sam priznava, da upnikova terjatev obstaja in da je ni plačal. Zatrjevano neprejetje računov po oceni pritožbenega sodišča ni upošteven ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, še posebej če upoštevamo, da upnik vtožuje članarino, to je terjatev, ki se plačuje permanentno in periodično. Dolžnik se je moral zavedati, da je dolžan članarino redno plačevati. Ker te svoje obveznosti ni izpolnil v roku (prim. 1. odst. 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), dolguje upniku tudi zamudne obresti, saj je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR).

Zato sodišče ugotavlja, da dolžnik ugovora ni utemeljil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in 2. odst. 55. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo (ugovor) na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.